Deutsche Bank se mora vrniti k »Made in Germany«

»Smo boljši, kot je naš sloves,« je na nedavni skupščini delničarjev povedal predsednik uprave Deutsche Bank John Cryan, ki bo od zdaj sam vodil največjo in edino pravo mednarodno nemško banko. Britanski bankir je naznanil vrednote uspešnih bank, kot so pridnost, odkritost, zaupanje in temeljitost ter pozval k usmerjenosti v prihodnost. Govoril je o »zgodovinski priložnosti« skoncentriranja na tisto, kar jih dela močne.

Tudi zanj so »popolnoma nesprejemljivi« milijardni stroški za pravne spore, ti in še vedno kočljiv odnos med investicijskim delom banke ter drugimi posli pa borzni tečaj Deutsche Bank še potiskajo navzdol. Predsednik nadzornega odbora Paul Achleitner, sam deležen številnih obtožb, se je kritično ozrl na prejšnja obdobja banke. Zahvalil se je Anshu Jainu in nekaterim drugim nedavnim voditeljem, ostre besede pa je prihranil za obdobje pred letom 2012, torej za čas Josefa Ackermanna: »Leta 2012 je bila Deutsche Bank nezadostno kapitalizirana, obtičala je v številnih pravnih sporih in bila zelo odvisna od enega poslovnega področja, investicijskega bančništva, ter od maloštevilnih oseb, če ne še celo le od ene same.«

Časi, ko je Ackermanna za rojstni dan gostila celo kanclerka Angela Merkel, so že davno mimo, Deutsche Bank pa mora še zdaj obračunavati s takratnimi poslovnimi odločitvami. Novo vodstvo prinaša kompetenčnost in raznolikost, zdaj verjame predsednik nadzornega sveta, bančni strokovnjaki pa bodo s končnim mnenjem še počakali, kot je v telefonskem intervjuju za Delo povedal tudi profesor bančništva in finančnih storitev na stuttagartski univerzi Hohenheim dr. Hans-Peter Burghof.

V Deutsche Bank so lani imeli za 6,8 milijarde evrov izgub. Novi predsednik uprave ne bo imel lahkega dela, je John Cryan pravi človek za največjo nemško banko?

To bo pokazala le prihodnost, prikaz sedmih milijard izgub pa je lahko tudi poudarek, da zanje ni odgovoren on. To se zabeleži tudi zato, da se pove, kakšno katastrofo je dobil v roke, saj mu to daje boljše možnosti za dober začetek. Novi menedžerji pogosto celo pretiravajo z navajanjem prejšnjih izgub v upanju, da bo od zdaj vse bolje. S tega vidika torej ne moremo vedeti, ali bo Cryan uspešen ali ne. Kaže nekaj lastnosti, nekatere dobre in nekatere ne tako dobre, a bomo šele videli, kako se bo izteklo. V banki pa se zelo trudi, gre k samemu bistvu problemov, in je pozicioniran nevtralno v nasprotju s svojim predhodnikom Anshujem Jainom, ki je bil investicijski bankir. Zaradi tega so bili vsi drugi v banki nezadovoljni z njim, očitali so mu, da skrbi samo za investicijsko bančništvo, da želi zagotoviti njihove visoke bonuse, vse drugo ga pa ne briga. Cryan je pri tem absolutno nevtralen, s svojimi dosedanjimi spremembami je celo že uničil del moči, ki so si jo v banki pod Jainom izbojevali investicijski bankirji in to je pozitivno.

Torej je Deutsche Bank po vašem mnenju v preteklosti preveč poudarjala investicijsko bančništvo?

Želel bi si, da bi bilo tako preprosto, a naj rečem tudi: zdaj je slab čas za banke, za vse banke. Imamo izjemno pretirane regulacije na ravni Evropske unije, ki so zelo drage, imamo evropsko politiko unije kapitalskih trgov, ki želi banke odstraniti s položaja osrednjega finančnika podjetij in jih do določene mere nadomestiti s kapitalskimi trgi. Politika evropske unije ni dobra za banke in Deutsche Bank zaradi nje trpi kot vse druge. Tudi sami z depoziti svojih strank izgubljajo denar. Deutsche Bank je v boljšem položaju od majhnih nemških bank, ki se veliko bolj zanašajo na bančne depozite, a je problem tudi zanjo. Če so obrestne mere na trgu tako blizu ničli, kot se dogaja zdaj, obresti za normalne deopozite ne bi smele biti plus, ampak minus odstotek. A tega ne morete prodati zasebnim strankam, zato (predsednik ECB) Mario Draghi ustvarja neko vrsto davkov na depozite. Veliko je problemov, s katerimi se mora ta čas spopadati Deutsche Bank, a v tem ni tako zelo drugačna od drugih.

