Tiskane izdaje
Berlin − Svet Evropske centralne banke (ECB) ni razočaral finančnih trgov, za glavo pa se držijo kritiki njegove zelo ohlapne denarne politike: ključne evrske obresti bodo od zdaj ničelne, kvantitativno sproščanje pa vsak mesec vredno osemdeset milijard evrov.
Tudi plačilo za deponiranje presežne vrednosti bo z minus 0,40 obresti še večje kot do zdaj, po juniju pa nastaja nov program za bančno refinanciranje gospodarstva TLTRO II.
S kazenskimi obrestmi za bančno shranjevanje denarja v centralni banki so v ECB presenetili že prej, tokrat so jih samo povečali, zdaj pa pada tudi psihološka meja, ki jo za številne varčevalce pomenijo ničelne ključne obresti. Te so do zdaj štele 0,05 odstotka, svet ECB pa je za dvajset milijard povečal tudi do zdaj šestdesetmilijardne vsote za nakupe vrednostnih papirjev ter spet razširil izbiro vrednostnih papirjev, ki so jim lahko na voljo. Poslovnim bankam bodo od junija ponudili še novo refinanciranje gospodarstva TLTRO (targeted longer-term refinancing operations) z obrestmi, ki bi lahko bile blizu kazenskim za shranjevanje denarja.
Finančni trgi so podprli še ohlapnejšo denarno politiko ECB, nemški Dax je takoj po objavi ničelnih obresti te zvišal za 2,5 odstotka, kar je največ v preteklih dveh mesecih, evro je v primerjavi s dolarjem izgubil nekaj vrednosti. Razočaranje in padec borznih vrednosti pa je spet povzročil predsednik ECB Mario Draghi tiskovni konferenci s pripombo, da najverjetneje ne bodo več zniževali obresti, a je svet ECB kljub temu presegel tržna pričakovanja. Kritiki pa opozarjajo, da ECB že do zdaj ni posrečilo dodobra zagnati evrskih gospodarstev, saj je moral Draghi napoved rasti znižati na 1,4 odstotka, z dosedanjo zelo ohlapno denarno politiko niti niso zvišali inflacije do zaželenega cilja na malo manj kot dva odstotka, a še vedno dovolj blizu. Cene v evrskem območju so se februarja spet znižale.
Tudi Draghi neobstoječe inflacije noče imenovati deflacija, po prepričanju kritikov pa je ta predvsem izraz padajočih cen nafte in drugih surovin ter velikih tehnoloških sprememb sodobnega sveta, zato ne opravičuje nevarnosti novih finančnih balonov in povečanja neenakosti. Številni nemški ekonomisti so kritični tudi do posameznih ukrepov ECB. »Da se je ECB odločila bankam iz južne Evrope, ki jim grozijo stečaji, podeljevati dolgoročna posojila z negativnimi obrestmi 0,4 odstotka, je proračunska prerazporeditev denarja za reševanje zombijevskih bank in držav, ki so tudi že skoraj zrele za stečaje. To ni denarna politika in ECB jo kot takšno prodaja z vse večjimi težavami,« zadnjo frankfurtsko odločitev v svojem značilnem slogu obsoja odhajajoči predsednik münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn.
Nekateri drugi nemški analitiki opozarjajo na težave, ki jih ECB z negativnimi in ničelnimi obrestmi povzroča »zdravim« bankam pa tudi njihovim strankam, ki na koncu poravnavajo te stroške. Med plačniki so poleg varčevalcev tudi podjetja, ki bi jim v ECB tako radi pomagali k lažjemu delovanju ter s tem k ustvarjanju gospodarske rasti. »To bi bilo pravo nasprotje tistega, kar hoče ECB doseči s svojo ultra ohlapno denarno politiko,« je še pred zadnjimi odločitvami v časopisu FAZ komentiral Markus Frühauf. »Namesto oživitve gospodarske rasti z večjim podeljevanjem posojil se spirala odvija navzdol.« V dvomih so tudi številni drugi nemški opazovalci. Vodilni ekonomist nemške Commerzbank ne verjame, da bodo ukrepi segli do realnega gospodarstva, njegov kolega iz Targobank Otmar Lang jih razume kot veliko živčnost varuhov valute: »Saj morajo tudi sami priznati, da njihova denarna politika do zdaj ni bila učinkovita.«
Predsednik ECB Mario Draghi dosedanje izkušnje v nasprotju s tem vidi v pozitivni luči, nekateri zagovorniki ekspanzivnih ukrepov centralnih bank celo verjamejo, da bi morale biti zdaj na potezi tudi vlade. Vsaj Martin Wolf iz časopisa Financial Times je še pred zadnjo odločitvijo ECB zagovarjal »proračunsko ekspanzijo« - a tudi »obupane improvizacije« na strukturno in ciklično upočasnitev svetovnega gospodarstva. Med njimi morda celo helikoptersko odmetavanje denarja, o katerem je govoril že Milton Friedman in ga je leta 2002 omenjal tudi nekdanji predsednik ameriške FED Ben Bernanke.
