Istrabenzovo izplačilo dividend je svojevrsten uspeh, je minule dni slovensko javnost prepričeval Igor Bavčar. Slovenski javnosti se je doslej zdelo izplačevanje dividend nekaj samoumevnega, pravzaprav avtomatizem. Saj so namenili dividendam zgolj petino dobička. Bitka za Istrabenzove dividende je seveda le vrh ledene gore (med Petrolom in Istrabenzom). Če se podjetje znajde v škripcih zato, ker komaj zbere dovolj likvidnih sredstev za izplačilo petine dobička v dividendah, je primer dovolj zgovoren.
Koprski finančni holding se je zaradi številnih vzrokov, deloma tudi zaradi svetovne finančne krize (a nikakor ne samo zaradi nje), znašel v zelo kočljivem položaju. Ko so se po kuloarjih Istrabenzovih nasprotnikov pojavile govorice, da je čas za likvidacijo holdinga, je njegov prvi mož iskal sovražnike med novinarji in časopisnimi hišami. O likvidaciji pa govorijo najprej drugi, predvsem tisti, ki ne soglašajo z zastavljeno Istrabenzovo poslovno strategijo. Ocenjujejo, da so pretirana rast družbe in številne špekulativne prevzemne poteze še najbolj škodile slovenskemu kapitalskemu velikanu in tudi drugim kapitalskim družbam v državi.
Veliko pomislekov proti poslovni politiki Istrabenza smo lahko zasledili tudi med zaposlenimi v realnem sektorju te družbe. Na primer v Drogi Kolinski, kjer so v procesu združevanja dveh prehranskih podjetij odpustili opazno število delavcev, v zadnjem času pa so se temu pridružile še odpovedi nekaterih blagovnih znamk in dokončno sesuvanje nekoč dveh uglednih družb. Čeprav je turizem prinesel svetlo izjemo - prenovo in gradnjo razkošnega hotela Palace -, je hkrati dvakrat dražja naložba od načrtov še bolj finančno obtežila lastnika. Istrabenz mora čimprej prodati kakšno naložbo (najraje Adriatic v Opatiji), če hoče vsaj delno ublažiti finančne obveznosti, ki si jih je pridelal s prenovo Palacea. Lahko bi se sicer reševal z Mercatorjem, a tudi Mercatorjeve delnice so se že povsem približale ceni, po kateri jih je država prodala pred tremi leti.
Na koncu ostane Petrol. Zdaj je Bavčar zastavil del Petrolovih delnic po smešno nizki ceni, da je s posojilom pomagal pri izplačilu dividend. Usodna povezava s Petrolom bo po vsej verjetnosti odigrala ključno vlogo pri nadaljnjem obstoju Istrabenzovega holdinga. Če bo Bavčarju uspelo za še primerno ceno žrtvovati vložek v Petrolu, bo za nekaj časa preprečil finančno agonijo. Po drugi strani bi Petrolovi lastniki radi prišli do deleža, ki ga je Bavčar začasno za 65 milijonov evrov prodal Gantarjevemu KD Kapitalu. Če bi jim to uspelo, bi ubili dve muhi na en mah - rešili bi večinski delež v Istrabenzu in hkrati s tem večinski delež v Petrolu (Istrabenz ima 16-odstotni delež glasovalnih pravic v Petrolu). Strokovnjaki ocenjujejo, da ima Petrol boljše izhodišče kakor krog Igorja Bavčarja, da lahko do naslednje pomladi opravi prevzem Istrabenza, spremeni sestavo nadzornega sveta, odslovi Bavčarja kot predsednika uprave in mu prepusti osemodstotno lastništvo Istrabenza skozi Maksimo Holding.
Recesiji navkljub (oziroma prav zaradi nje) je zdajšnji trenutek idealen za nove lastniške špekulacije. Krize niso na svetu samo zato, da se odpušča delavce in da propadajo firme. Nemalokrat je to predvsem obračun z lastniki. Še posebno s tistimi, ki niso dovolj trdno v sedlu, in tistimi, čigar gospodarski konji ne vlečejo najbolj prepričljivo. Koliko se bo v te nove lastniške kombinacije vpletala tudi nova politična oblast, pa bomo še videli.