Domače povpraševanje na Kitajskem je še prešibko

»Kitajska je zgodovinsko dober primer tega, da gospodarska rast in dogajanje na borzi ne gresta vedno z roko v roki – medtem ko je kitajsko gospodarstvo v zadnjih 15 letih zraslo za več kot sedemkrat, so investitorji na kitajski trg v tem obdobju dosegli zgolj približno 80-odstotni donos,« je povedal Miha Zupan, analitik investicijske družbe Numerica Partners.

Z njim smo se pogovarjali o tem, kako resno tveganje prestavljata »borzni zlom« in upočasnitev rasti BDP na Kitajskem za razmere v svetovnem gospodarstvu. Miha Zupan je soupravljavec sklada Numerica Emerging Frontiers, ki investira na trge v razvoju. Dobro poznavanje teh trgov je pridobil z izkušnjami v različnih finančnih institucijah v Hongkongu, Južni Koreji, Mongoliji, Nemčiji in Sloveniji, zdaj pa je nastanjen v Bangkoku, kjer opravlja analize podjetij v JV Aziji.

Kitajska je bila dolgo motor svetovne gospodarske rasti. Kaj lahko pričakujemo zdaj, ko je vse več znamenj, da se tamkajšnja rast še dodatno ohlaja?

Čeprav so okostnjaki začeli bolj intenzivno padati iz omare šele pred kratkim, so znamenja ohlajanja kitajskega gospodarstva vidna že dlje. Evforično dogajanje na borznem trgu v zadnjem letu ima s stanjem lokalnega gospodarstva malo skupnega, kar samo po sebi ni presenetljivo. Upočasnjevanje kitajskega motorja je simptom večjih tektonskih premikov na finančnih trgih, ki se dogajajo v zadnjem letu. Skupni imenovalec sedanje turbulence na trgih v razvoju najdemo v postopni krepitvi ameriškega dolarja od 2011 naprej, ki se je v sredini lanskega leta prelevila v naglo rast.

Zgodovinsko gledano, so v obdobjih šibkega dolarja gospodarstva v razvoju cvetela, ko pa se je ta trend obrnil, je likvidnost s teh trgov začela odtekati nazaj v ZDA in nastale so krize, kot sta na primer latinskoameriška dolžniška kriza v osemdesetih letih ter azijska kriza v devetdesetih.

Tokrat sta prisotna dejavnika obeh preteklih kriz: tako surovinske države Latinske Amerike, ki se zdaj spopadajo z naglim upadom blagovne menjave, kot merkantilistično naravnane azijske države, ki s svojo monetarno politiko na takšen ali drugačen način sledijo ameriškemu dolarju, se srečujejo z odtekanjem likvidnosti.

Kitajska je povezana z obema dejavnikoma – vrednost svoje valute uravnava glede na dolar, hkrati pa se je v preteklem desetletju prelevila v največjega porabnika tako rekoč vseh surovin. To je povzročilo učinek, ki bi ga najbolje opisal z besedami: »Ko Kitajska kihne, se izvozniki surovin prehladijo,« in je danes viden v vseh surovinskih državah – od Avstralije do Čila ter vmes. Tako je na primer v Kolumbiji samo v zadnjem letu vrednost kolumbijskega pesa padla za več kot 40 odstotkov.

Dokler se bo trend nadaljeval, bo kitajski motor gospodarske rasti deloval v nižji prestavi, kot smo bili vajeni, hitrost vožnje pa bodo morale prilagoditi tudi druge azijske in južnoameriške države.

Ukrep, ki ga je Kitajska pred kratkim sprejela, da bi povečala konkurenčnost svojega izvoznega sektorja, je bila devalvacija valute. Je bil to enkraten korak ali lahko sproži tako imenovano valutno vojno?

