Drugi val krize zvišuje brezposelnost

Skupno število uradno brezposelnih na svetu bo letos preseglo 202 milijona, kar je rekordno število vseh časov, je v študiji, objavljeni minuli teden, ocenila Mednarodna organizacija za delo (ILO). Glavni vzrok za to je drugi val gospodarske krize, ki je iz razvitih držav na različne načine »pljusknila« tudi v države v razvoju.

Lani, v petem letu globalne finančne krize, se je svetovna gospodarska rast upočasnila, brezposelnost pa je spet začela naraščati. Po prehodnem izboljšanju v letih 2010 in 2011 se je lani število brezposelnih povečalo na 197 milijonov. Letos naj bi brez dela ostalo še 5,1 milijona ljudi, stopnja brezposelnosti pa se bo povišala na šest odstotkov. Zaradi počasnega okrevanja gospodarstva in pričakovanih težav pri odpravljanju strukturnih neskladij ILO pričakuje, da se bo število brezposelnih povečevalo še najmanj do leta 2017, ko utegne doseči 210 milijonov.

V drugem delu krize, ki smo ga začeli čutiti leta 2012, se kažejo posledice neuspešnih politik, s katerimi so vlade doslej poskušale obvladati krizo. Različne oblike fiskalnega omejevanja in ukrepi, ki vodijo v zniževanje realnih plač, so znižali tudi raven globalnega povpraševanja. Investicije si še niso opomogle, zato ni novih tovarn in delovnih mest. Učinek manjše potrošnje se prek mehanizma svetovne trgovine preliva tudi v izvozno usmerjene države v razvoju, ugotavlja ILO.

Novo delo v novih dejavnostih

Nastajajo tudi pomembne strukturne spremembe. Nova dela se pojavljajo v novih panogah, kar pomeni, da od delavcev zahtevajo drugačno usposobljenost. Proces je počasen, iz izkušenj prejšnjih kriz, ki jih je povzročil finančni sektor, pa raziskava ILO sklepa, da je prilagajanje dolgotrajno. Države se pri tem ujamejo v dvojno zanko: ker zmanjšujejo javne izdatke, je manj sredstev za (pre)usposabljanje delavcev, ti pa se zato, ker ne najdejo sebi primerne zaposlitve, umikajo s trga dela. Ta problem, ki se med drugim kaže skozi zgodnje upokojevanje, je posebno pereč v razvitih evropskih državah.

Skupina, ki je v sedanjih razmerah posebno prizadeta, so mladi. Zdaj je v svetu brez dela približno 73,8 milijona mlajših od 24 let, upočasnjevanje gospodarske aktivnosti pa grozi, da jih bo do leta 2014 v brezposelnost pahnilo še štiri milijone, svari ILO. Stopnja brezposelnosti mladih se je že povzpela na 12,6 odstotka, kar je več kot dvojna vrednost splošne stopnje. Kriza je mladim dramatično omejila možnosti pri vstopu na trg dela, saj mnogi po izobraževanju ne najdejo dela in ostanejo brezposelni dlje kot šest mesecev. Takšnih razmer v prejšnjih krizah niso zaznali, opozarja ILO.

Kako omogočiti delo mladim

V razvitih gospodarstvih je kar 35 odstotkov brezposelnih mladih brez dela dlje kot šest mesecev. V Evropi, kjer je ta problem še posebno pereč, za približno 12,7 odstotka mladih velja, da niso ne zaposleni ne vključeni v izobraževanje. Če se bodo takšne razmere nadaljevale, lahko problem »izgubljene generacije« resno vpliva na gospodarsko prihodnost prizadetih držav. Brezposelni mladi v potencialno najbolj aktivni dobi izgubljajo znanja, pridobljena z izobraževanjem, pomanjkanje praktičnih izkušenj v njihovi stroki pa jim zmanjšuje možnost, da bodo v obdobju ponovnega gospodarskega okrevanja dobili delo, ki bi jim omogočalo gradnjo kariere. Za države, ki se že danes spopadajo s problemom staranja prebivalstva in (ne)vzdržnostjo pokojninskih sistemov, pa to pomeni manj aktivnih delavcev, ki bodo zaradi slabše usposobljenosti zaslužili manj, kot bi sicer.

Posebno pozornost, ki jo je treba nameniti pospeševanju zaposljivosti mladih, ILO navaja tudi med priporočili za gospodarske politike, ki naj bi nam pomagale pri izhodu iz krize. ILO svetuje tesnejše povezovanje med izobraževalnim sistem in gospodarstvom, države naj s sistemom garancij delodajalce spodbujajo k zaposlovanju mladih, spodbujajo naj mlade podjetnike. Glavna skupina ukrepov, ki jih ILO v današnjih razmerah svetuje vladam, pa je stimuliranje globalne potrošnje. Varčevanje in »fiskalna disciplina« sta se tudi po oceni ILO očitno že »izpela«.

»Varčevanja in nekoordinirani poskusi, da bi povečali konkurenčnost, so v nekaterih evropskih državah že povečali tveganja deflacijske spirale realnih plač, šibkejše potrošnje in upadajočega povpraševnja. Če upoštevamo pomanjkanje delovnih mest in potrošnje, bi morale države ukrepe fiskalne konsolidacije nekoliko prilagoditi in si priznati, da bodo morda potrebovale kratkoročni stimulans, da se izkopljejo iz dolgov,« so zapisali v študiji.