Tiskane izdaje
Cena zlata v evrih je se je v zadnjih dvanajstih mesecih v primerjavi z izhodiščno ceno oktobra lani že spustila za več kot pet odstotkov, večkrat je presegla deset odstotkov višjo vrednost od izhodiščne in se nato spet spustila, trenutno je zlato dobrih pet odstotkov dražje kot pred letom dni. Približno takšno rast ima tudi v japonski valuti, glede na dolar pa je ta kovina šest odstotkov pod izhodiščno vrednostjo.
Čeprav bi po načelu, da je zlato hranilec vrednosti premoženja in je torej posebno zanimivo v času inflacije, zdaj moralo biti to področje dokaj mirno, v praksi ni tako. Zdi se, da se spreminja njegovo razmerje do drugih vrst naložb (ko druge rastejo, zlato pada in obratno), k razmeram na trgu pomembno prispevajo tako rudniki, ki za nizko ceno niso pripravljeni dobavljati surovine, vlagatelji pa se na drugi strani srečujejo s praktičnim problemom uvoza zlata iz trezorjev zunaj EU. Z zlatom se trenutno ukvarja tudi evropska komisija, ki v sodelovanju s stanovskim združenjem LBMA (London Bullion Market Association) pripravlja mednarodne standarde o »čistosti« zlata na poti do končnega uporabnika.
O vseh teh temah so razpravljali udeleženci konference o plemenitih kovinah v organizaciji LBMA, na kateri so bili predstavniki celotne industrije, od rudnikov, bank, kovnic do trgovcev. Gre za najpomembnejše srečanje vseh deležnikov v panogi, ki omogoči vpogled v dogajanje na trgu ter nakaže smernice za naslednje leto. Med približno 600 delegati z vsega sveta je bila kot edina iz Slovenije na dogodek povabljena Irena Moro iz podjetja Moro, kjer se ukvarjajo s prodajo naložbenega fizičnega zlata v Sloveniji in tudi širše v regiji.
Na poti od rova do kupca brez otroškega dela in kriminala
LBMA je organizacija, ki določa pravila trgovanja na londonski borzi zlata – prek te organizacije vsak dan poteka trgovanje z desetimi tonami zlata. Za primerjavo: v slovenskih zlatih rezervah jih je dobre tri tone. Določa tudi mednarodne standarde izdelave naložbenih palic »good delivery«, je pojasnila Irena Moro ter dodala, da samo palice s to oznako zagotavljajo likvidnost zlata kjer koli v svetu. Tudi nacionalne banke pri nakupih za svoje zlate rezerve izbirajo samo kovnice, ki 12,44-kilogramske palice izdelujejo po tem standardu. »Če kovnica ostane brez standarda, to zanjo pomeni veliko izgubo, saj nihče od večjih vlagateljev nima interesa za nakup,« je pojasnila sogovornica.
V organizaciji nastaja skupina – v njej sodeluje tudi Irena Moro –, ki bo v sodelovanju z evropsko komisijo pripravila smernice za tako imenovano čisto zlato. Pot zlata od rudnika do končnega uporabnika bo morala biti transparentna. »Številni kupci se že zdaj izogibajo zlatu, za katerega obstaja sum, da so ga v rudniku pridobili z otroškim delom ali da je bilo pozneje povezano s pranjem denarja, prodajo orožja, mamil … Vse pomembnejše za kupca je, da ima nadzor nad potjo zlata, in tudi mi pazimo, od koga ga kupujemo,« je povedala Irena Moro.
Številne države so si začele prizadevati, da bi svoje monetarne rezerve, ki jih imajo zdaj shranjene zunaj meja svoje države, prepeljali v domače trezorje. To je poudaril predstavnik nemške centralne banke, kjer načrtujejo, da bi to izvedli do leta 2020. Nemčija ima svoje zlate palice deponirane v ZDA. Znani hraniteljici monetarnega zlata za druge države sta sicer še Velika Britanija (tam ima Avstrija še vedno 80 odstotkov svojih zlatih rezerv) in Švica.
Zlati tovor na poti iz Švice
Med njimi je menda veliko Slovencev, in kot je poudarila sogovornica, je že prenekateri izmed njih ostal brez svojih zlatih palic. »Zlata, če je v protivrednosti več kot 10.000 evrov, ne moremo kar tako uvoziti v EU, ob izstopu iz Švice ga je nujno treba prijaviti carini. Za to se sicer ne plača nobena dajatev, a pravila so takšna. Ljudje pa tega ne vedo in tako jim carina odvzame vse, potem je treba sprožiti postopke in hitro poteče nekaj let, preden ga dobijo nazaj,« svari sogovornica in dodaja, da švicarske banke vedno javljajo carini tovrstne izročitve tujim državljanom.
Nič več kot hranilec vrednosti?
O cenah zlata vsaj uradno delegati ne razpravljajo veliko, saj bi se na to odzvali tudi vlagatelji. Neuradno pa je bilo mogoče slišati, da bi manjša rast letos lahko bila, čeprav vse tehnične analize kažejo nasprotno. Takšna pričakovanja izhajajo iz ocen o precenjenih ameriških delnicah, upočasnjeni gospodarski rasti na Kitajskem in tudi v Evropi, kjer je dodaten argument še begunska kriza, ki je le še spodbudila centralne banke, da svoje zlate zaloge spravijo na varno, doma.
Da je zlato podcenjeno, vztrajajo tudi v rafinerijah in kovnicah, kjer se, kot navajajo, spopadajo z vse višjimi stroški pridobivanja. Če ne bo pričakovanih zaslužkov, bi dobavo lahko preprosto omejili, svarijo. Po poročanju Reutersa je največji ruski proizvajalec Polyus Gold objavil podatek o pričakovanem zmanjšanju prodaje za 593 milijonov dolarjev (dva odstotka) v tretjem četrtletju glede na isto obdobje lani, razlog za to pa so: nizke cene in dražje pridobivanje.
Ne moremo niti mimo inflacije, ki je tradicionalno veljala za zaščitnico zlatih portfeljev. Pravzaprav je veljalo nasprotno: vlagatelji z zlatom ščitijo preostali del svojih naložb v času, ko inflacija raste. »Novi vlagatelji – torej tisti, ki so v naložbo vstopili v zadnjih manj kot desetih letih – v njem iščejo donose, in ne varnosti, hočejo dodatno kompenzacijo za to, da so izbrali zlato, ne pa državnih obveznic. Prav tako nič več ne kaže, da bi zlato ščitilo naložbe pred tveganji in negotovostjo,« so po navedbah agencije Reuters ugotovili ekonomisti v angleški centralni banki.
