Tiskane izdaje
Ljubljana – Za londonski City, največji finančni center v Evropski uniji, je odhod Velike Britanije iz EU »motnja«, ki se ji hočeš nočeš prilagaja. Ob politični razgretosti razprave o prihodnjih odnosih s kontinentom pa ostaja nekoliko v ozadju nek drug izziv: kako ohraniti panevropsko konkurenčnost v svetu.
»Predstavnik velike ameriške banke, ki je močno prisotna v Londonu, mi je pred kratkim povedal, da se bodo zaradi brexita v Evropi seveda morali prilagoditi, vendar tega ne gledajo v izolaciji. Razmišljajo tudi o možnosti konsolidacije delovnih mest v New Yorku. London je, komercialno gledano, pod večjim pritiskom zaradi spreminjanja regulative v ZDA in pa zaradi dramatičnega gospodarskega vzpona Azije, zaradi katerega relativno upada tržni delež Evrope v globalnem smislu. Ne glede na brexit je zato nujno, da razmišljamo in se prilagajamo v skupnem evropskem okviru,« je prepričan Jeremy Browne iz City of London Corporation, ki predstavlja interese londonskega finančnega sektorja v svetu.
Po nedavni anketi v Veliki Britaniji 71 odstotkov finančnih družb pričakuje, da bodo tudi po brexitu obdržale dostop na evropski trg. Je to uresničljivo?
Večina podjetij v Londonu je želela, da bi Velika Britanija ostala v Evropski uniji. Vendar, imeli smo referendum in rezultat je bil jasen rez. Mislim, da zdaj večina podjetij sprejema, da bo zaradi brexita prišlo do nekakšnega prilagajanja. Vendar pa vsi deli dejavnosti niso enako prizadeti. Mnogo podjetij v Cityju deluje na globalnem trgu, ne toliko v Evropi. Tista pa, ki imajo sedež v Londonu in jim njihova licenca omogoča, da delujejo v vsej EU28, pa je jasno, da bodo morali pridobiti licenco za EU27, če tega niso že naredili. Kako velike bodo te spremembe, kaj pomenijo za odliv delovnih mest, na primer, je težko reči. Mislim pa, da bo njihov obseg na spodnjem robu tega, kar se je ocenjevalo, in da bodo podjetja poskušala obdržati oziroma konsolidirati glavno prisotnost v Londonu.
Katera bo glavna sprememba za City v razmerju do evropskega trga?
V resnici še ne vemo, kakšen bo končni dogovor. Zdi pa se verjetno, da bo predvsem za dejavnosti, katerih stranke so neposredno državljani, potrebna prisotnost z licenco, ki jo bo podelila ena od držav EU27, ne pa Velika Britanija. Zanjo po treba imeti v EU27 pravno osebo, določeno višino kapitala in določeno število osebja na vodilnih mestih. Hkrati pa moramo imeti v mislih, da je London evropski globalni trg. Služi panevropskim interesom, zato ga ne bi smeli obravnavati kot ozko britansko zadevo. Zato upamo, da lahko dosežemo odnos, ki bo temeljil na kooperativnem partnerstvu. To bo najbrž drugačno od obstoječe ureditve, ne smemo pa uničiti bistva tistih določb, ki so v prid obema stranema.
Na katerih področjih pa je vsebino obstoječe ureditve mogoče ohraniti? Še posebej v zadnjih tednih je evropska komisija jasno povedala, da finančne storitve ne bodo del nobenega prostotrgovinskega sporazuma.
Bili smo zelo presenečeni, ko smo od komisije slišali to raven absolutizma. Pogajanja druge faze se še niso začela. Prepričani smo, da je mogoče doseči precej bolj celovit in obojestransko koristen pristop. Komisija govori o Kanadi kot precedenčnem primeru …
… ali o Norveški?
No, Norveška je model za pridruženo partnerstvo, pri katerem gre britanska politična razprava v smer, ki ga ne sprejema. Kanada je primer zunanjega partnerja, bolj oddaljenega odnosa. Mislim pa, da bosta v odnosu, ki ga bo Britanija imela z EU, dve pomembni razliki, če izhajamo iz tega, kakšen je odnos Kanade. Prvo je, da je britanska povezava z EU precej globlja in celovitejša kot kanadska.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Govorite o doseženem, sedanjem stanju?
