Tiskane izdaje
Konec prejšnjega tedna se je cena nafte znižala na novo najnižjo vrednost v zadnjih 12 letih, hkrati pa so zaloge nafte v razvitih državah porabnicah na najvišjih ravneh v zgodovini. Mednarodna agencija za energijo IEA je ocenila, da se je tekoča ponudba nafte »ujela« s povpraševanjem šele v zadnjem četrtletju letos.
Ni torej presenetljivo, da vse več analitikov ocenjuje, da bo cena nafte dolgo ostala v razponu od 20 do 40 dolarjev za sod.
Ameriški statistični podatki so prejšnjo sredo pokazali, da so se zaloge v podzemnih skladiščih blizu mesta Cushing v zvezni državi Oklahoma v tednu dni povečale za 523.000 sodov in dosegle 64,7 milijona sodov. Cena zahodnoteksaške nafte se je po objavi te novice znižala na 26,13 dolarja za sod, severnomorski brent pa se je pocenil na 29,96 dolarja, kar je bilo najmanj po maju 2003.
Največje ameriško skladišče črnega zlata lahko sprejme največ 73 milijonov sodov, podobno polna so tudi skladišča v drugih razvitih državah. Trgovci z nafto se zato ukvarjajo celo z vprašanjem, kje bo mogoče skladiščiti presežke, če se »nabrekla« svetovna proizvodnja ne bo hitreje prilagodila nižjemu in precej šibkeje rastočemu povpraševanju.
Opec je lani trg »preplavil« z nafto
Po svežih ocenah IEA se je svetovno povpraševanje po nafti leta 2015 povečalo za rekordnih 1,6 milijona sodov na dan in doseglo 94,4 milijona sodov, ponudba pa se je lani do konca decembra povečala na 96,7 milijona sodov na dan. Velik del leta je tako ponudba nafte povprečno presegala povpraševanje za več kot dva milijona 157-litrskih sodov vsak dan. To je dodobra napolnilo skladišča in ustvarilo pogoje za spiralni padec cen.
Največ »zaslug« za vztrajen presežek nafte na trgu ima naftni kartel Opec – ta je lani svojo proizvodnjo povečal za več kot milijon sodov na dan, medtem ko se je skupna proizvodnja drugih držav leta 2015 zmanjšala za približno 500.000 sodov dnevno. Razlogi za to so različni.
Proizvajalce v državah z visokimi proizvodnimi stroški – na primer v vrtinah s hidravličnim lomljenjem v ZDA ali v naftonosnih peskih v Kanadi – je znižanje cen prisililo, da zmanjšajo ali opustijo proizvodnjo, predvsem pa so zmanjšali naložbe v razvoj novih nahajališč.
Vsaj nekoliko je to bil cilj Opeca, ki je pod vodstvom Saudske Arabije v drugi polovici leta 2014 z odločitvijo, da poveča svojo proizvodnjo nad povpraševanje, uspešno izvedel cenovni pritisk na tekmece z višjimi stroški. Vendar zadeve niso tako preproste. Nizke cene so močno prizadele proračune držav, ki so življenjsko odvisne od prodaje nafte. Venezuela, ki 96 odstotkov svojega proračuna financira z nafto, je zdrsnila v hudo gospodarsko krizo in deflacijo. Saudska Arabija je pod dodatnim pritiskom tudi zato, ker je neposredno vpletena v vojno v Jemnu, svoje interese pa ima še v Siriji in Iraku. Dodatno je boj za tržni delež znotraj Opeca zaostril umik mednarodnih sankcij proti Iranu. Ta se bo zdaj lahko legalno vrnil na mednarodni trg, ima pa razmeroma velike proste proizvodne zmogljivosti – po ocenah IEA lahko črpanje nafte z 2,99 milijona sodov na dan januarja letos zelo hitro poveča na 3,6 milijona sodov na dan. Boj za trg med članicami Opeca je neusmiljen, saj po nekaterih informacijah Iran azijskim kupcem ponuja dodatne popuste, da bi namesto saudijske začeli kupovati njihovo nafto.
Kljub nižji rasti gospodarstvo bo prav azijsko-pacifiško območje ključni trg za nafto in Opeca tudi leta 2016. Po projekcijah IEA se bo tam poraba nafte letos povečala za 800.000 sodov na dan (na 32,6 milijona sodov dnevno). To pomeni dve tretjini vsega letošnjega prirasta v povpraševanju. Na svetovni ravni naj bi se poraba nafte povečala za 1,2 milijona sodov na 95,6 milijona enot. V Evropi, ki potrebuje 14,4 milijona sodov nafte dnevno, in ZDA, kjer je lani njihova domača proizvodnja presegla porabo, posebne rasti ne bo. Pričakovana splošna rast gospodarstva, merjena s povečanjem BDP, je namreč šibka, dosegla naj bi od dva do tri odstotke.
