Če bo NLB predvsem »naša«, bo naprodaj zelo poceni

Pri privatizaciji so politične stranke zadržane, stroka opozarja, da banka potrebuje trdnega (so)lastnika in zaveze države.

Sat, 20.02.2016, 08:00

Ljubljana – Država mora NLB privatizirati do konca 2017. Strategija upravljanja kapitalskih naložb določa, da država v banki obdrži 25 odstotkov plus eno delnico. V SDH napovedujejo njene spremembe, mi pa smo o prodaji povprašali politike in ekonomiste.

Način privatizacije NLB bo načeloma usmerjala SDH pod vodstvom Marka Jazbeca v sodelovanju z novim nadzornim svetom banke, ki ga od včeraj vodi Janko Gedrih, sicer izkušeni in preverjeni bančnik; prištevajo ga med kadre blizu vladajoče Cerarjeve Stranke modernega centre (SMC). Jazbec je prejšnji teden napovedal, da bodo svetovalca za privatizacijo izbrali v dobrem mesecu, do začetka aprila, nato pa bi »šli z njim v zelo jasen in transparenten postopek iskanja optimalne poti za privatizacijo NLB«.

Na podlagi analize, ki jo bo pripravil svetovalec, bi se do konca maja odločili, ali bi k privatizaciji pritegnili tudi nekega strateškega partnerja oziroma finančnega investitorja, ali pa bi se odločili za hibridni model, delno uvrstitev delnic NLB na borzo, napovedujejo v SDH. »Obstaja kar nekaj poti in vladi želimo do konca maja predlagati rešitve,« je po imenovanju novega nadzornega sveta Jazbec odgovoril na vprašanje Dela o načinu privatiziranja naše prve sistemske banke.

Stranke zadržane do sprememb

Spremembo privatizacijskega modela, ki pri NLB kot pomembni naložbi vključuje tudi prepoved koncentracije lastništva (noben zasebni lastnik ne sme imeti večjega deleža od države), mora potrditi državni zbor. Na Delu smo zato z anketo potipali med strankami, kaj menijo o možnosti, da bi se država umaknila pod kontrolni delež 25 odstotkov plus eno delnico, banko pa bi naenkrat ali postopoma, prodali najboljšemu strateškemu investitorju. Ta scenarij analitiki izpostavljajo kot ekonomsko optimalnega, kar zadeva iztržek od kupnine in možnosti za razvoj NLB – je pa seveda politično najtežji.

Iz strank vladajoče koalicije odgovarjajo, naj NLB kot največja banka ostane v državni strategiji opredeljena kot pomembna naložba. V SMC so sicer za revizijo strategije in njene dopolnitve ali spremembe, zlasti kar zadeva omejitve pri koncentraciji lastništva, glede vstopa strateškega partnerja v NLB pa se niso konkretno izjasnili. V SD izrecno nasprotujejo znižanju deleža države v NLB pod kontrolnih 25 odstotkov plus eno delnico, so pa prepričani, da tak delež države »ni prepreka za vstop strateškega investitorja v NLB«.

V Desusu ta čas ne vidijo tehtnega razloga, da bi spreminjali obstoječo strategijo, ki je »razmeroma nov dokument« in niso naklonjeni možnosti, da bi v NLB znižali kontrolni delež države ali pa vanjo pripustili strateškega investitorja. V poslanski skupini nepovezanih poslancev pravijo, da »lahko z dobrim nadzorom, jasno definiranimi cilji in poslovnim načrtom pridobimo strateške investitorje, država pa vseeno ohrani kontrolni delež«. Sprašujejo pa se, kaj želi država s tem deležem početi. Odgovorov SDS, NSi in ZL nismo prejeli.

Pred kadriranjem v novo upravo NLB se odpira razprava tudi o spremembi famoznega Lahovnikovega zakona, ki omejuje plače v državnih bankah in podjetjih. Iz naše ankete izhaja, da se bodo morali stari in novopečeni državni bankirji še naprej plačno odrekati, saj zakonsko utemeljen dvig njihovih mesečnih prejemkov podpira le Cerarjeva stranka.

