Tako kot v vsaki spodobni kriminalki, kjer napetost ustvarja nenehna menjava vlog, ko ne veš, kateri so dobri, umazani in zli fantje, ali si v najboljšem primeru naštete vloge postopoma izmenjujejo kar vsi nastopajoči, je tudi v največji kriminalki moderne dobe - pri podnebnih spremembah oziroma njihovem izvoru. Gre namreč za tipično zagonetno štorijo o tem, kdo je krivec, skratka, klasični whodunit. Nedavno bombastično razkritje o intrigah britanskih klimatologov pa vseeno ni odkritje, ki naj bi vse skupaj postavilo na svoje mesto in dokončno določilo pozitivne in negativne vloge, ampak zgolj tipično zapletanje klopčiča nekje sredi zgodbe.
Če ima film oziroma njegov režiser kakršne koli ambicije, da bi dobil oskarja, je, seveda, brez dvoma nujno potreben veliki zaplet, ko se po glavi praskajoči gledalec sprašuje, kako to, da so pozitivci kar naenkrat nekoliko manj dobri in slabi niti ne tako absolutno zli. Toliko bolj, če gre za stare dobre vohunske spletke in strogo zaupne papirje. A visoke zidove, železne zavese in svinčene čase smo že zdavnaj preplezali, odgrnili in stalili, enako velja za velike ideološke antagonizme 20. stoletja in ne nazadnje papirje, ki so ga utemeljevali in razpihovali. Vse to smo v 21. stoletju prepustili trivialni domišljiji industrije zabave, kar pa ne pomeni, da smo v novo tisočletje vstopili neobremenjeni in očiščeni vsakovrstne nazorske navlake. Razlika je zgolj v tem, da se je merjenje moči in znanja (dobi primerno) preselilo na področje ekologije, natančneje ugotavljanja pristnosti teorije antropogenega izvora podnebnih sprememb in spletne pošte.
Veliko razkritje - vsaj kar zadeva aktualno debato o vplivu človeka na spremembe v ozračju - je povzročila objava tudi do trinajst let starih dokumentov in korespondence med raziskovalci oddelka za raziskave podnebja (CRU - Climate Research Unit) na britanski univerzi East Anglia (gre za enega izmed pomembnih virov za poročila Mednarodne skupine Združenih narodov o podnebnih spremembah - IPCC) pod vodstvom dr. Phila Jonesa. Na podlagi sporočil spletne pošte in še nekaterih drugih dokumentov (skupaj jih je bilo domnevno 160 MB) so menda dokazovali številne nepravilnosti. Te bojda mečejo temno senco dvoma na verodostojnost omenjene teorije in preusmerjajo prepotrebno vodo na mlin argumentov skeptikov oziroma nasprotnikov teorije. Zloraba, prirejanje in uničevanje pridobljenih podatkov ter šikaniranje in zasmehovanje znanstvenikov in strokovnih publikacij, ki tako ali drugače niso podpirali teorije o človeškem izvoru globalnega segrevanja in drugih spremljajočih okoljskih sprememb, so namreč novembrska uvertura v decembrsko okoljevarstveno konferenco v Københavnu, ki bi si jo razen skeptikov želel le redkokdo.
