Biti svetovni prodajalec poceni izdelkov ni dovolj

Kitajske borzne težave in velike izgube borznih vrednosti niso nujno tudi znamenje, da gre zelo slabo tudi kitajskemu gospodarstvu. Obdobje previsokih borznih vrednosti pa ni trajalo dovolj dolgo, da bi bili vlagatelji zdaj zaradi velikih izgub že prisiljeni omejevati potrošnjo.

»Treba je upoštevati, da so borzni indeksi v minulih letih zelo narasli zaradi aktivnega političnega spodbujanja borznih vlaganj zasebnih investitorjev in da so borzne vrednosti v tem času dosegle iracionalne vrednosti, ki niso bile več znosne, je v pogovoru za Delo povedal Michael Holstein, vodja oddelka za gospodarske raziskave pri nemški DZ Bank.

K prevelikemu vlaganju so na Kitajskem spodbujali tudi banke, kar bi lahko prineslo gospodarske posledice, a nemški analitik poudarja, da gre v veliki večini za državne banke, kitajska država pa ima dovolj kapitala, da jih lahko podpre v sili. »Ne verjamemo, da bodo borzni pretresi prinesli tudi bančno krizo.«

Številni zahodni opazovalci pa se sprašujejo, kako zanesljive so kitajske statistike, in opozarjajo, da je v državi, kjer so številne gospodarske odločitve v resnici politične, še veliko neznanega. »O statistikah o kitajski rasti je mogoče dvomiti in zelo težko je izračunati pravo rast, saj preprosto nimamo nujnih informacij. Domnevamo, da so uradne številke polepšane in vedno morda ne ustrezajo realni rasti, a gre bolj za ugibanje o višini kot o sami rasti. Ne vemo, ali je rast res sedemodstotna, kot uradno zatrjujejo, ali pa le štiri- ali petodstotna. Lahko pa verjamemo, da kitajsko gospodarstvo še naprej raste z dovolj visokimi stopnjami in država to tudi potrebuje za nadaljnje zagotavljanje blaginje.«

Tveganje trdega pristanka je omejeno

Tudi oblasti se strinjajo, da je določeno upočasnjevanje rasti neizogibno že iz demografskih vzrokov. Kitajsko prebivalstvo se hitro stara in zato niti gospodarstvo ne more več tako hitro rasti, vlada pa ima dovolj velike rezerve za ponovni gospodarski zagon, če bi se rast preveč upočasnila. »Tveganje trdega pristanka ocenjujemo kot relativno omejeno.«

Kaj pa ocene, da je kitajski gospodarski mode naletel na svoje meje in da bo država sledila Japonski v dolgoletni stagnaciji? V minulih letih je neznansko narasel tudi skupni kitajski dolg in se približal tristo odstotkom BDP, je torej v nevarnosti tudi izvozni model razvoja? Nekatere paralele obstajajo, nemški analitik pa Kitajske še ne vidi dovolj daleč na japonski poti, da bi državi lahko zagotovo napovedovali podobne težave.

»Kitajska še ni z Evropo ali ZDA primerljiva industrijska sila, kot je že bila Japonska, v tej državi pa smo poleg velikih dolgov videli tudi bančno krizo. Japonske banke so v velike težave zašle zaradi nepremičninske krize, te nevarnosti pa na Kitajskem še ne vidim. Banke imajo težave, država kot lastnica pa ima dovolj možnosti za zagotovitev likvidnosti in solventnosti. Banke bodo še naprej podeljevale posojila, medtem ko jih na Japonskem zaradi sedenja na gori slabih kreditov dolgo niso.«

Kitajska pa je tudi po prepričanju visokega ekonomista nemške DZ Bank pred spremembo svojega gospodarskega modela. »Položaj svetovnega prodajalca poceni izdelkov ne zadostuje več pa tudi sicer se zaradi višanja plač povečujejo stroški, prav tako blaginja in pričakovanja prebivalstva. Kitajski dohodek na prebivalca pa je še vedno veliko nižji od tistega v zahodnih državah in ima zato pred seboj še dolgo pot razvoja.«

Pa se te spremembe lahko zgodijo v enostrankarskem političnem sistemu ali pa bi Kitajska že potrebovala tudi politične spremembe? »Vprašanje je, kako dolgo lahko enostrankarska država drži pod nadzorom kapitalistični gospodarski sistem in ali lahko to deluje na dolgi rok. Nisem politični analitik, a o tem včasih dvomim tudi sam, kapitalistični sistem s kapitalskimi trgi si ne dovoli vkalupljenja v sistem, ki poveljuje vsemu. Trgi lahko razpadejo kljub najrazličnejšim ukrepom, vlada naj bo še tako odločena, da bo to preprečila, a ne more. To se bo v prihodnosti še zaostrilo in postalo problem, a ne verjamem, da smo že zdaj na tej točki.«

Medtem ko Kitajska kiha, pa so že močno prehlajene nekatere druge dosedanje hitro razvijajoče se države. »Vsaka od teh držav ima svoje probleme, v nasprotju z azijsko krizo pred leti zdaj nimamo skupne krize,« razlaga Michael Holstein. Brazilija se spopada s politično krizo, potem ko se vladi v dobrih letih ni posrečilo poskrbeti za boljši razvoj, zaradi velikega padca cen surovin trpi tudi Rusija, ki ima tudi politične težave, prizadevajo jo gospodarske sankcije. Od velikih hitro razvijajočih se držav gre še najbolje Indiji, ki dosega rast, čeprav ima velike težave s korupcijo in pomanjkanjem dobre infrastrukture.