Zanimivo je, da zelo poudarjate evropske regulative, ne pa toliko ekspanzivne monetarne politike Evropske centralne banke.

Evropske regulative ciljajo na univerzalni bančni koncept, samo poglejte si posebna pravila za različne vrste poslovanja, utemeljena na Liikanenovem poročilu, in močno prepričanje, da bi morali imeti nekakšen poseben bančni sistem. Temu nisem naklonjen, saj ne verjamem, da je tako preprosto in da to deluje v moji domači državi. S pretiranim reguliranjem bančnega sistema Evropska unija iz njega potiska podjetja. Nekaj od tega imenujemo »finančne tehnologije« in pravimo, da je inovativno, a je le poslovanje v drugi institucijski obliki in brez regulacij. Je veliko cenejše, samo poglejte si pravila iz tako imenovanih regulativ MIFID, zaradi katerih je svetovanje zasebnim strankam skoraj nemogoče. Samo zato, da ga vprašate, kaj bi rad naredil s svojim denarjem, morate opraviti veliko administracije.

In povrhu pride še predsednik ECB Mario Draghi z delno negativnimi obrestnimi merami.

Dejal sem že, da je v Nemčiji pri tem najhuje majhnim bankam. Velik del tržnega deleža vseh teh hranilnic in kooperativnih bank je utemeljen na depozitih, pri normalnih pa obrestne mere ne morete spustiti pod ničlo, saj bo stranka dvignila denar in ga odnesla domov. Če imate stranke s sto milijoni evrov, jim lahko vsilite negativne obresti, saj tolikšnega denarja ne morejo hraniti doma, nekdo z deset tisoč evri pa se bo ob njih poslovil s svojim denarjem vred.

Pri Deutsche Bank pa so v preteklosti vendarle sprejemali tudi dvomljive poslovne odločitve, če ne, ne bi morali namenjati milijard evrov za sodne stroške in kazni.

Vse, kar sem doslej povedal o težavah Deutsche Bank, ni nič v primerjavi z njihovimi pravnimi tveganji. Če odštejete izgube zaradi tožb, imajo čisto spodoben dobiček, kar kaže, da je njihov poslovni model v redu, a so pravna tveganja zunaj nadzora. Večina teh stroškov nastaja v ZDA in tam poteka velika razprava, ali je tujim bankam glede tega težje kot ameriškim, saj raziskave kažejo, da jo tuje družbe v ZDA odnesejo veliko slabše od domačih, če se znajdejo v pravnih težavah. Nekateri menijo, da so pač pravno neumne, da se ne znajdejo v ameriškem pravnem sistemu, a je ta zelo agresiven in je lahko nevarnost za tuje družbe. Veliko je odvisno od trenutnih odločitev, veliko je negotovosti.

Kaj pa je bilo krivo za velike februarske padce borznih vrednosti Deutsche Bank?

Morda je Cryan pretiraval z razkrivanjem izgub, morda javnosti ne bi smel pokazati tako velikih, saj to vzbuja dvome o spodobnosti preživetja. Na trgih je bilo tudi nekaj panike, a drži tudi, da evropske regulative uničujejo dobičkanosnost celotnega bančnega sistema, in če bodo tako nadaljevali, ne bo delovalo nič več. Februarja ni izgubljala le Deutsche Bank, borzno paniko pa so ustavili pri Commerzbank z napovedjo čisto spodobnih dobičkov – borzni akterji so ugotovili, da če je tako, potem ne more biti tako slabo. Med paniko je bila Deutsche Bank še posebno prizadeta, ker je prototip nemške banke in ker so hkrati objavili svoje rekordne izgube, je to nekatere navedlo k dvomom, ali bo sploh dolgoročno preživela. Trgi so nekoliko pretiravali.

Torej je imel nemški minister za finance Wolfgang Schäuble prav, ko je dejal, da zaradi Deutsche Bank nima nobenih skrbi?

Tako pač mora komunicirati, kaj pa naj reče drugega? Ni mogel reči, da ga skrbi, celo novinarji bi pazili, da ne bi napisali kaj takšnega. Konec koncev banke temeljijo na zaupanju in niti najboljša banka ne more preživeti, če ga izgubi. V letih 2008 in 2009 sem se z novinarji veliko pogovarjal o tem in nekateri med njimi so želeli od mene zelo močna stališča o velikih bankah. To ni velika pomoč. Povedati je treba resnico, a ne smemo biti nikoli tako negativni, da uničimo zaupanje.

Problemov iz leta 2008 niso povzročili novinarji.

