Tiskane izdaje
Tudi zaradi ukrepov konsolidacije v javnih financah med leti 2011 in 2015 so razvite države dosegle, da se je naraščanje skupnega obsega njihovega tržnega dolga (poenostavljeno, gre za vsoto še nepoplačanih obveznic) umirilo, čeprav je ta po zgodovinskih merilih rekordno visok. Tržni dolg članic OECD se je v letu 2016 dosegel 41,3 bilijona dolarjev, v letu 2017 pa naj bi se povečal na 42,2 bilijona dolarjev. Neto zadolževanje držav (novi dolg) naj bi znašalo 1,7 bilijona dolarjev, kar je na ravni leta 2016, ugotavlja OECD v svežem poročilu o dinamiki zadolževanja držav članic.
Cena intervencij, s katerimi so države sanirale finančni sistem in poskušale spodbujati okrevanje gospodarske rasti, pa je visoka. Povprečna raven državnega dolga v OECD je bila leta 2007 49,8 odstotka BDP, do leta 2015 pa je zrasla na 74,6 odstotka BDP. Ta delež je v letu 2016 že upadal, letos pa naj bi se znižal na 73 odstotkov. Trend je opaznejši v gospodarsko močnejših državah skupin G7, počasnejši pa v bolj »perifernih« članicah OECD, kjer je gospodarsko okrevanje šibkejše.
Za prva leta krize je bilo značilno tudi, da so se države zadolževale z obveznicami kratke ročnosti, kar je v razmerah, da se je negotovost v makroekonomskem okolju povečevala, povzročalo tveganje pri refinanciranju obveznosti. Mnoge države so si položaj poskušale izboljšati tako, da so povečale izdajo zelo dolgoročnih vrednotnih papirjev, celo 30-in 50-letnih. Ta proces se je pospešil predvsem v zadnjih dveh letih in sovpada za obdobjem nizkih (in celo negativnih) obrestnih mer. V letu 2015 so morale države OECD v povprečju z novimi izdajami nadomestiti 45 odstotkov obstoječega dolga, v letu 2016 pa je ta delež padel na 40 odstotkov.
Med državami, ki ji je uspelo izrazito izboljšati ročnostno strukturo dolga, je tudi Slovenija. Leta 2007 je imela obveznice, ki so v povprečju zapadle v petih letih, do leta 2016 pa je ročnost svojega dolga dvignila nad 6 let, kar je ugodneje od povprečja OECD.
Na zadolževanje držav na obvezniškem trgu na zanimiv način vplivajo tudi negativne obrestne mere. Nekaterim državam, ki so zaradi svoje bonitete lahko izdale teke obveznice, so prinesle prihodek, saj so v bistvu za to, da so se zadolžile, od posojilodajalcev dobile še nagrado. To so bile na primer Nemčija, Francija, Japonska in Nizozemska, ki so v letih 2014 do 2016 izdale za 1,2 bilijona dolarjev obveznic z negativno obrestno mero. Drugi del te zgodbe pa je, da se mnogi zasebni vlagatelji zaradi nizkih donosov umikajo s trga obveznic. To je za državne zakladnice dodaten izziv, saj med kupci njihovih izdaj vse bolj prevladujejo centralne banke in javni skladi. Zato se zmanjšuje tudi likvidnost na sekundarnem trgu, kar dodatno odvrača zasebne kupce obveznic.
