Tiskane izdaje
Gospod Vasle, kako so se v letu 2015 uresničile vaše makroekonomske napovedi?
Za zdaj vse kaže, da bomo letošnje leto končali v okvirih tega, kar smo napovedali že v začetku leta in nato potrdili še v naši jesenski napovedi. Rast gospodarske aktivnosti se bo nadaljevala, prav tako izboljševanje razmer na trgu dela. Hkrati smo predvideli, da se bodo ohranjala nekatera neravnotežja iz prejšnjih let. V mislih imam zelo nizko rast cen, pravzaprav deflacijo in neravnovesje na tekočem računu plačilne bilance.
Kakšno pa bo leto 2016, ki prihaja? Bo boljše ali slabše za gospodarstvo in prebivalce Slovenije?
Za 2016 pričakujemo, da se bo nadaljevala večina spodbudnih trendov iz letošnjega leta. Ključno je, da se bo gospodarska aktivnost ponovno povečala, da bomo ponovno imeli gospodarsko rast. Na trgu dela se bo brezposelnost še zmanjšala in zaposlenost povečala. Hkrati pričakujemo še naprej zelo nizko inflacijo, ki bo pod ciljem evropske denarne politike (pod dvema odstotkoma, op. p.).
Zadnjo napoved ste objavili jeseni, torej pred nekaj meseci. Ali nameravate, upoštevajoč zdajšnje trende, kaj spremeniti napoved o 2,3-odstotni gospodarski rasti v 2016?
Po pripravi naše zadnje, jesenske napovedi, je bil objavljen nabor novih podatkov iz domačega in mednarodnega gospodarstva in bank. Po pregledu in analizi teh podatkov smo ugotovili, da ta čas ni treba spreminjati naše napovedi. Torej ostajamo pri osrednji napovedi, da se bo BDP prihodnje leto povečal za 2,3 odstotka, da se bo brezposelnost znižala pod 109 tisoč in da bomo zabeležili inflacijo, nižjo od enega odstotka. Naslednjo napoved bomo tako objavili marca prihodnje leta.
Katera so glavna domača in tuja tveganja, ki spremljajo te vaše napovedi?
Zdaj so prevladujoča tveganja iz mednarodnega okolja. Na globalni ravni se še vedno ohranjajo nekatera večja neravnotežja, ki se izražajo v trgovinskih tokovih, povezana so z valutnimi tveganji, cenami nafte in drugih surovin. Dogajanja v državah v razvoju so ta čas največje tveganje za gospodarsko rast v prihodnjem letu. Te države imajo sicer majhen neposreden učinek na slovensko gospodarstvo, imajo pa toliko večji učinek na države, kamor mi izvažamo. Zastoj, ki bi se morebiti pokazal pri teh državah, bi se lahko relativno hitro prenesel v slovensko gospodarstvo. Pozitivna tveganja pa so povezana s tečajnimi gibanji in gibanji cen surovin – če bi se nadaljevala, bi to imelo ugodne vplive na izvozno usmerjeno slovensko gospodarstvo.
Ste lahko bolj konkretni, ko gre za naše izvozne trge? Kaj si lahko konkretno obetajo tisti, ki izvažajo v Nemčijo, Francijo, ZDA, Rusijo?
Slovenija največ izvozi v države EU (Nemčija, Francija, Italija, Avstrija, Hrvaška) in glede na pričakovanje glede njihove gospodarske rasti in njene strukture lahko pričakujemo, da bo stopnja rasti izvoza približno enaka kot letos, torej približno petodstotna.
Kaj pa prihodnje leto prinaša življenjskemu standardu državljanov? Kakšna bo kaj povprečna rast plač?
Blaginja državljanov bo zelo povezana z dogajanji v gospodarstvu. Gospodarska slika se postopoma izboljšuje in prihodnje leto bomo zabeležili tretje leto, ko se bo gospodarska rast povečala. To bo prineslo tudi boljše blaginjske rezultate. Ti se bodo najprej pokazali na trgu dela, kjer se zaposlenost že povečuje. Letos je približno 1,5 odstotka (osem tisoč op. p.) več zaposlenih kot lani, v 2016 in 2017 pa pričakujemo da se bo zaposlenost povečala še za približno en odstotek vsako leto. Po tem, ko se bo število brezposelnih prihodnje leto znižalo pod 109 tisoč, se bo v povprečju leta 2017 približalo 102 tisoč. To bo za sabo potegnilo več dohodkov. Rast plač je bila letos pozitivna in pričakujemo, da bo tudi prihodnje leto. To pomeni, da se bodo boljši gospodarski rezultati začeli v vse večji meri prelivati tudi v življenjski standard prebivalstva.
