Dober upravljavec premoženja bo vlagatelja opozoril tudi na tveganje

Razmere na kapitalskih trgih v zadnjih letih postajajo vse bolj negotove, vlagatelji pa imajo zato vse večje težave s sprejemanjem naložbenih odločitev. Nekatere banke in borznoposredniške družbe na našem trgu kot rešitev za tovrstne izzive ponujajo storitev upravljanja premoženja.

O prednostih in slabostih te storitve ter o pasteh, na katere bi morali biti pozorni pri izbiri upravljavca. smo govorili z Urošem Ožboltom, direktorjem upravljanja premoženja pri Alti Invest.

Kako bi na kratko opisali upravljanje premoženja?

Je storitev, pri katerem stranka pogodbeno dodeli ponudniku mandat za upravljanje njenih sredstev v skladu z opredeljenimi cilji oziroma naložbeno politiko. Namenjeno je predvsem osebam, ki jim za samostojno upravljanje premoženja primanjkuje znanja ali časa ali se z njim preprosto ne želijo ukvarjati. V primerjavi z vzajemnimi skladi strankam omogoča veliko več fleksibilnosti pri izbiri naložbene politike, posebej pri večjih zneskih. Upravljanje je bolj prilagojeno posameznikovim ciljem, želeni stopnji letnega donosa in še sprejemljivi stopnji tveganja.

Pri kolikšni višini premoženja je o tej možnosti sploh smiselno razmisliti?

Določena minimalna vsota je pogoj za stroškovno učinkovitost storitve. Pri Alti minimum za pristop znaša 25.000 evrov. Z vidika stroškov je posebej pri klasičnih portfeljih z večjo razpršitvijo naložb priporočljiv vložek v višini vsaj 50.000 evrov. Večje ko je premoženje, bolje je. Pomembno je tudi to, koliko sredstev skupaj upravlja naš ponudnik. Če je njihov obseg zelo omejen, bo tudi to vplivalo na višje transakcijske stroške – to so stroški, ki nastanejo pri trgovanju s finančnimi instrumenti.

Primerjava ponudnikov po doseženih donosih je zaradi netransparentnosti lahko zelo težavna. Kako se spopasti s to težavo?

Medtem ko je vzajemne sklade kljub določenim specifikam še mogoče primerjati, je pri upravljanju premoženja to veliko teže, saj ponudniki donosov večinoma ne objavljajo javno. Posameznik, ki se zanima za storitev, se mora zato zanesti na podatke, ki mu jih posredujejo posamezni upravljavci. Pri izbiri nam lahko pomaga to, da se s prebiranjem strokovne literature in novinarskih prispevkov najprej v čim večji meri spoznamo s storitvijo. Potem laže ocenimo kompetentnost posameznega sogovornika, ki nam trži storitev. Zaradi majhnosti našega trga in ekonomije obsega se je pri izbiri po moji oceni smiselno usmeriti predvsem na institucije, ki so večje oziroma imajo daljšo zgodovino. Pri teh je nato smiselno pridobiti čim bolj transparentne podatke o doseženih donosih glede na benchmark.

Nekateri ponudniki poudarjajo, da benchmarku oziroma primerjalnemu indeksu niti ne sledijo, temveč imajo postavljene druge cilje. Kakšne možnosti za primerjavo nam sploh ostanejo v tem primeru?

V splošnem benchmark ostaja pomemben kazalnik uspeha, posebej pri klasičnem upravljanju. Pri mešanih skladih ali bolj kompleksnih naložbenih politikah ga je po drugi strani včasih težko že določiti. Za njegovo razumevanje in za razumevanje tega, zakaj se vrednost portfelja giblje drugače od njega, je potrebno precej finančnega znanja, več, kot ga ima verjetno povprečna stranka. Nikakor teh podatkov ni smiselno primerjati na tedenski ali mesečni ravni, temveč na daljše obdobje vsaj od enega do treh let.

Netransparentnost povzroča težavo tudi pri primerjavi stroškov, ki jih zaračunavajo posamezni ponudniki.

Tudi v tem primeru je posredovanje podatkov odvisno od posameznega upravljavca. Se pa da vse pokazati, lahko ponazorimo vpliv stroškov. Glede na pretekle aktivnosti lahko pri nas demonstriramo, kolikšni so povprečni stroški, kakšen je njihov vpliv na portfelj.

