Tiskane izdaje
Ljubljana – Evropska centralna banka se je izpela v želji, da bi pomagala oživiti evrsko gospodarstvo, je najnovejše ukrepe ECB (podaljšanje odkupa obveznic do marca 2017, znižanje že zdaj negativne depozitne obrestne mere ECB) za Delo pokomentiral nekdanji guverner BS Mitja Gaspari.
Gospod Gaspari, kako gledate na ukrepe ECB, ki jih je pred nekaj urami predstavil njen predsednik Mario Draghi?
»Na potezo ECB gledam približno tako kot trgi. Ti pa so – glede na napovedi v tednih pred to sejo – pričakovali bolj agresivno obnašanje Evropske centralne banke. ECB se je na neki način izpela v svojih željah, da bi pomagala oživljati gospodarsko aktivnost. Odločitve, ki jih je sprejela danes, pa so bolj plod politike znotraj sveta ECB. Mislim, da predsednik [Mario Draghi] ni dobil dovolj velike večine za ukrepe, ki bi jih hotel sam narediti.
Znižati depozitne obrestne mere pri centralni banki z minus 0,2 na minus 0,3 odstotka ni pri takšni količini denarja noben poseben ukrep. Če pa rečeš, da boš še za pol leta podaljšal sam ukrep odkupa obveznic, pa to tudi ne prinaša kakšnega posebnega premika pri pričakovanjih. Konec koncev je bilo prav to že všteto v pričakovanja na finančnih trgih. Tisto, kar bolj skrbi, je, da se v evroobmočju prav nič ne premika na fiskalnem področju. To pa pomeni, da ECB s svojimi ukrepi piha v jadra, ki so že napeta in jih sama kaj več ne more napeti.
Tisti, ki bi lahko povečal pravi veter na tem razburkanem morju, pa je fiskalna politika evroobmočja, kjer pa se zaradi nekaterih velikih držav prav nič ne spremeni. Kaže pa, da se tudi v ECB tisti veliki, predvsem Nemčija, upirajo spremembi zdajšnje politike. Moje mnenje je, da evroobmočju ta kombinacija sorazmerno ekspanzivne denarne politike in pa nezadovoljivo ekspanzivne, da ne rečem restriktivne fiskalne politike, ne bo omogočila, da izide iz teh recesijskih ali pa blizu recesijskih gibanj, v katerih je zdaj. Zdajšnja enoodstotna gospodarska rast v evroobmočju je pač zelo zelo povprečna.
Pa vseeno, kaj bi morala torej ECB zdaj storiti, da bi bil to korak v pravo smer?
ECB zdaj nič več kaj veliko ne more storiti. Obrestno mero lahko porine le še bolj v negativno smer – kot sta to naredili Švica in Danska – a z negotovim končnim izidom. Morda bi lahko naredila tisto, kar so naredile ameriške Federal Reserve ali pa angleška centralna banka pred dvema letoma – tako, da bi začela odkupovati tudi druge vrednostne papirje, ne pa samo državne in tiste, ki jih odkupuje zdaj – kar pomeni, da bi odkupovala bistveno več podjetniških papirjev. To bi sicer nekoliko spominjalo na nekdanjo jugoslovansko prakso selektivne monetizacije. A očitno je vrag odnesel šalo in se Evropa ne more več premakniti iz tega mrtvila, v katero je zašla z neprimerno fiskalno politiko v preteklih letih.
Oči vsega finančnega sveta so zdaj uprte v ameriško centralno banko, ki bo sredi decembra predvidoma končno dvignila referenčno dolarsko obrestno mero. To bo sprožilo spremembe v medvalutnih razmerjih. Kakšne bodo posledice za slovenske izvoznike?
Za tiste, ki izvažajo znotraj evra, ne bo to nič posebnega, tisti, ki bodo izvažali na dolarsko območje, pa bodo imeli boljši zaslužek v evrih. Nastale bodo razlike v razmerju med dolarjem in evrom, dolar se bo verjetno dodatno okrepil do evra. Ameriške Federal Reserve bodo tako s tem svojim ukrepom na neki način naredile uslugo ECB in evropskemu prostoru. Velike centralne banke velikih monetarnih področij ne delajo v koordinaciji, med seboj, pač pa vsaka gleda le, kaj se dogaja na njenem območju. Ta velika območja pa so zdaj glede gospodarskega ciklusa v zelo različnih položajih. In na žalost je evrski prostor v bistveno slabšem položaju kot ameriški ali pa angleški.
Kaj pa te medvalutne spremembe, predvsem pa znižanje že tako negativnih depozitnih obrestnih mer pri ECB, pomenijo za prihranke in varčevanje naših državljanov v evrih?
Donosi na prihranke (kratkoročne ali srednjeročne) v bankah so zanemarljivi, alternativne naložbe pa so lahko zelo tvegane. Zlasti tiste, ki bi lahko prinesle nekaj več (delnice ali pa nepremičnine) kot pa obrestne mere na bančne depozite.
Kaj pa zlato?
Zlato je za investitorje pribežališče, tako kot so to nemški državni vrednostni papirji. Vsaj na srednji rok pri njem ni pričakovati nekega večjega donosa. Upoštevati morate tudi, da so prihranki evrskega območja večji od investicij: to pomeni, da je težko pričakovati, da bi šle obrestne mere brez oživljanja investicij hitro navzgor. Investicije lahko oživljamo z javnimi investicijami, kar bi pomenilo, da je treba državam vendarle omogočiti nekaj fiskalnega primanjkljaja, ali pa z zasebnimi investicijami – kjer pa bi morali ustvariti spodbudna pričakovanja, ki bi zasebnemu sektorju dala signal, da se izplača investirati. Vendar pa ta čas oboje ni prisotno.
Kakšno bo po vašem tečajno razmerje med evrom in dolarjem?
Gospodarski temelji ta čas ne igrajo vloge, pomembna so pričakovanja. Gospodarsko stanje v Evropi sicer ne vzbuja pričakovanj, da bi se evro lahko krepil do dolarja.
Pričakujemo obratno: da se bo dolar krepil do evra.
Tudi to ni nujno, če bodo kratkoročni učinki prevladali nad dolgoročnimi. Devizni tečaj se lahko giblje zelo elastično. Če pogledate le današnjo sejo ECB, se je evro po tiskovni konferenci okrepil za več kot dve točki – pa bi težko rekli, da je bilo za tem kaj drugega kot le razočaranje finančnih trgov, ki so zapirali svoje kratke pozicije in s tem evro pognali navzgor. Na kratek rok pričakujemo nihanja tečaja med 1,03 do 1,1 dolarja za evro. Na daljši rok, če bo šlo tako naprej z evroobmočjem in glede na druge dejavnike, pa je pričakovati stabilno razmerje med valutama 1:1.
