Tiskane izdaje
Ljubljana – Medtem ko se država po eni strani prek privatizacije iz določenih podjetij umika, po drugi strani v nekatere družbe lastniško vstopa ali povečuje svoj delež. Delno prek postopkov prestrukturiranj podjetij, v zadnjem obdobju pa v imenu strategije upravljanja tudi s konkretnimi nakupi deležev.
V času ko za javne izdatke velja vsesplošno varčevanje, ima država za nakupe kapitalskih deležev in finančnih naložb v državnih družbah ter finančnih institucijah na voljo zelo veliko denarja. Po podatkih ministrstva za finance je za to letos predvidenih kar 300 milijonov evrov.
»Vlada pravi, da ni denarja za zdravstvo, infrastrukturo in tako dalje, razmišlja o novih dajatvah, po drugi strani pa se država igračka z milijoni. Državni menedžerji se igrajo monopoli z denarjem davkoplačevalcev,« je kritičen ekonomist dr. Matej Lahovnik.
Pravi, da nas izkušnje učijo, da se ob povečanju državnega vpliva v podjetjih poslabša kakovost korporacijskega upravljanja: »Menedžerji v državnih podjetjih namesto donosnosti izpolnjujejo druge cilje in želijo postati apostoli nacionalnega interesa. To se vedno slabo konča, račun za prelaganje milijonov pa plačajo davkoplačevalci.«
Lahovnik ne vidi logike v nakupu delnic Save Re, morebitnem dokupu delnic elektrodistribucijskih podjetij in prenosu terjatev do Save na SDH.
Namesto ene kupili pol milijona delnic
Država je konec lanskega leta od NKBM in Poštne banke odkupila 2,7 odstotka oziroma 476.402 delnic Pozavarovalnice Sava, za kar je odštela 6,3 milijona evrov. Država je s tem svoj delež povečala na 27,7-odstotka.
Na ministrstvu za finance odgovarjajo, da so delnice morali dokupiti zaradi strategije upravljanja kapitalskih naložb države, ki Pozavarovalnico Sava uvršča med pomembne naložbe, kjer naj bi država imela 25 odstotkov plus delnico.
Država je torej za pridobitev dodatne delnice kupila skoraj pol milijona delnic. V strategiji je namreč zapisano, da Slovenskemu državnemu holdingu (SDH) ni treba dokupovati deležev do minimalnih deležev, ki jih za določeno vrsto naložb (v tem primeru pomembne) določa strategija.
»V primeru Save-Re se poteza države ne zdi najbolj logična. Država je imela pred povečanjem deleža prek SDH v družbi že četrtinski delež in s tem vzvode za nadzor nad poslovanjem in upravljanjem, opaznejše spremembe v upravljanju te naložbe na bolje pa zaradi nakupa delnic in povečanja deleža ne gre pričakovati. Večji delež države pa hkrati pomeni tudi potencialni manjši interes portfeljskih vlagateljev in potencialno nižjo tržno vrednost podjetja,« meni član uprave borznoposredniške hiše Ilirika Matjaž Bernik.
»Nobenega razloga ni, da je država porabila 6,3 milijona evrov za nakup deleža v Pozavarovalnici Sava. Še večji absurd je dogajanje v Savi. Paradoks je, da država poskuša povečevati vpliv v turizmu prek Save, po drugi strani pa se na primeru Lipice vidi, da je prav država najslabši mogoči lastnik turističnih kapacitet,« pravi Lahovnik.
Po njegovem mnenju bi bilo logično, da bi se reševala le turistična divizija insolventnega holdinga, denimo s prodajo strateškemu partnerju.
S sklicevanjem na strategijo upravljanja je vlada pred kratkim Družbi za upravljanje terjatev bank naložila tudi odplačen prenos terjatev do kranjske Save. Ta je namreč v prisilni poravnavi in s finančnim prestrukturiranjem bi se delež SDH in Kapitalske družbe v Savi, ki je opredeljena kot pomembna naložba, s sedanjih 30 odstotkov lahko zmanjšal na manj kot 25.
Vlada prav tako skladno s strategijo upravljanja že proučuje možnost povečanja svojih deležev v petih elektrodistribucijskih podjetjih z dobrih 80 odstotkov na 100.
Matjaž Bernik pravi, da ti načrti niso tisto, kar bi si želeli, saj se država kot lastnica podjetij do zdaj ni proslavila.
»Država naj nastopa kot le lastnik v primerih, ko je to nujno, v primeru gospodarskih družb, ki svojo priložnost iščejo na trgu in tekmujejo s svojimi produkti v konkurenčnem okolju, pa je zasebno lastništvo in zasebna iniciativa primernejša. V tem primeru zato mislim, da ta odločitev ni najbolj smotrna in tudi ne najbolj racionalna z vidika davkoplačevalskega denarja,« dodaja.