Po nekaterih podatkih naj bi delitev ustvarjenega donosa, upravljavska provizija, transakcijski in drugi stroški skupaj lahko pobrali tudi med 50 in 65 odstotkov vsega ustvarjenega dobička. Niso ti stroški pri vzajemnih skladih precej nižji?

To je odvisno od konkretnega izračuna in upoštevanih stroškov. Pri zelo majhnem portfelju so dejansko lahko tolikšni. Pri nas so skupni stroški upravljanja skupaj z delitvijo dobička po višini primerljivi s stroški upravljavske provizije pri vzajemnih skladih. Pri zneskih, manjših od 25.000 ali 50.000 evrov, je vzajemni sklad s tega vidika zagotovo boljša izbira.

Znano je, da tudi poklicni upravljavci premoženja pogosto sprejemajo povsem zgrešene naložbene odločitve. Zakaj bi svoje premoženje kljub temu zaupali strokovnjaku?

Če pogledamo svetovne statistike, vidimo, da devetdeset odstotkov upravljavcev ne dosega benchmarkov. Še najbolj se jim približajo pasivno upravljani indeksni skladi. A vprašati se moramo, koliko vlagateljev ima dovolj znanja, da sami sestavijo paleto indeksnih skladov in tako sledijo svetovnim delniškim benchmarkom.

Če vas prav razumem – tudi strokovnjaki torej zaostajajo za zastavljenimi cilji, želeno donosnostjo, a vendarle manj, kot laiki?

Če malo karikiram – ko zbolimo, koliko zaupamo presoji svojega zdravnika? O diagnozi in predpisanih zdravilih praviloma ne dvomimo. Če se skregamo s sosedom, smo podobno pripravljeni investirati velika sredstva v dobrega odvetnika, ki ga nato stoodstotno podpiramo. Nasprotno velja za finance, kjer smo »vsi pametni«, čeprav upravljanje sredstev na finančnih trgih postaja vse bolj zahtevno. Tudi v finančnem svetu stvari niso tako enostavne, da bi bilo denimo neko delnico smiselno kupiti samo zato, ker se nam podjetje zdi dobro. Če bi bile, nihče ne bi počel ničesar drugega. Posebej na kratek rok veliko stvari na borzi ni logičnih. Delnica dobrega podjetja lahko stagnira, delnica podjetja, ki ima velike izgube, po drugi strani lahko dosega visoko rast. Borza pač odslikava pričakovanja.

Kako pa Slovenci v splošnem vidimo borzno dogajanje?

Zaradi dolgotrajne rasti delnic do leta 2008 je borza za nas postala prostor, kjer lahko zaslužiš več kot na banki oziroma vsaj toliko, kot je na njej zaslužil tvoj sosed. Dokler trgi rastejo, si vsi želimo tveganja, ker razumemo, da če bomo veliko tvegali, bomo tudi veliko zaslužili. Pri tem pa pozabljamo, da po drugi strani to lahko pomeni tudi negativne donose. Po finančni krizi in padcih vrednosti delnic smo sicer za nekaj časa postali mogoče kar preveč konservativni, a v splošnem je stopnja pohlepa sorazmerno visoka. To v praksi vidimo takrat, ko se s posameznikom dogovorimo za bolj umirjeno, konservativno usmerjeno naložbeno politiko. Ko kasneje vidi, da je posamezna delnica zrasla za 30 odstotkov ali je nekdo drug pri nekem agresivnem skladu ustvaril 15-odstotni donos, on pa samo sedemodstotnega, pogosto hitro pozabi na dogovorjene cilje.

Kako izberemo želen donos in naložbeno politiko? Kakšna je pri tem vloga upravljavca?

Najprej moramo sami pri sebi ugotoviti, kaj pravzaprav hočemo in kaj pričakujemo od storitve, za koliko časa se lahko odpovemo delu svojih sredstev. Kompetenten sogovornik nas bo nato znal umestiti v pravo naložbeno politiko. Pomembno je, da skupaj z njim ugotovimo, ali si določeno tveganje sploh lahko privoščimo. Če bi denimo iz 10.000 evrov radi ustvarili 20.000 evrov, hkrati pa nam bi izguba 2000 evrov zaradi pomembnosti varčevalnega cilja pomenila velik problem, si tega tveganja sploh ne moremo privoščiti, ne glede na to, koliko si ga morebiti želimo. Dober svetovalec nam bo razložil, da tako agresivna politika ni primerna.