Ja. In tako bo tudi v prihodnosti. Velika Britanija bo za Evropsko unijo še naprej najpomembnejši zunanji partner kjerkoli v svetu, z možno izjemo ZDA. Še naprej bo daleč največje evropsko gospodarstvo zunaj EU in najpomembnejša država v vojaškem, diplomatskem, kulturnem, izobraževalnem smislu. Jasno je, da gre za splet odnosov, ki močno presega finančne storitve. Zelo malo možnosti vidim, da bi EU rekla, 'no, Britanija je kot katerakoli tretja država na svetu'.
Druga razlika je, da Velika Britanija zapušča EU, Kanada, Južna Koreja in podobne države pa nikoli niso bile njene članice. Logično bi moralo biti možno, da imamo globlji odnos, če začnemo s 100-odstotno skladnostjo pravil, kot pa če je skladnost blizu ničli. Upam, da bodo evropska komisija in članice ambiciozni in inovativni. Mislim, da lahko oblikujemo tudi rešitev, ki je doslej še ni bilo.
Kaj pa naj bi v praksi pomenila ambiciozna in inovativna rešitev?
Stališče britanske vlade je, da ne želimo statusa pridružene članice, vsaj ne po koncu veljavnosti tranzicijskega dogovora. To, kar predlaga City of London na področju finančnih storitev, je sistem medsebojnega priznavanja. Upoštevamo, da bo EU želela imeti svoja pravila in ureditev, podobno pa tudi Velika Britanija. Želeli pa bi, da se po nepotrebnem ne oddaljujemo. Ostali bodo skupni cilji, pa čeprav bomo uporabljali različna sredstva, da jih dosežemo. To pomeni vpeljavo modela fleksibilnosti, ki v tem trenutku ne obstaja. Ravno zato, ker ni rešitve za sedanjo situacijo, moramo biti bolj ustvarjalni, da bomo našli model.
Kaj ne bo tak model nujno vseboval tudi tega, da City spoštuje pravila EU, ki jih postavljajo v Bruslju in Frankfurtu, ne da bi Velika Britanija lahko soodločala o teh pravilih?
Iskali bomo sodelovalni pristop. Ne predstavljam pa si, da bi bila Velika Britanija zunaj EU, njen glavni globalni finančni center pa bi povsem upravljala EU, ne da bi Britanija imela kaj besede pri oblikovanju pravil. Prednostna želja Cityja je, da Britanija ima možnost postavljanja svojih pravil, a da je ne uporablja tako, da se zavestno oddaljimo v radikalno drugačen model. Bolje je imeti panevropski odnos, v katerem bomo skupaj iskati rešitve, ki bodo omogočile največji tržni dostop v obeh smereh. Če iztegneš roko prijateljstva in ta ni sprejeta, pa bi bil London postavljen v položaj, ko ne more sodelovati.
Pa imate občutek, da EU ne želi sodelovati?
Nekoliko je odvisno tudi od tega, koga mislite z EU. Barnierjev absolutistični pristop je bil kar presenečenje. Obiskujem vse države članice EU in veliko sogovornikov v podjetjih in v politiki je bolj pragmatičnih. Želijo obdržati dobre delovne odnose z Veliko Britanijo in vidijo koristi v tem, da obdržijo tesne stike s Cityjem. Zanima jih, kako bi to lahko dosegli v novih okoliščinah. Upam, da komisija, ljudje v Bruslju, ne tečejo proti mnenju v 27 državah članicah.
Precej jasno je tudi, da mesta, kot so Pariz, Frankfurt, Amsterdam, pričakujejo, da bodo pritegnila nekatera finančna podjetja iz Londona. Se bo to zgodilo?
Se bo zgodilo, vendar v majhnem obsegu. Verjamem, da bo nastal komplementarni model, saj ne zaznavam prav veliko želja, da bi degradirali London in na novo zgradili finančni center znotraj EU. Tudi je zelo malo verjetno, da bi to uspelo, predvsem pa bi trajalo desetletja.
