Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija in Hrvaška sta kljub nerešenim vprašanjem vse tesnejši gospodarski partnerici. Zaželeno bi zato bilo, da se po arbitraži ne bi pregrevale politične in druge strasti na obeh straneh meje, poudarjajo gospodarstveniki.
Posli med slovenskimi in hrvaškimi podjetji in gospodarstveniki se v zadnjih letih močno krepijo. Podatki so povedni: v zadnjih desetih letih sta državi skoraj podvojili medsebojno menjavo in sta močno izvozno soodvisni. Hrvaška je naša četrta zunanjetrgovinska partnerica, Slovenija je drugi največji izvozni trg za hrvaške izdelke, Hrvaška pa je tretji največji izvozni trg za slovensko blago. V južno sosedo smo lani izvozili za dobri dve milijardi evrov oziroma več kot pet odstotkov BDP, iz nje pa uvozili za dobre 1,4 milijarde evrov.
Zelo razvita je tudi storitvena menjava, kjer je na prvem mestu seveda turizem, slovenski gostje so na Hrvaškem drugi po nočitvah, takoj za Nemci. Iz podatkov Banke Slovenije je še razvidno, da smo lani v skupni storitveni bilanci s Hrvaško ustvarili za skoraj sto milijonov evrov primanjkljaja: naš izvoz storitev na Hrvaško je znašal 491, uvoz pa (skupaj s turizmom) 592 milijonov evrov.
»Po vstopu Hrvaške v EU se je poslovanje zelo poenostavilo. Slovensko blago tam nima več takih ovir kot prej, ko smo se spopadali z administrativnimi ovirami, kvotami. In istočasno je tudi njihovo blago bolj pri nas – kar je dobro za obe gospodarstvi, saj menjava ne more biti enostranska,« pravi generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič in dodaja, da je tudi investicijskih priložnosti na Hrvaškem veliko.
»V Sloveniji imamo zdaj na voljo veliko sredstev in podjetja iščejo naložbe tudi na drugih trgih. Hrvaška je tako lahko zdaj, ko ima zelo velik dostop do evropskih skladov in razpisov, še ugodnejša tarča za slovenske naložbe in investicijske pohode.«
Samo Hribar Milič, generalni direktor GZS. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Naložbe: poleg Mercatorja tudi uspešne zgodbe
Hrvaška je po podatkih Banke Slovenije četrta največja neposredna investitorica v Sloveniji (za Avstrijo, Švico in Nemčijo) lastniški kapital neposrednih hrvaških naložb v Sloveniji je konec leta 2015 znašal 902 milijona evrov. Ob razvpiti naložbi propadajočega Agrokorja v Mercator, so tu tudi uspešnejše investicijske zgodbe na obeh straneh.
Recimo prodaja Kolinske Atlantic Grupi ali Podravkin nakup Žita, hrvaška družba Mlinar ima pri nas 24 poslovalnic. V Sloveniji je močno prisotna tudi družba Orbico, katere lastnik je častni konzul Slovenije na Hrvaškem Branko Roglić, tudi Gradbeno podjetje Krk veliko dela pri nas, ugotavljajo na GZS. »Hrvaški vlagatelji so v Sloveniji relativno majhni v primerjavi z nekaterimi drugimi. In še vedno imamo neutemeljeno stigmo do tujih vlagateljev v Sloveniji, ker delajo dobro, dobičkonosno, družbenoodgovorno. Nekateri hrvaški vlagatelji pri nas so lastniki, kot si jih lahko samo želimo,« pove Hribar Milič.
In slovenske naložbe na Hrvaškem? Kar nekaj jih je. Calcit Kamnik je postavil tovarno v Gospiću, Helios je že pred dobrim desetletjem prevzel Chromos iz Zagreba, Impol pa je kupil in saniral TLM iz Šibenika, loški LTH je prevzel tovarno ulitkov v Benkovcu, Mlinotest je pred dvema letoma kupil Žitoproizvod v Karlovcu, Petrol ima črpalke na Hrvaškem, Terme Olimia so prevzele bližnje Terme Tuhelj, tudi Zavarovalnica Triglav ima štiriodstotni delež na hrvaškem trgu, pravi Matej Rogelj z GZS. In tu je seveda tudi še največja skupna, a tudi nerazrešena naložba obeh držav, Nuklearna elektrarna v Krškem (Nek).
Nerešena vprašanja:
To je bilo v popolnem nasprotju z dogovorom, ki sta ga leta 2010 sklenila predsednika vlad Borut Pahor in Jadranka Kosor, ko sta sklenila, da bosta državi pri reševanju deviznih varčevalcev upoštevali sporazum o nasledstvu iz leta 2001. Tožbe PBZ in Zagrebačke banke proti LB in NLB pred hrvaškimi sodišči so bile za Cerarjevo vlado tudi glavni vzrok za nedavno ustavitev privatizacije NLB. LB Zagreb pa ima v bilanci tudi več sto milijonov terjatev do hrvaških podjetij.
Hrvaška sodišča, vključno s hrvaškim ustavnim sodiščem, ves čas onemogočajo, da LB kot tožnik od hrvaških podjetij sodno izterja terjatve. S tem so se hrvaška podjetja izognila plačilu svojih dolgov. Po izčrpanju vseh pravnih sredstev na Hrvaškem je Slovenija septembra lani vložila meddržavno tožbo na ESČP, ki vključuje 26 sodnih zadev o terjatvah LB do hrvaških podjetij, z zahtevano odškodnino v znesku okoli 360 milijonov evrov, kar vključuje zamudne obresti.
Kako po arbitraži?
Z vidika gospodarskih interesov bi bilo zaželeno, da arbitraža ne bi preveč dvignila temperature v odnosih med državama, pravi generalni direktor GZS. »Tako da na eni strani ne bi preveč povzdigovali morebitne ugodne razsodbe za katerokoli državo in da tistega, ki ne bo zadovoljen, ne bi še z dodatnim poveličevanjem ali zasmehovanjem – kar lahko počne tudi naša diplomacija – spravili v položaj, da se bo moral braniti in bo začel ravnati malo bolj militantno, nacionalistično in čustveno. To se nato hitro pozna tudi pri sklepanju poslov.«
Po arbitraži bi zato bilo treba umiriti žogo, še svari Hribar Milič. »Že zdaj je jasno, da kakršnakoli bo odločba, vseh zadev ne bo rešila. Mogoče jih bo pravno rešila, a mednarodno pravo v sedanjem svetu nima tolikšne teže kot sporazum, ki ga podpišeta dve nasprotni strani. Tu bo treba iskati rešitev na način, ki ne bo pregreval strasti. Že en sam čoln, ki bi se preveč šopiril po Piranskem zalivu z ene ali druge strani, lahko stvari precej bolj zaplete. Tu je treba tudi priznati, da so Hrvati bolj emocionalno nestabilni, prej podležejo nacionalističnim ocenam in hitro postanejo dovzetnejši za povračilne ukrepe, kot so bojkoti ali kakšna onemogočanja na javnih razpisih itd.«
