Brez dogovora z EU bo škoda velika

Britanski minister za trgovino Liam Fox je prejšnjo sredo izjavil, da z večjo verjetnostjo pričakuje, da se bo Velika Britanija z Evropsko unijo dogovorila za »izhodni sporazum«, kot pa, da se ne bo. Isti dan je zunanji minister Boris Johnson priznal, da v dogovorih za nove trgovinske sporazume po brexitu, recimo z ZDA, Britanija ne more pričakovati popuščanja.

Več kot očitno postaja, da je britanska politika pod čedalje večjim pritiskom zaradi neuspešnega vodenja procesa, ki naj bi prinesel uresničitev odločitve (šibke) večine volivcev s konca junija 2016. Kaj bo po brexitu (zastavica naj bi padla marca 2019), je v resnici zelo težko napovedati, naraščajoča negotovost pa že prinaša otipljivo škodo in tudi nosilce gospodarskih politik na Otoku sili v sprejemanje neoptimalnih odločitev.

Britanska centralna banka Bank of England je prav tako prejšnji teden prvič po desetih letih sprejela odločitev o zvišanju obrestne mere, z 0,25 odstotka jo je dvignila na 0,5 odstotka. Če bi bile razmere »normalne«, torej brez negotovosti brexita, bi bila poteza v času gospodarskega okrevanja po veliki finančni krizi smiselna – še posebej zato, ker je obresti pred kratkim zvišal ameriški Fed, manj radodarno denarno politiko pa napoveduje tudi ECB, centralna banka območja evra.

Višje obresti kot obliž za brexit

Na tiskovni konferenci, ko je pojasnjeval odločitev, je guverner Bank of England Mark Carney dokaj jasno povedal, da je trenutno glavna skrb centralne banke visoka inflacija (septembra je dosegla tri odstotke na letni ravni, največ v zadnjih petih letih, in je za odstotno točko nad ciljno stopnjo centralne banke), za nadaljnje zviševanje obrestne mere pa se bodo odločali »zelo postopoma« skozi prihodnja tri leta. Hkrati je povedal tudi, da bo centralna banka svoje nove ocene o pričakovanih gospodarskih gibanjih izdala šele, ko bo bolj jasno, kako in pod kakšnimi pogoji bo Velika Britanija zapustila Evropsko unijo.

Ravno zaradi te negotovosti pa so predstavniki britanske gospodarske zbornice centralno banko še na začetku tedna pozivali, naj obrestne mere ne dvigne. Inflacija namreč ni posledica dinamične gospodarske rasti (t. i. pregrevanja), ki je »učbeniški« povod za dvig obrestnih mer centralne banke. Skoraj v celoti je posledica odločitve za brexit, ki je v zadnjih 16 mesecih delovala razdiralno na dveh področjih. Močno – za približno desetino – je upadla vrednost funta. To je podražilo uvoženo blago, kar za potrošnika pomeni inflacijo. Drugi del zgodbe je, da je inflacija znižala realne dohodke zaposlenih, ki zato kupujejo manj. Manjša domača potrošnja pa skupaj z manjšim zaslužkom v izvozu (zaradi nižje vrednosti funta) pomeni nižjo gospodarsko rast. Ta bo letos kvečjemu 1,5-odstotna, najnižja po letu 2012 in precej nižja od povprečja v Evropski uniji in v ZDA. Brexit je tako Bank of England prisilil, da sprejema ukrepe za zmanjšanje škode, zelo omejena pa je pri tem, da bi vodila proaktivno gospodarsko politiko, zdaj ugotavljajo analitiki.

V financah ogroženih 75.000 zaposlitev

Vse bolj jasno postaja tudi, da se bo brez hitrega in konkretnega dogovora o prihodnjih odnosih z EU veliko finančnih ustanov in podjetij, ki so življenjsko odvisna od poslovanja na skupnem evropskem trgu, odločilo za odhod iz Velike Britanije oziroma za bistveno zmanjšanje svoje poslovne dejavnosti tam. Deutsche Bank, ki ima sedež v Frankfurtu, a večino svoje mednarodne investicijske dejavnosti opravlja iz Londona, je tako prejšnji teden potrdila, da v domačem mestu na reki Maini išče »večjo primerno poslovno stavbo«, v katero bi preselili zaposlene z nekaterih manjših lokacij v Frankfurtu, predvsem pa do 3000 zaposlenih, ki danes delajo v Londonu.

Britanska Barclays Bank pa je javno objavila, da se je »prisiljena pripravljati na brexit brez jasne predstave o izidu političnih pogajanj«. Banka se je že julija začela s finančnimi oblastmi v Dublinu pogovarjati o tem, da bo okrepila svojo prisotnost na Irskem. Eden od načrtovanih ukrepov je tudi prenos vseh podružnic v Evropi pod pristojnost enote na Irskem, saj bi le tako banki zagotovili nemoteno poslovanje po brexitu, je v sredo povedal Jes Staley, izvršni direktor Barclays Bank.

Približno v istem času je namestnik guvernerja Bank of England Sam Woods v nastopu v parlamentu potrdil navedbe iz že nekaj mesecev stare študije svetovalne družbe Oliver Wyman, da utegneta bančni in zavarovalniški sektor v londonskem Cityju izgubiti do 75.000 delovnih mest. »Dokler se ne bo zgodilo, tega ne moremo vedeti. Če govorimo o prvem dnevu [po brexitu], bi bil presenečen, če bi to bilo več kot 10.000 delovnih mest. Dolgoročno pa je ocena 75.000 povsem verjetna,« je povedal Woods. Večina finančnih ustanov bo najbrž v Londonu ostala, finančni regulator pričakuje, da bodo zmanjšale število osebja. A če ne bo t. i. tranzicijskega dogovora do pomladi 2018, bo morala Bank of England začeti postopke za novo izdajo licenc 75 bankam in 85 zavarovalnicam z evropskega gospodarskega območja, je še povedal Woods.

Kako zadržati startupe?

S pogledom na realnost, ki ne bo nujno rožnata, se sooča tudi londonski župan Sadiq Khan. V četrtek je napovedal nov program spodbud za tehnološka zagonska podjetja. V prihodnjih štirih letih bodo v Londonu priredili 20 investicijskih dni, ko bodo mladim podjetjem na voljo mentorji in stiki s potencialnimi vlagatelji, potegovala pa se bodo lahko za 740.000 dolarjev nepovratnih sredstev. London se je s svojo razvito vlagateljsko kulturo uveljavil kot vodilno mesto za razvoj zagonskih podjetij v Evropi, vendar je nedavna anketa, opravljena med 940 startupi, pokazala, da eno od desetih podjetij razmišlja o selitvi na celino, če Velika Britanija ne bo več del EU.