Tiskane izdaje
Ljubljana – Statistični podatki o selitvenih gibanjih kažejo, da se je leta 2015 iz države odselilo 8700 slovenski državljanov, v prvem polletju lani pa spet 1968. Te selitve prebivalstva spodbujajo različna vprašanja, imajo pa tudi davčno plat. Ali so vsi ti ljudje ostali slovenski davčni rezidenti?
»Vse države si prizadevajo, da bi svoje državljane obdržale vsaj kot davčne rezidente, tako da bi še naprej prispevali v proračun. Vzemiva za primer Švico, kjer tujec stalnega bivališča ne bo dobil kmalu, takoj pa ga bo vzela za svojega davčnega rezidenta,« pravi davčni svetovalec Darko Končan.
Državljan, ki želi ob selitvi v tujino pretrgati tudi davkoplačevalske vezi z domovino, mora v Sloveniji odjaviti stalno bivališče, a to še ne zadošča, poudarja sogovornik: »Državljan, ki stike s Slovenijo prekine v tolikšni meri, da izpolnjuje pogoje za njenega nerezidenta, mora pri finančni upravi oddati vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa. Finančna uprava bo uporabila merila, ki jih našteva 6. člen zakona o dohodnini, na primer, kje ima zavezanec center ekonomskih in osebnih interesov.« Pot iz davčnega objema države torej ni avtomatična.
Bolje, a ne samodejno
Zdaj v zakonu o dohodnini že velja tudi nova določba 7. člena, ki našteva merila za davčno nerezidentstvo. Uveljavila jo je novela zakona, ki velja za davčna leta od 1. januarja 2017 naprej. Novela ureja položaj zavezancev, ki so do njene uveljavitve šteli za davčne zavezance dveh držav, za dvojne rezidente.
O novi ureditvi zanje na finančni upravi pojasnjujejo: »Posameznik, dvojni rezident, za katerega je že bilo ugotovljeno ali dogovorjeno, da po mednarodni konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja šteje samo za davčnega zavezanca druge države pogodbenice, v Sloveniji ne bo več veljal za rezidenta. To zdaj določa dopolnjeni 7. člen zakona o dohodnini.«
In kdo so ljudje, ujeti v dvojno rezidentstvo? »V našem svetovalnem podjetju se trenutno ukvarjamo s primeri več Slovencev, ki so pred leti, nekateri tudi pred 15, 20 leti, odšli v tujino, a v Sloveniji niso odjavili stalnega bivališča, prav tako niso začeli postopka za urejanje davčnega rezidentstva. Zato jim finančna uprava še vedno pošilja davčne račune, v Nemčijo, Avstralijo, Ameriko ...«
Ljudje so prepričani, dodaja sogovornik, da so svoj davčni položaj uredili že pred leti, ko so se v tujini vpisali v davčni register, tako postali zavezanci v novi državi in redno plačevali vse davke. Z avtomatično izmenjavo davčnih evidenc med državami, ki je vse obsežnejša, dobiva slovenska finančna uprava vse boljši in obsežnejši vpogled v sezname slovenskih državljanov, ki živijo v tujini, z domovino pa vseh vezi niso prekinili in tudi niso uradno uredili svojega davčnega statusa.
»Novela zakona o dohodnini, ki z dopolnjenim 7. členom zdaj ureja vprašanje dvojnega rezidentstva, velja le za obdobje od 1. januarja 2017. Ne ureja torej vprašanja ljudi, ki so že pred tem šteli za slovenske davčne rezidente, čeprav so se že dolgo tega preselili v tujino. Govorimo o velikih zneskih davka, ki so jih morali zato v vseh teh letih plačati v Sloveniji. Njihov položaj bomo poskušali urejati z obnovo postopkov,« pravi Končan.
Dopolnjeni 7. člen zakona o dohodnini od 1. januarja omogoča rešitev iz dvojnega rezidentstva, a ne po avtomatičnem postopku: »Finančni upravi nalaga, da mora v takem primeru navezati stik z zavezancem in ga vključiti v postopek.«
Odšli, a obdržali bivališče
Kolikšna je vrednost prenovljenega 7. člena zakona o dohodnini, preverimo še pri odvetniku Juretu Mercini, ki poudarja: »Edina prednost, ki jo prinaša novela, je administrativna razbremenitev dvojnih rezidentov, ki so po odhodu iz Slovenije tu obdržali prijavljeno stalno prebivališče. Vendar bi se to dalo doseči tudi tako, da bi zakon spremenili tako, da prijavljeno stalno prebivališče ni več rezidenčna vez oziroma da ta ni odločilna, kadar se v tujino prestavi središče zavezančevih življenjskih interesov. Za neustrezno pa ocenjujem rešitev, da se meša pravila iz konvencij o izogibanju dvojni obdavčitvi in nacionalno zakonodajo.«
Ministrstvo za finance je namreč dopolnitev 7. člena zakona o dohodnini utemeljilo z novo upravno-sodno prakso na področju ugotavljanja rezidentskega statusa, ki jo je uveljavila sodba vrhovnega sodišča. To je presodilo, da posameznikovega rezidentskega statusa po konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja ni mogoče določiti vnaprej in na splošno.
Utemeljitev ministrstva povzemajo na finančni upravi: »Iz novejše sodne prakse izhaja, da mora davčni organ pri presoji rezidentstva za posameznika svojo odločitev utemeljevati le na podlagi določb nacionalne davčne zakonodaje, in ne določb mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Tako mora ravnati tudi v primerih, ko je zavezanec hkrati rezident tuje države, s katero ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo.«
Na tisoče slovenskih državljanov se vsako leto odpravi s trebuhom za kruhom v tujino, in če ne želijo dobivati računov dveh davčnih administracij, morajo svoj status skrbno urediti.
»Če so se odločili za daljše ali dokončno bivanje v tujini, morajo odjaviti stalno bivališče v Sloveniji in oddati vlogo za presojo rezidentstva z vsemi argumetni in dokazili, da ne izpolnjujejo več meril za rezidentstvo v Sloveniji,« svetuje Končan.
Kadar pa se v tujini zaposlijo, a ne nameravajo ostati za stalno, naj pridobijo potrdilo slovenske finančne uprave, da so slovenski davčni rezidenti: »Odsvetujem jim, da pri tujem delodajalcu enostavno podpišejo obrazec, da so postali davčni rezidenti tuje države. Poudarja še, da se rezidentstvo praviloma ureja vnaprej in le izjemoma tudi za preteklo obdobje.