Kako bo na gospodarsko rast vplivala zapovedana fiskalna konsolidacija?
Na gospodarsko rast bo tudi prihodnje leto in kratkoročno najbolj vplival izvoz. Na drugem mestu pričakujemo krepitev zasebne potrošnje. Ta se je začela povečevati že lani, tudi letos bomo imeli pozitivne stopnje rasti in prihodnje leto naj bi se ta rast še nekoliko povišala. Tretji prispevek so letos še investicije, spodbujene predvsem z javnimi investicijami, povezanimi z evropskimi sredstvi. Zaradi vseh težav, ki spremljajo Slovenijo ob prehodu v novo finančno perspektivo, leta 2016 pričakujemo manj naložb iz javnega sektorja in skromno rast zasebnih. Skupne naložbe bodo torej prihodnje leto nižje kot letos, njihov prispevek h gospodarski rasti bo tako negativen. Potem je tu še trošenje države. Zaradi varčevalnih ukrepov v prihodnjem državnem proračunu bo neposredni prispevek trošenja države h gospodarski rasti majhen. A če Slovenija ne bo uredila javnih financ in ne bo še bolj radikalno posegla v njihovo strukturo, potem ne moremo pričakovati, da se bo gospodarska rast v prihodnje povišala na stopnje, ki bodo bistveno nad dvema odstotkoma. Kratkoročno je torej ta učinek majhen ali celo negativen, a je to treba narediti zaradi pozitivnih učinkov, ki jih prinašajo urejene javne finance na srednji rok. Smo pa na Umarju zelo pozorni na dve vprašanji. Eno je nujnost fiskalne konsolidacije, drugo vprašanje pa je, s kakšnimi ukrepi jo dosegamo. Različni ukrepi imajo različne učinke.
In kakšne ukrepe priporočate na Umarju?
V javnih financah v Sloveniji imamo dva velika problema. Eden se kopiči že več kot desetletje, drugi pa se je pojavil z izbruhom krize. Prvi so demografske spremembe. Slovenska demografska slika se je že začela spreminjati, relativno velike spremembe pa se bodo začele dogajati leta 2020 in še večje bodo kasneje, v letih 2040, 2050. Staranje se ob sistemih socialne zaščite, ki se mu niso prilagodili, odraža v javnih financah. Letos bo transfer iz državnega proračuna v pokojninsko blagajno – zato, ker s prispevki, ki jih plačujemo v pokojninsko blagajno, ne moremo pokriti vseh izplačil pokojninske blagajne –, znašal približno 1,3 milijarde evrov. Ta številka odraža velikost problema, ki ga imamo v slovenskem pokojninskem sistemu. Če tega problema ne bomo naslovili in ga odpravili, bomo srednjeročno zelo težko uravnotežili javne finance. Drugi problem je pa javni dolg.
Seveda, tudi nevzdržne stopnje javnega dolga močno zvišujejo stroške servisiranja obresti zanj.
Slovenija je vstopila v krizo z javnim dolgom, ki je le za malenkost presegal 22 odstotkov BDP, zdaj pa je višji od 80 odstotkov. To pomeni, da se je znesek, ki ga iz državnega proračuna letno namenjamo za obresti, približno početveril, s približno 300 milijonov na približno 1,2 milijarde evrov. Dokler imamo veliki številki – pokojninski transfer in obresti – v proračunu in hkrati nimamo strategije, kako bi ju v prihodnje zmanjšali, ne bo mogoče uravnotežiti javnih financ na trajen način. In se bomo vedno znova vračali k ukrepom, ki so trenutno na mizi – k pogajanjem o plačah in zniževanju materialnih stroškov, to pa seveda niso razvojno naravnani ukrepi.
Da Slovenija potrebuje sistemske spremembe, reforme, govorimo in pišemo že leta. Katere, kakšne reforme bi morale biti na mizi zdaj?