Take razmere so nova neobičajnost oziroma novost v globalnih razmerjih med proizvodnjo in porabo nafte, njeno ceno in gospodarsko rastjo. V prejšnji obdobjih znižanja cen nafte je bilo razmeroma preprosto utemeljiti, zakaj so nizke cene črnega zlata koristne za svetovno gospodarstvo. Na pozitivni strani je veljalo, da so potrošniki v razvitih državah, ki so neto uvoznice nafte, razpolagali z več denarja, ki so ga usmerili v potrošnjo in naložbe. Znižan pritisk na stroške podjetij je centralnim bankam omogočil, da s stimulativno denarno politiko (znižanjem obrestnih mer) spodbudijo gospodarsko rast. Po drugi strani so se sicer dohodki držav izvoznic nafte zmanjšali, vendar običajno relativno manj od padca cen nafte – zaradi večjega povpraševanja so prodale več nafte. Skupni učinki pocenitve nafte na ponoven zagon cikla rasti v svetovnem gospodarstvu so bili navadno pozitivni.
Zdaj pa se zdi, da je drugače. Od sredine leta 2014 se je cena nafte znižala za skoraj 75 odstotkov, Kitajska, ki je bila vsaj dvajset let motor povečevanja povpraševanja po nafti, pričakuje precej nižjo (»le« 6,5-odstotno) gospodarsko rast, kot je je bila vajena, centralne banke v ZDA in v Evropi pa so v zadnjih letih obrestne mere znižale na ničlo ali celo pod njo, monetarni ekspanziji so namenili več sto milijard evrov oziroma dolarjev, resnično prelomnih sprememb v gospodarski rasti pa do zdaj ni bilo.
Opec je v svojem poročilu o naftnem trgu tako prejšnji teden ugotavljal, da so zapozneli učinki »velike recesije« zmanjšali možnosti, da bi zasebna poraba zrasla (samo) zaradi nižjih cen nafte, še posebno v okoliščinah, ko razvite države padec drobnoprodajnih cen naftnih derivatov omejujejo z novimi davščinami – s čimer seveda hočejo nadomestiti izpad drugih proračunskih prihodkov.
Vse več pa je analitikov, ki menijo, da se ne bo ponovil vzorec, ki smo ga poznali več kot 40 let in v katerem je v obdobju nizkih cen nafte sledilo obdobje nove rasti. Tokrat je »odpovedal« tudi mehanizem, ki je še veljal v prvem in drugem ameriškem napadu na Irak (v letih 1991 in 2003) ter cene črnega zlata vsaj prehodno dvignil v rekordne višave. Sedanja vojaško-politična razmerja na Bližnjem vzhodu so precej bolj eksplozivna kot v bližnji preteklosti, pa vendar se je v tem obdobju cena nafte znižala.
Pri porabnikih nafte nastajajo strukturne spremembe
Vzrok za to so menda strukturni premiki, ki so se zgodili v zadnjih desetih letih pri pridobivanju in uporabi nafte. Eden od ključnih je razvoj »alternativnih« oblik pridobivanja nafte v Severni Ameriki. Čeprav je pridobivanje nafte v skrilavcih pet- ali še večkrat dražje kot v Saudski Arabiji ali v Kuwajtu, dajejo nove dostopne zaloge Združenim državam energetsko neodvisnost. Domača nafta je kljub višji ceni »na vrtini« lahko konkurenčna tudi zato, ker jo bremenijo precej nižji transportni stroški.
Drugi pomemben dejavnik je vloga obnovljivih virov energije. Strahovi nekaterih, da se po izjemnem padcu cen nafte vlaganja v izkoriščanje sonca in vetra ne bodo več izplačala, so se izkazala za neutemeljena. V svetovnem merilu je nafta vir za le pet odstotkov elektrike, pravi »tekmec« alternativnih virov je torej premog. Poleg tega so predvsem evropske države v razvoj nenaftne energetike zelo veliko vlagale in prizadevanj za stroškovno učinkovito uporabo tehnologij, ki jim omogočajo zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije, gotovo ne bodo opustile.
Pred obdobjem »naftnih šokov« v 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je v senci hladne vojne Opec vzpostavil kot glavni igralec na trgu z nafto, so bila cenovna nihanja nafte veliko manjša kot v desetletjih do danes. Zato se spet povečuje število zagovornikov pogleda, da je od 10 do 40 dolarjev za sod »normalna« ekonomska cena soda nafte. Če se bodo sedanja gibanja v resnici obdržala v tem okviru, bo to prineslo zmanjšanje pomena naftne industrije v svetovnem gospodarstvu.
Dolgoročno to lahko privede do zmanjšanja zanimanja ZDA (in Evrope) za Bližnji vzhod, saj tam ne bodo (več) kupovali nafte. Kratkoročno pa nizka cena nafte ne more pomeniti nič dobrega za razplet vojn na področjih, »obdarjenih« s to strateško surovino. Zmanjšanje dohodka, ki je na voljo za razdelitev, navadno razlike in nasprotja med različnimi interesnimi skupinami še zaostruje.