Hekerji, ki so zaradi porekla oziroma registracije strežnika, na katerem se je najprej pojavilo obremenjujoče razkritje, menda stari dobri Rusi - pozneje so se celo razširila ugibanja, da za vsem stoji ruska obveščevalna služba FSB, saj bo postopno topljenje sibirskega permafrosta Rusiji olajšalo dostop do plinsko-naftnih zalog skrajnega severa -, so za dodatno stopnjevanje napetosti in napeljevanje k domnevi, da je vse skupaj premišljen in dodelan poskus zavajanja, podatkom priložili tudi skrivnostno sporočilo. »Menimo, da je dogajanje na področju okoljskih znanosti trenutno preveč pomembno, da bi ostalo skrito. Zato objavljamo naključno izbrane dokumente in korespondenco. Upamo, da bomo s tem nekoliko osvetlili zakulisno dogajanje in vpletene.«
»Nobenega od teh člankov ne vidim v prihodnjem poročilu IPCC. Kevin in jaz jih bova že nekako izločila, četudi bova morala zato znova definirati pojem recenzentske literature!« in podobni »kontraobveščevalni« prijemi vodilnega dr. Jonesa ter njegovih britanskih in ameriških kolegov za preoblikovanje spornih ugotovitev oziroma člankov pa so dodatno zapletali virtualni klopčič intrig strokovnjakov, ki so teorijo antropogenega izvora podnebnih sprememb čedalje bolj spreminjali v teorijo zarote. Povezanost IPCC in klimatološkega oddelka pod vodstvom dr. Jonesa je v najbolj neugodnem času rodila dvome tudi o verodostojnosti ter posledičnih okoljevarstvenih opozorilih in priporočilih ZN. Vodja IPCC in nobelov nagrajenec dr. Radžendra Pačauri se je zato hitro znašel v neugodnem položaju zagovarjanja ugotovitev dela svojih podrejenih, češ da gre pri vsem skupaj za osamljeni incident, ki zaradi množičnega in strogega sita kolegov recenzentov ni reprezentativen in zato v nobenem primeru ne bi mogel resneje vplivati na končne izsledke Združenih narodov.
Ko je zadeva že dodobra napolnila večje svetovne medije, vznemirila javnost in v posameznih primerih začela celo služiti kot argumentacijsko orodje nekaterih tradicionalno skeptičnih in okoljevarstvenim zahtevam nenaklonjenih pogajalcev na poti v København (predstavnik Savdove Arabije je, na primer, izjavil, da bo razkritje močno vplivalo na izid pogajanj na Danskem), je dr. Jones skesano priznal resničnost navedb in začasno odstopil z vodilne funkcije, medtem pa je univerza za vodjo preiskovalne komisije hitro imenovala sira Muira Russlla. Ta naj bi zadevo, zlasti obtožbe o prirejanju in celo uničevanju spornih podatkov ter delovanje CRU, raziskal do začetka naslednje pomladi. Da so vloge pozitivcev in negativcev v tej okoljevarstveni kriminalki silno nejasne, dokazuje tudi začetek preiskave Scotland Yarda, ki se bo zaradi suma kraje zaupnih osebnih podatkov lotil dela »detektivov«, ki so sporni material spravili v javnost. Tako so znanstveni krogi ZN skušali zaščiti konferenco v Københavnu pred vrnitvijo pogajanj na izhodiščno točko izpred nekaj let, ko so morali namesto znanstvenih ugotovitev o mehanizmih segrevanja planeta javnost in politiko prepričevati o dejanskem obstoju globalnega segrevanja. Prav nasprotni učinek pa z razkritjem sporne elektronske pošte, seveda, skušajo doseči skeptiki, namreč, da se na zagovorniški oder, ki zahteva ukrepanje, namesto politike znova postavi znanost.
Domnevno največji škandal, povezan z dokazovanjem oziroma zanikanjem globalnega segrevanja, po največjem političnem škandalu preteklega stoletja poimenovan Climategate, pa, zanimivo, sploh nima toliko opraviti z verodostojnostjo dokazov ali (ne)strokovnostjo ter (ne)pokončnostjo vpletenih posameznikov, saj tudi precejšnja medijska pozornost kaže predvsem na to, da gre tu za izkoriščanje primarnega strahu pred negotovo prihodnostjo, s katerim se skuša prikriti pomanjkanje dokazov nasprotnikov omenjene teorije. A glede na obilico znanstvenih dokazov, ki kažejo na drastično in hitro degradacijo našega ekosistema, je težko verjeti, da bi lahko takšna »razkritja«, pospremljena s hujskaško-senzacionalističnimi komentarji skeptikov, kakršen je, denimo, ameriški klimatolog Patrick Michaels, ki je odkritje nečistovanja kolegov barvito poimenoval goba, ki kaže na jedrsko eksplozijo (tj. da človekova dejavnost ne povzroča segrevanja planeta), kakor koli zamajala verodostojnost znanstvenih ugotovitev. Te pa v primeru neukrepanja v kontekstu globalnega segrevanja za človeštvo napovedujejo spremembo ekokrimiča v ekohoror.
Iz sredine tiskane izdaje Dela