Tiskane izdaje
Berlin - Evrska obrestna mera za deponiranje presežne vrednosti bo z minus 0,3 odstotka še nižja kot doslej in ECB bo svoje kvantitativno sproščanje podaljšala do spomladi 2017 ali še dlje. Spremembe »tako v ustroju kot v trajanju« velikopoteznih nakupov državnih obveznic in drugih vrednostnih papirjev, ki jih je že prej napovedal predsednik Mario Draghi, so za ene premalo, za druge pa preveč.
Ena osrednjih obrestnih mer skupne evropske valute bo še bolj negativna, kot je bila do zdaj, pri Evropski centralni banki pa bodo v svoj doslej 1,1 bilijona evrov vreden program kvantitativnega sproščanja, ki bo narastel še za najmanj 400 milijard, morda všteli tudi mestne, občinske in druge vrednostne papirje.
Od »Super Maria« pa so investitorji očitno pričakovali še veliko več, finančni trgi so se po četrtkovi tiskovni konferenci vznemirili in evro je pridobil vrednost. Položaj so še poslabšali pri vplivnem časopisu Financial Times, ki je tik pred razglasitvijo odločitve ECB napačno napovedal nespremenjene obrestne mere, a trgov niti korekcija ni pomirila.
Za višjo inflacijo
Takšne odzive pa ne morejo zasenčiti dejstva, da Draghi in tisti člani sveta ECB, ki se z njim strinjajo, nadaljujejo korakanje na neznana območja denarne politike. Minus 0,3-odstotne obresti za deponiranje presežne vrednosti naj bi banke spodbudile k večjemu posojanju gospodarstvu in vsem drugim, a bodo po pričakovanju mnogih tudi navadni varčevalci plačevali za varčevanje na bančnih računih. Zagovorniki takšnih ukrepov menijo, da Draghi in njegovi somišljeniki niso imeli druge izbire, saj so novembra v evrskem območju spet namerili komaj 0,1-odstotno inflacijo, potem ko so že pričakovali počasno dviganje k deklariranemu cilju »malo manj, a blizu« dveh odstotkov. Ključna obrestna mera ostaja pri 0,05 odstotka in mera za mejno posojanje pri 0,3 odstotka.
Zagovorniki tako ekspanzivne denarne politike verjamejo, da je treba čep, ki inflacijo potiska k dnu, odstraniti z še večjimi vsotami denarja na trgu, kar se je konec koncev že zgodilo v sedemdesetih letih minulega stoletja, ko so tudi razvite države imele več kot desetodstotno inflacijo. Kritiki pa se sprašujejo, zakaj bi še večje preplavljanje finančnih trgov z denarjem prineslo rezultate, če jih ni že dosedanje z gigantskimi šestdesetimi milijardami na mesec. Ker evropsko gospodarstvo že raste, se zmanjšuje tudi brezposelnost, a še ne dovolj za večjo rast stroškov dela, na nizko inflacijo pa vplivajo tudi nižje cene kapitala in nafte, ki soodloča ceno številnih drugih izdelkov.
Kritike zaradi vse cenejšega denarja
Predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann je že ostro napadel Draghijevo politiko vse cenejšega denarja, prav tako nemška članica izvršilnega odbora ECB Sabine Lautenschläger. Kritiki poudarjajo neznanke v razumevanju inflacije, saj naj bi bila ta marsikje že veliko višja kot pri izdelkih in storitvah, kjer jo meri večina statistikov. Vrednosti na finančnih trgih se povečujejo podobno kot pred veliko recesijo 2008 in številnimi drugimi finančnimi baloni pred njo in za njo od azijskega, ruskega, kitajskega ali evrskega, skladno s teorijo, da od ekspanzivne politike največ pridobijo tisti, ki že veliko imajo, pa v nebo rastejo tudi cene razkošnih nepremičnin in drugih luksuznih izdelkov.
Navajajo tudi borne rezultate, ki jih z ekspanzivno denarno politiko dosegajo nekatere druge centralne banke. Japonska količino denarja v obtoku povečuje še dlje od evrske, pa inflacija še vedno vztraja v bližini ničle, ameriška pa bo 16. decembra morda obresti spet poviševala, če je verjeti namigom predsednice Feda Janet Yellen.
