Tiskane izdaje
Avstralsko sodišče je novembra lani tako razsodilo, da je bonitetna hiša Standard & Poor’s leta 2006 z določitvijo najvišje ocene finančnemu derivatu, ki je manj kot dve leti pozneje propadel, zavajala investitorje. Toda pri tako imenovanem izvedenem kreditnem instrumentu CPDO (angleško constant proportion debt obligation), ki ga je izdajal ABN Amro, je že v temeljih šlo za pridobitev najboljše ocene ob hkratni ohranitvi plačevanja donosov za nižje, zato sodišče ni verjelo, da je šlo za zmoto. Sodnica Jayne Jagot je v 1500-stranski razsodbi sklenila, da S & P »groteskno zapletenim« vrednostnim papirjem ne bi smel prisoditi najvišje ocene, pa tudi informacije o njih so bile ali napačne ali zavajajoče. »To je velik udarec bonitetnim hišam, ki so se dolgo okoriščale z določanjem bonitet, ne da bi investitorjem odgovarjale za ta mnenja,« je takrat ocenila odvetnica prizadetih lokalnih skupnosti Amanda Banton.
Pri odvetniški družbi IMF Australia, ki je v imenu dvanajstih avstralskih lokalnih skupnosti pomagala pri tožbi, so britanskemu časopisu Financial Times napovedali, da bo odprla pot tudi številnim podobnim v Evropi. Novembra so proučevali možnost tožb na Nizozemskem in v Veliki Britaniji zaradi prodaje dveh milijard evrov bankam in pokojninskim skladom. Tudi v teh primerih je bil prodajalec ABN Amro, ocenjevalec pa S & P. Pri bonitetni hiši so na avstralsko razsodbo že napovedovali pritožbo, saj po njihovem prepričanju kupci niso niti poskušali razumeti svojih investicij, prodajalec pa ni vplival na njihovo oceno.
Kdo se lahko okoristi
To vprašanje bo pomembno tudi pri tožbi, ki so jo proti bonitetni hiši Standard & Poor's februarja vložile ZDA. Washingtonsko pravosodno ministrstvo in državni tožilci bonitetno hišo obtožujejo, da med ocenjevanjem razvpitih nepremičninskih obveznic, ki so sprožile zadnjo finančno krizo in investitorjem prinesle več milijard izgube, ni upoštevala lastnih standardov. Samo mimogrede: pri S & P so avgusta 2011 bonitetno oceno znižali tudi ZDA, čeprav se je finančno ministrstvo pritožilo, da se je bonitetna hiša pri ocenjevanju državnega proračuna države zmotila za velikansko vsoto denarja, a je v tem primeru tudi najmogočnejša vlada sveta očitno sklenila, da tožba ne bi pomagala. Namesto tega v Washingtonu razmišljajo o zaostritvi zakonskih pogojev za delovanje bonitetnih hiš.
Tudi zaradi vsega navedenega bo še posebno zanimivo, kako bo potekala tožba ameriške vlade. V predprocesnih pogajanjih so pri S & P zavrnili ponudbo za plačilo več kot milijarde dolarjev kazni, a morda ne le zato, ker bi takšno finančne breme družbo lahko celo potopilo. Morda verjamejo, da bo morala tudi ameriška vlada v procesu dokazovati, da s svojo nepremičninsko in drugo zakonodajo ni sama pomagala pri ustvarjanju krize, verjetno pa upajo, da jih bo tudi tokrat zavaroval prvi amandma k ameriški ustavi. Ameriška vlada za vsak primer toži pod okriljem finančne zakonodaje, ki so jo leta 1989 sprejeli po bančni krizi iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Profesor prava Jeffrey Manns z George Washington University je časopisu Wall Street Journal povedal, da bodo morali tožniki vseeno dokazati, da so pri S & P vedeli, da so bile informacije investicijskih bank, ki so prosile za ocene, napačne. Vsaj ena od odmevnejših skorajšnjih tožb dokazuje, da te vsaj v ZDA niso preproste. Konec aprila so se bonitetni hiši Standard & Poor's in Moody's ter finančna ustanova Morgan Stanley tik pred začetkom procesa poravnale z Abu Dhabi Commercial Bank, washingtonsko King County in več drugimi investitorji, ki so jih obtoževali zavajanja v času pred izbruhom nepremičninske krize. Ni znano, za koliko so se pogodili, bonitetnim hišam pa ni bilo treba priznati krivde.