V Sloveniji je ekonomska politika omejena z nujnostjo fiskalne konsolidacije, ob tem, da je denarna politika skupna, evropska, in z njo ni mogoče naslavljati specifičnih problemov doma. Praktično edina stvar, ki preostane nosilcem ekonomske politike, so strukturne reforme. Poleg ukrepov, s katerimi bi se prilagodili staranju družbe, bi izpostavil ukrepe za dvig produktivnosti, krepitev sposobnosti za tekmovanje na mednarodnih trgih, ki je pomembna za gospodarsko rast.
Govorimo torej o imperativu povečanja konkurenčnosti Slovenije?
Tako je, Slovenija bo kot majhno odprto gospodarstvo vedno obsojena na to, da veliko izvaža in se uveljavlja na tujih trgih. Tam podjetja dosegajo svoje prihodke. Zato je ključnega pomena, kako učinkoviti smo pri tem, kako proizvajamo stvari, kako učinkoviti smo z naravnimi viri, s finančnimi sredstvi itd. Po ravni produktivnosti zdaj močno zaostajamo za povprečjem EU, še bolj pa za državami, ki jih štejemo za visoko produktivne. To je torej ena ključnih strukturnih reform, ki nas čaka v prihodnjih letih. Tu je pomemben izobraževalni sistem, administrativno okolje, davčno okolje, trg dela, itd.
Kakšno tveganje so šibki kreditni tokovi med bankami in podjetji?
To je eno največjih kratkoročnih tveganj v Sloveniji. Po rasti investicij lani in letos v prihodnjem letu pričakujemo njihov padec. Za to sta dva razloga, že omenjene nižje javne naložbe in pa šibka investicijska aktivnost zasebnega sektorja, ki je povezana s finančnimi tokovi med podjetji in bankami. Razmere so kontradiktorne: v podjetniškem sektorju je kar nekaj kazalnikov, ki kažejo na potrebo po novih naložbah. Podjetja so se že precej razdolžila, imajo torej boljšo sposobnost najemanja kreditov, obenem se je povečala njihova dobičkonosnost, imajo torej tudi svoja sredstva, ki bi jih lahko investirala, njihove proizvodne zmogljivosti so visoko zasedene. To so trdni dejavniki, ki kažejo, da bi podjetja morala začeti investirati, vlagati v nove tehnologije. Pa se to ni zgodilo.
So za to krive banke?
Ko se pogovarjamo s podjetji, pogosto omenjajo bančni sistem. Vendar ocenjujemo, da je to znak, da v slovenskem – in tudi v celotnem evropskem gospodarstvu – še vedno vlada visoka negotovost. Zdajšnje stopnje gospodarske rasti pri nas so sicer pozitivne, a še vedno za polovico nižje kot v letih stabilne gospodarske rasti, recimo med 2002-2005. To vnaša negotovost, ob tem so podjetja soočena še z ukrepi, ki se jih uvaja in umika brez njihove podpore. Banke so zdaj veliko bolje kapitalizirane kot so bile, hkrati pa je delež slabih posojil še vedno visok, a precej nižji kot je bil pred krizo in postavlja se vprašanje, zakaj ni novega kreditiranja. In smo spet pri istem odgovoru, da je vzrok negotovost in povečana previdnost; razumljivo je, da so banke po izkušnji s krizo premislile o svojih kreditnih standardih.
Slovenski realni BDP še vedno ni na predkrizni ravni, po hudem padcu v 2009 in kasneje. Kdaj bomo po kupni moči spet na ravni iz leta 2008?
Če podatek o gospodarski rasti preračunamo na posameznika in upoštevamo različne cenovne ravni med članicami Unije, potem smo imeli v Sloveniji v letih po osamosvojitvi zelo jasen trend približevanja povprečju EU. Leta 2008, v najboljšem letu, smo za tem povprečjem zaostajali za približno deset odstotkov. Potem je bila Slovenija bolj prizadeta zaradi vplivov globalne krize in zadnji podatki kažejo, da Slovenija za tem povprečjem zaostaja že skoraj 20 odstotkov, dosegamo 82 odstotkov povprečja EU. Če se ne bomo lotili strukturnih reform, o katerih sva govorila, bomo potrebovali še naslednjih 10 let, da bi ujeli to, kar smo že dosegali v predkriznem obdobju.
Direktor Umarja Boštjan Vasle