Konsolidacija turizma
Tako v primeru Save kot elektrodistribicijskih družb pa je nerešenih še kar nekaj vprašanj. Ne na SDH ne na Kapitalski družbi konkretnih informacij o predvidenem odkupu od slabe banke dobrih sto milijonov evrov terjatev do Save ne dajejo.
Neuradno pa je mogoče izvedeti, da postopek spremlja veliko pravnih tveganj in da ni določena še niti cena odkupa; prenosna vrednost teh terjatev sicer znaša 41 milijonov evrov. Prek Save bi država lahko konsolidirala svoje lastništvo tudi v Istrabenzu Turizmu in Hotelih Bernardin.
Bernik se strinja, da je turizem panoga, kjer mora država videti svoje narodnogospodarske interese, vendar se mu način zasledovanja teh interesov zdi sporen: »Tudi v tem primeru bi bilo po mojem mnenju bolje, da se, če ne v prvem krogu pa v drugem, upravljanje turističnega dela Save prepusti zasebni iniciativi, ki posel obvlada, ga finančno podpira in zna tržiti.«
Kar nekaj neznank je tudi pri načrtovanem povečanju državih deležev v elektrodistribucijskih dužbah na sto odstotkov, za kar je vlada ustanovila posebno delovno skupino.
Na ministrstvu za infrastrukturo konkretnih odgovorov nismo dobili, odgovarjajo le, da ta skupina ni namenjena odkupu deležev, ampak izpolnitvi zavez računskemu sodišču, iz česar je mogoče sklepati, da gre dodelitev koncesij za upravljanje distribucijskega omrežja.
In prav tu so po naših informacijah moteči zasebni lastniki. Konsolidacijo do stoodstotnega deleža po odprodaji dejavnosti trgovanja z električno energijo sicer predvideva tudi strategija upravljanja.
Lahovnik meni, da ni nobenega ekonomskega razloga, da država v elektrodistribucijskih podjetjih odkupuje manjšinske deleže, saj ima že zdaj statutarno večino. Bolj bi bilo racionalno, da bi država elektrodistributerje razdelila na dva ločena dela, in sicer na infrastrukturnega ter trgovalnega, kar nalaga tudi odločba računskega sodišča.
Namesto da država išče denar za odkup deležev manjšinskih lastnikov, bi svoj lastniški delež v trgovalnem delu zamenjala z manjšinskimi lastniki za njihove deleže v infrastrukturnem delu.
»A mislim, da so v ozadju zelo veliki interesi, da manjšinski lastniki državi po visokih cenah prodajo svoje deleže. Njihovi deleži so namreč neprodajljivi oziroma vredni zelo malo, saj ima večinski lastnik statutarno večino. Obstaja velik interes, da se rešuje manjšinske lastnike, od katerih so mnogi špekulativno vstopali v ta podjetja. Gre za nekatera znana imena, ki jih je mogoče brez prevelike domišljije povezati s politiko,« opozarja Lahovnik.
Zaslužili bi Lah, Petan, Gantar
Kdo bodo ob prodaji delnic elektrodistributerjev zaslužili? Med večjimi manjšinskimi lastniki so KD Group Matjaža Gantarja, DZS Bojana Petana ter podjetji Igorja Laha Ampelus Holding in G. I. Dakota Investments. Delnice v štirih elektrodistributerjih ima tudi družba BRK2, ki je v lasti Simone Volaj Rakušček.
BRK2 se je včasih imenovala Bomor in je bila v lasti Jasne Mihelj Coustaury, ki so jo mediji povezovali z Mirom Senico in Katarino Kresal. Delnice elektrodistributerjev je družbi Bomor prodal prav Senica.
Spomnimo, Bomor je bil s prodajami delnic elektropodjetij po ugotovitvah protikorupcijske komisije vpleten tudi v zapletene finančne operacije v poskusu nakupa Večera, ki naj bi ga izvedlo podjetje 3Lan.
Delnice imajo v lasti tudi Pivovarna Laško in Pivovarna Union, Iskratel, IGEM Tomaža Ročnika, Petrol, Cinkarna Celje in nekatera druga podjetja. Denimo družba Epakta, ki jo kot prokurist vodi nekdanji prvi nadzornik Mercatorja Robert Šega.
Med lastniki najdemo tudi banke, zavarovalnice, denimo Zavarovalnico Triglav, Adriatic Slovenijo in Savo Re, državni Kapitalsko družbo ter Družbo za upravljanje terjatev bank.
