Tiskane izdaje
Potem ko je odbor za odprti trg ameriške centralne banke po pričakovanju ohranil temeljno kratkoročno obrestno mero nespremenjeno med 0,25 in 0,50 odstotka, se lahko finančni trgi posvetijo ameriški predsedniški tekmi. Ta teden je namreč na sporedu prvo predsedniško soočenje med Trumpom in Clintonovo, ki bo pričakovano podrlo vse rekorde gledanosti in morda odgovorilo na vprašanje, kateri od kandidatov bi si lahko pridobil odločilno prednost v zgodovinski tekmi za Belo hišo.
Skoraj dve tretjini Američanov je že naveličanih leto in pol trajajoče depresivne volilne kampanje, ki razen političnega šova ne ponuja odgovorov na izzive današnjega časa. Na splošno opažamo, da se je razviti svet znašel v nevarnem območju dramatične izgube zaupanja v vladajoče elite. Še pred desetimi leti je skoraj polovica volivcev v ZDA in Evropi podpirala politiko svoje vlade, od takrat pa je povprečna podpora vladam strmoglavila na četrtino.
Nezadovoljstvo ponuja plodna tla za vzpon »prelomnih« voditeljev, ki imajo odličen občutek za razpoloženje ljudi in čarobno palico za rešitev vseh težav. Tudi mediji so vse manj usposobljeni in/ali motivirani za kritično analizo gospodarskih in socialnih posledic ekonomskih rešitev, ki jih ponujajo novodobni politiki.
Žal demokratični postopki ne vodijo do izvolitve politikov, ki ponujajo najboljše rešitve, ampak do tistih, ki vedo, da morajo obljubiti, kar želijo slišati volivci. V svojem eseju o politični realnosti legendarni investitor Howard Marks potegne jasno ločnico med poslovnim svetom in politiko.
Ne glede na to, kako plehki in sebični so včasih motivi poslovnežev in investitorjev, si ti v povprečju prizadevajo za dobre naložbene in ekonomske odločitve, vedoč, da se ne bodo mogli izogniti posledicam zgrešenih odločitev. S politiki je drugače, najboljša strategija je tista, ki pripelje do izvolitve, za uspešne pa veljajo tisti, ki zmagajo na volitvah. Večina nikoli ne odgovarja za posledice svojih odločitev, ki so praviloma vidne še dolgo po tem, ko jih ni več na položaju.
Na ameriških predsedniških volitvah se bo pokazalo, kako močno si volivci želijo prelomnih sprememb in ali zaupajo, da lahko Donald Trump sproži politično revolucijo v Washingtonu.
Kako bo predvolilna manija vplivala na kratkoročna gibanja na finančnih trgih, je nemogoče napovedovati. Sam menim, da finančni trgi podobno kot pri brexitu podcenjujejo Trumpove možnosti in »hrepenenje« volivcev po spremembah. Drugače kot pri prejšnjih volitvah je najbogatejša elita, ki ima v lasti večino finančnega premoženja, tokrat odločno na strani demokratov in statusa quo, ki ga pooseblja Hillary Clinton.
Kratkoročno bi bilo torej za finančne trge verjetno najbolj pozitivno, če bi si Clintonova po prvem predsedniškem soočenju čim prej nabrala neulovljivo prednost, dolgoročno pa tudi izvolitev Donalda Trumpa ne bi pomenila konca sveta, posebej če bi mu gledala pod prste demokratska večina v senatu. Ameriški kongres ima namreč namerno vgrajene zelo močne zavore in ravnovesja, s katerimi lahko učinkovito omeji izvršilno oblast in pooblastila vsakega predsednika.