Past razpršenega lastništva

»Upam, da bo Marko Jazbec v SDH uspešen pri privatizaciji največje banke. Ta se mora izvršiti čim hitreje. Edina rešitev za to banko je, da dobi lastnika, ki se bo z državo že dogovoril glede tistih 25 odstotkov delnic. Zato, da bo v banki mir, da ne bo zunanjih intervencij in da bo ta institucija lahko delovala, se razvijala in podpirala tisti del slovenskega gospodarstva, ki ga bo tudi vredno podpirati,« nam je ugledna bančnica Cvetka Selšek med drugim povedala v ekskluzivnem intervjuju, ki ga prihodnji teden objavljamo v Delovi prilogi Svet kapitala.

Selškova tudi upa, »da bo v parlamentu zadosti modrosti, da bodo spremenili strategijo v delu, ki govori, da ima lahko vsak posamični lastnik največ 25 odstotkov, torej ne več kot država. Ne bi se želela spuščati v to, ali želimo še ohraniti 25 odstotkov plus eno delnico v lasti države. To so modeli, ki so možni. Zame to ni največji problem. Problem je razpršeno lastništvo. To vam lahko povem iz lastne izkušnje. Takšno razpršeno lastniško strukturo smo pred leti imeli tudi v naši banki. Pomeni agonijo za institucijo, saj je lahka tarča različnih lobijev in omrežij – kot je moderen izraz. Institucija potrebuje enega ali pa dva bolj pomembna lastnika. Mi smo imeli srečo, da sta bila del razpršenega lastništva takrat mednarodni finančni instituciji EBRD in nemška DEG, ki sta nam bila v oporo v krizi. Skladi so nato pomagali, ker so zaupali tema lastnikoma. Zato smo uspeli s preobrazbo v banki in smo jo popeljali na pravo pot. V Sloveniji smo obsedeni s tem, da moramo vse sami upravljati. Včasih je kakšno stvar le treba dati v upravljanje komu drugemu, da nam prinese nova znanja in nam pomaga, da se odlepimo od naših družinskih in drugih omrežij.«

Manj zavez države, nižja cena za NLB

Če država v NLB obdrži 25 odstotkov plus eno delnico, brez zavezujočih obljub, da bo banka v prihodnje prodana nekemu večjemu strateškemu investitorju, bo vsak vlagatelj (strateški, institucionalni) v NLB zahteval relativno nizko ceno – da se mu bo sploh zdelo smiselno tvegati nakup delnic banke. Še sploh glede na to, kar se je dogajalo pri prodaji NKBM, opozarja analitik Matej Šimnic iz Alta Invest.

»Vse je odvisno od cene. Iz preteklosti smo se naučili, da vlagatelji hitro pozabijo na tveganja, če je cena dovolj ugodna,« pravi Šimnic. »Če bi bila cena za delnico NLB dovolj nizka, bi pozabili na slaba posojila v portfelju in na delež, ki ga hoče obdržati država. Vlagatelje zanimajo samo cena in dividendni donos in denarni tok, ki ju lahko dobijo v prihodnje.« Kako bi prišli do optimalnega iztržka za davkoplačevalce pri prodaji NLB in zagotovili, da bo banka primerno upravljana? Če si država to res želi, je najbolje, da v banko spustimo strateškega investitorja – zasebnega lastnika, ki ima izkušnje z upravljanjem banke. Ta bo zainteresiran, da izboljša stanje v NLB, banko pa mu lahko prodajamo postopoma, pravi Šimnic.

»Imamo več kot dovolj statističnih dokazov, da se državne banke, vsaj v Sloveniji, izjemno slabo upravljajo. V to sicer ne bo nihče šel – a smer bi morala biti, da bi banko prodali v celoti, vprašanje bi bilo samo, ali jo v celoti privatiziramo že na začetku, ali pa si država zadrži še en del in profitira na podlagi tega, kar bi počel novi lastnik. Navsezadnje državi še vedno ostaneta združena Abanka, v vsakem primeru pa banka SID,« še pravi sogovornik.

Prijavi sovražni govor