Na srečo jih ni zajela panika in niso povzročili navala na banke. In leta 2008 se je dogajalo nekaj podobnega kot to, kar zdaj počnejo gospod Schäuble, gospa Merklova in gospod Steinbrück, ki sta pred mediji izjavila, da so bančni depoziti varni. In se še spomnite avstrijske banke Bawag, ki se je zamajala še pred izbruhom finančne krize? Vladni ministri so šli v soboto v banko odpret svoj bančni račun, takšne informacije potrebujete, če imate bančno krizo.

Ali je mogoča ponovitev leta 2008?

Na dnevnem redu bo kmalu spet tudi Grčija, še vedno so mogoče krize zaradi državnega dolga, vsega še ni konec. Po drugi strani pa imajo banke veliko več kapitala, postale so bolj konservativne v svojem delovanju in nekatere so se skrčile, morda je na bačni ravni res manj tveganja. Ne morem napovedovati prihodnosti, a se mi zdi, da kratkoročno ne bo težav, dolgoročno pa bomo morda dobili bančne krize zaradi ustvarjanja izjemno neučinkovitega bančnega sistema. Zaradi ekstremnih regulacij Evropske unije je rentabilnost pomanjkljiva, EU poskuša uničiti klasični bančni model in ga nadomestiti s trgom kapitala. Morda je to dobra ideja za Veliko Britanijo, za države, kakršna je Nemčija, pa je popolna katastrofa. Potrebujemo močne banke, saj tam majhna in srednjevelika podjetja dobijo denar, slabo pa je tudi, da si banke postajajo vse bolj podobne. Če se bo zgodila kriza, bo zato morda močnejša, a to govorim le dolgoročno, zdaj po mojih ocenah ni veliko nevarnosti.

Če se vrne k Deutsche Bank, torej lahko rečemo, da ima gospod Cryan pred seboj veliko dela?

Gotovo, saj poznate tudi njihovo govorjenje o Kulturwendel, spremembi kulture. Deutsche Bank ima še vedno posebno vlogo, po mojem mnenju je njihova največja prednost, da so edina resnično mednarodna banka v Nemčiji, nemški poslovni svet pa je močno internacionaliziran. Deutsche Bank je edinstven most k mednarodnim trgom kapitala. Nemška podjetja delujejo tudi z drugimi mednarodnimi bankami, a jih v težavah ameriške ne bodo podprle. Te poskušajo predvsem maksimalno povečali borzno vrednost, to pa je zelo kratkoročen koncept. Deutsche Bank je bila doslej preveč podobna tem ameriškim družbam, kar v Nemčiji ni dobra ideja. Ljudje od bank pričakujejo, da jim bodo omogočile osredotočenje na svoj posel in da jim ni treba postati podobnim banki. Tradicija hišne banke pomeni, da drug drugemu zaupamo prek pogodbenih obveznosti. Marsikaj celo ni nikjer zapisanega, vsi preprosto vedo, kako je treba ravnati: če ima podjetnik težave, jih mora čim prej razložiti svoji banki, ta pa jih poskuša rešti, čeprav bo morda zaradi tega najprej izgubljala denar. Gre za zelo dragocen sistem, ki je, lahko rečemo »Made in Germany« in Deutsche bank se mora vrniti k njemu.

Toda ali se finančni sistem ne spreminja povsod, mnogi denar že pridobivajo kar po spletu.

Celo danes številna podjetja nočejo postati banke. Ameriška podjetja se pogosto bolj osredotočajo na finance kot na svoj osnovni proizvod, in to ni učinkovito. Kakšen je vaš izraz za »Arbeitsteilung« (delitev dela, op. p.)? Vsakdo dela tisto, v čemer je dober. Koncept vsakega gospodarskega razvoja je, da se specializirajo ljudje in podjetja ter finančne storitve bi moral za vas opravljati nekdo drug. Res pa mu morate zaupati. Anglosaške banke delujejo drugače: če je mogoče danes zaslužiti denar, ga je tudi treba zaslužiti. Deutsche Bank bi morala biti drugačna. Morali bi narediti tisto, kar je že naredila Commerzbank, ki je bila prej v še veliko večjih težava, zdaj pa je videti precej pozitivno. Videti je, da (predsednik uprave Martin) Blessing dela dobro, a je zato ignoriral signale kapitalskih trgov, naj čim prej zagotovi čim večje dobičke. Njegova strategija je srednje velikim strankam v Nemčiji ponujati vse storitve, ki jih potrebujejo. To je odnos kot pri hišni banki in Deutsche Bank bi morala nekaj podobnega narediti s svojimi veliko bolj mednarodnimi strankami.