Borut Jamnik: Pri Modri zavarovancem ponujajo alternativo

Pogovor s predsednikom uprave zavarovalnice, ki že ima izkušnje z novim finančnim produktom - skladom življenjskega cikla.

Objavljeno
31. december 2015 12.25
Borut Jamnik, Modra zavarovalnica v Ljubljani,18. decembra 2015 [Borut Jamnik,Modra zavarovalnica,Ljubljana,portret]
Erika Repovž
Erika Repovž
Z januarjem 2016 bo večina upravljavcev dodatnega pokojninskega zavarovanja ponudila sklade življenjskega cikla in začela izplačevati pokojninske rente po novih pravilih, ki jih skladno z zakonom določa poseben pravilnik za izračun pokojninskih rent. O tem smo se pogovarjali z Borutom Jamnikom iz Modre zavarovalnice, kjer so prvi oblikovali sklad življenjskega cikla že v začetku leta 2015.

Kakšne izkušnje ima Modra zavarovalnica po enem letu trženja tega novega finančnega produkta?

Celotni trg deluje po principu kolektivnih pokojninskih zavarovanj, kjer pokojninski načrt večinoma financirajo podjetja. V takšnih razmerah so ljudje, tako kot v večini odnosov s finančnimi institucijami, izrazito konservativni. Izvajalci pokojninskih zavarovanj, ki prodajamo dodatna pokojninska zavarovanja, moramo prepričati delodajalce, socialne partnerje in vsakega zaposlenega posebej. Naša dosedanja izkušnja potrjuje, da so posamezniki konservativni, da neradi menjajo in spreminjajo svoje izbire in zato prehodov v sklade življenjskega cikla ni bilo veliko. Kljub temu smo v manj kot pol leta dosegli zahtevani zakonski obseg sklada in konec novembra 2015 smo v našem krovnem skladu upravljali dobrih 20 milijonov sredstev v lasti 7500 članov.

Modra zavarovalnica bo verjetno edina na trgu, ki v celoti ohranja tudi stari produkt, sklad z zajamčeno donosnostjo. To je z vidika upravljanja bolj zahtevno, vendar posameznikom in podjetjem ponujamo alternativo in ne obveze za preoblikovanje. Za razliko od nas ostali izvajalci niso oblikovali novega sklada, ampak so k že obstoječemu skladu z zajamčenim donosom dodali še dva sklada z bolj tvegano naložbeno politiko.

Poleg stare oblike, sheme, ki ima le zajamčen donos, novim in starim zavarovancem dajemo možnost izbire. Za Modro zavarovalnico kot upravljavca je vodenje dveh skladov administrativno, stroškovno in komunikacijsko zahtevnejše; z vidika zagotavljanja kakovosti storitve za varčevalce, ob upoštevanju njihove konservativne narave, pa se nam je zdela takšna odločitev smiselna.

Kaj je največja pozitivna lastnost skladov življenjskega cikla?

V naši zavarovalnici spodbujamo odločitve varčevalcev za sklade življenjskega cikla, saj menimo, da je zanje z vidika pričakovanih donosnosti ob prevzetih tveganjih to boljša odločitev od sklada z zajamčenim donosom. Kljub temu pa spoštujemo njihovo željo, da zadržijo trenutno izbiro, če so se tako odločili.

Kakšna so bila vaša pričakovanja glede števila zavarovancev, ki se bodo odločili za nov pokojninski načrt, in kaj vam kažejo rezultati po enem letu?

V sklade življenjskega cikla je vstopilo več varčevalcev, kot smo pričakovali, in tudi premije so relativno visoke. Spodbudno je tudi, da se bo prvo poslovno leto po uvedbi skladov življenjskega cikla uspešno končalo po vseh podskladih krovnega sklada. Kar decembra ne bilo večjih pretresov, bo leto 2015 za Modro zavarovalnico dobro leto.

Koliko podskladov življenjskega cikla imate in kako so definirani?