Valutna vojna se v svetu dogaja že od konca leta 2012, ko je prvo puščico na bojišče izstrelil novoizvoljeni japonski premier Shinzo Abe. Z devalvacijo juana se je odprla samo nova fronta, ki je okrepila valutne vojne, predvsem med merkatilistično naravnanimi azijskimi državami. Menim, da nedavna devalvacija ni bila zadnja in bo Kitajska ob nadaljnji rasti dolarja prisiljena še dodatno znižati vrednost juana. Vendar bo uporabila indirektne ukrepe, kot so povečanje konvertibilnosti valute ali razširitev trgovalnega pasu.

IMF (in še marsikdo drug) meni, da bi morala Kitajska nove temelje za gospodarsko rast iskati v okrepitvi domačega povpraševanja. Se to na Kitajskem že dogaja, v kakšno smer?

Rekel bi, da je kitajsko domače povpraševanje za zdaj prešibko, da bi prevzelo vajeti gospodarske rasti. Kitajski uvoz zadnja leta peša, z nedavno devalvacijo juana pa je morala Kitajska resnejše namene o prestrukturiranju gospodarstva v smeri močnejšega domačega povpraševanja po sili razmer še nekoliko preložiti.

Smo tudi v obdobju izjemno nizkih cen surovin. Je njihova raven bolj povezana z manjšim povpraševanjem na Kitajskem ali gre preprosto samo za preveliko ponudbo (kot je pred kratkim ocenil Goldman Sachs)?

Trn v peti cenam surovin je predvsem rast vrednosti dolarja. Surovinski bum se je začel po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001. V naglem gospodarskem razvoju, ki je sledil, je Kitajska tako rekoč čez noč postala največja porabnica številnih surovin. Temu so sledile številne investicije v surovinski sektor v naslednjih nekaj letih, ki so z generiranjem nove ponudbe ob šibkejšem povpraševanju na Kitajskem le še prilile olje na ogenj padca cen surovin.

Na kakšen način bodo poceni surovine spodbudile gospodarsko rast v ZDA in v Evropi?

Menim, da poceni surovine globalno ne bodo spodbudile gospodarske rasti oziroma bo njihov učinek v najboljšem primeru nevtralen. Poceni surovine bodo cokla gospodarske rasti predvsem v ZDA in drugih državah, kjer surovine tvorijo precejšnji delež gospodarstva, saj bo vsak pozitivni učinek surovin zasenčil negativen učinek v surovinski dejavnosti ter v drugih panogah, ki so posredno (za)cvetele ob rasti cen surovin v preteklih nekaj letih.

V kakšno smer bodo šla gospodarstva v razvoju, ki jih po eni strani tepejo nizke (izvozne) cene surovin, po drugi pa to, da je Kitajska devalvirala juan?

Morebitna upočasnitev gospodarske rasti v ZDA zanje ne pomeni ničesar dobrega, na drugi strani pa bi še močnejši dolar ob pričakovanem dvigu ameriških obrestnih mer še bolj udaril po hitrorastočih gospodarstvih. Obdobje pred nami za trge v razvoju kot naložbeni razred ne bo lahko in za investitorje na teh trgih bo ključna selektivna izbira trgov. Kot svetle točke vidim na primer Šrilanko, Filipine in Vietnam. Poleg držav Južne Amerike sem posebno skeptičen glede Koreje, ki ima med vsemi trgi v razvoju takoj za Kitajsko najvišjo raven dolga, zdaj pa drsi proti recesiji.

Na nekoliko bolj mikroravni pa sedanji prepih na trgih v razvoju (kot vsak) s seboj prinaša tudi priložnosti, saj je (oziroma v nekaterih primerih še bo) po »akcijskih cenah« mogoče kupiti delnice visokokakovostnih podjetij, ki tudi v sedanjem okolju dosegajo lepe rasti.

Kljub vsemu pa dolgoročno glede trgov v razvoju nisem pesimističen. Prej nasprotno – menim, da potencial ostaja nespremenjen. Pesimizem do trgov v razvoju v času azijske krize leta 1997 je bil ogromen oziroma še večji, tako rekoč vse države pa so se pobrale in od takrat naredile ogromen korak naprej.