Imamo tri podsklade, ki so opredeljeni glede na različne naložbene politike. Dinamični sklad je sklad visokega tveganja in ima od 70 do 100 odstotkov delnic. Naslednji je Preudarni sklad, ki je vmesni sklad med najbolj konservativnim in najbolj tveganim – ima od 40 do 80 odstotkov delnic; zajamčeni podsklad pa ohranja naložbeno politiko Kapitalskega vzajemnega pokojninskega sklada (KVPS) – delnice so udeležene v naložbeni strukturi od 0 do 30 odstotkov.

Narejeni so bili tudi napovedni modeli, kjer smo poskušali napovedati povprečno letno donosnost v dolgem časovnem horizontu. V obdobju varčevanja v Dinamičnem podskladu naj bi bila pričakovana donosnost 6,7 odstotka na leto, v Preudarnem podskladu naj bi bila 5,9 odstotka in v Zajamčenem 3,4-odstotna.

Kako ste pri vaših zavarovancih vzbudili zanimanje za sklade življenjskega cikla in kako ste jih seznanili z vsemi potrebnimi informacijami?

Ker gre za relativno zapletene vsebine, je zelo pomembno izobraževanje. Tudi če je tabela z vidika naložbene strukture, starostne strukture in pričakovane donosnosti relativno enostavna, so z vidika naložbenih politik v ozadju potrebna kompleksna znanja. Posameznikom poskušamo razložiti, da v različnem življenjskem obdobju lahko prevzemajo različna tveganja. V zadnjem obdobju pred upokojitvijo je smiselno, da je izrazito konservativen, kar pomeni, da se odloči za naložbene politike, pri katerih so manjša tveganja in manjša pričakovana donosnost. Vedno povemo, da naše ocene izhajajo iz izkušnje in dokaj zapletenih modelov, ki napovedujejo rezultat upravljanja skladov.

Ker gre za kolektivne finančne produkte, ki jih tržimo v podjetjih, poskušamo vplivati na mnenjske voditelje. V podjetjih lahko menedžment s svojo preudarnostjo in modrostjo pomaga ljudem razumeti, zakaj je dodatno pokojninsko zavarovanje v skladih življenjskega cikla dobro. Izbira menedžerjev je v podjetjih zgled za izbiro drugih.

Kakšne so izkušnje tujine, od koder prihajajo k nam skladi življenjskega cikla?

V tujini so te sklade uvedli pred približno 25 leti, ker so ugotovili, da so varčevalci pasivni – ko se enkrat odločijo za določen sklad, ga ne menjajo, poleg tega večina nima ustreznih finančnih znanj, da bi sama izbrala primerno naložbeno strategijo. Zato so jim ponudili možnost, da jih upravljavec glede na njihovo starost sam uvrsti v njim primeren sklad. Izkazalo se je, da ta možnost deluje, zato se je ta ameriški model preselil tudi v Evropo.

Z ukinitvijo pospešenih rent so ostali upravljavci poskušali najti neka nadomestila zanje, ki bi zadovoljila pričakovanja varčevalcev, da v prvih letih dobivajo izplačane višje rente kot v kasnejših letih po upokojitvi. Ponujate tudi vi kakšen nov produkt?

S sprejemom pravilnika, ki izplačevalcem po novem določa pravila in zahteve za izračun pokojninske rente, je država hkrati sledila potrebam trgov in paternalistično omejila izbiro, ker je želela spodbujati anuitetni produkt. Dejstvo je, da je optimalna izbira pri izplačevanju rent po upokojitvi anuiteta – enakomerno razpršena renta do konca življenja. Številne omejitve, določene s pravilnikom, so slabe tako za zavarovance kot tudi za izplačevalce in potrebne bi bile spremembe. Tako kot ostali smo pripravili nabor pokojninskih rent z upoštevanjem pričakovanj zavarovancev in predpisanih omejitev glede na zbrana sredstva.