»Hrvatom sem povedal, da za Konzum v Sloveniji ni interesa«

Poskus prevzema Save je za njeno vodstvo pomenil veliko nevarnost, da ne bo več mogla ščititi svojih interesov.

Objavljeno
27. november 2015 14.52
Vanja Tekavec
Vanja Tekavec
Boj za nadzor nad Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) in Slovenski državni holding (SDH) se je začel že veliko prej, preden se je zgodil frontalni napad DUTB na premoženje Save, ugotavlja prvi mož borznoposredniške družbe Ilirika Igor Štemberger. S Štembergerjem smo se pogovarjali o tem, kako visoko v političnih vrhovih je potekal boj za Savo, kako ocenjuje uspehe vlade pri privatizaciji in upravljanju državnega premoženja in tudi o tem, da smo Slovenci imeli možnost kupiti hrvaški Konzum, pa smo to priložnost izpustili iz rok.

Začniva z najbolj vročo zgodbo ta čas, Savo. Če drži teza, da je boj za Savo Turizem čez noč odplaknil vodstvi SDH in DUTB, se postavlja logično vprašanje, ali je na hitro odplaknilo tudi katerega tujega investitorja, ki je čakal pred vrati za nakup turistične divizije Save. Je Sava Turizem znanilec, da se privatizacija ustavlja?

Kolikor je meni znano, se za turistično infrastrukturo zanima malo investitorjev. Za posamezne hotele verjetno ne bi bilo težko najti kupcev, ne drži pa ta trditev za cela podjetja ali skupine, izjema so Terme Olimje, kjer je obstajal interes za nakup celega podjetja. To podjetje je bilo na privatizacijskem seznamu nekdanje predsednice vlade, ki je zaradi prodaj podjetij obiskala kar nekaj evropskih finančnih centrov, Pariz, Milano, Düsseldorf, Moskvo.

Če zanimanja za družbe Save ni bilo, kako torej razumeti dogajanje okoli Save? Je Sava ujetnica politike, nekdanjih lastnikov ali koga tretjega?

Dejstvo je, da je prejšnje vodstvo DUTB poskušalo izvesti prevzem Save, ki je bil v zadnjem trenutku ustavljen. Sava je velik sistem, v njem so dolga leta sodelovali pomembni ljudje in nobenega dvoma ni, da je poskus DUTB, da bi zaplenil premoženje Save Turizma, pri vodstvu Save in tudi v mreži okoli Save povzročil revolt. Poskus prevzema Save je za njeno vodstvo namreč pomenil veliko nevarnost, da ne bo več mogla ščititi svojih interesov, zato je Savi, kakorkoli že obrnemo, uspel manever odstranitve tujcev iz uprave DUTB. Poleg tega jim je uspelo tudi na novo sestaviti nadzorni svet ter novo upravo SDH. Verjetno je k odstavitvi s svojimi ravnanji, javnim nastopanjem in brezpogojnimi stališči pripomoglo tudi samo vodstvo DUTB. Boj za nadzor nad DUTB in SDH se je začel že veliko prej, preden se je zgodil frontalni napad DUTB na premoženje Save. DUTB je s tem odprla fronto, sledila je protifronta, rezultat pa so menjave v obeh vodilnih državnih institucijah, ki upravljajo premoženje države.

Kje se je dogajala ta borba – na finančnem ministrstvu, ki bedi nad državnim premoženjem in državnimi skladi, v vrhovih politike, kje?

Kot sem razumel dogajanje sam, je bil najprej recimo temu boj ali poskus, kako prepričati odgovorne na finančnem ministrstvu o nujnosti izvajanja strategije takratne uprave DUTB, Sava je bila le del te strategije. Tej strategiji pa se je močno uprla Sava, s tem spremenila poznejše razmerje moči in vpliv stare uprave DUTB in temu je sledila odločitev vlade o zamenjavi vodstva DUTB. Vendar se operacija Save po mojem mnenju ni zaustavila na tej točki, ampak se je nadaljevala v merjenju moči ter zamenjavi nadzornega sveta in uprave SDH. Menim, da je na koncu merjenja moči ali borbe po obvladovanju SDH interesni skupini okoli Save uspelo zamenjati prejšnjo upravo DUTB in zdi se mi, da je v veliki meri tudi zamenjava vodstva SDH posledica te aktivnosti ali tega boja.

Mislite, da bo Cerarjeva vlada po zamenjavah v SDH ustavila oziroma upočasnila privatizacijo?

Smer Cerarjeve vlade je leva in znano je, da so pri nas vse levo usmerjene vlade preprečevale prodaje oziroma jih niso podpirale. To je seveda dobro, če premoženja države nisi prisiljen prodati ali če z državnim premoženjem dobro gospodariš in mu zvišuješ vrednost, v vseh preteklih dvajsetih letih pa žal ni bilo tako, pa pustimo čast izjemam. Žal se zdaj zaradi takšne strategije ne moremo pohvaliti z veliko dobrimi podjetji, z njihovim poslovanjem, znanjem, številom zaposlenih.

Predsednik NS SDH Damjan Belič pravi, da je strategija upravljanja državnega premoženja politični akt. Kakšno sporočilo daje s tem potencialnim interesentom za nakup slovenskih podjetij? Da se nič ne more zgoditi brez politike in da je SDH le izvrševalec strankarske politike?

Strategija upravljanja gospodarstva in državnega premoženja je še kako pomembna, saj se iz tega premoženja plačujejo davki, napajajo pokojnine, vse to pa pomeni sedanji in prihodnji vir za kakovost življenja državljanov in davkoplačevalcev. Milijardno premoženje je bazen našega prihodnjega blagostanja, torej bazen, ki vpliva na življenje vseh prebivalcev, med krizami, po njih, na prihodnost vseh nas, ki tu živimo in volimo. In če država upravlja milijardno premoženje, se moramo vprašati, ali znamo to premoženje upravljati in ga tudi oplemenititi, recimo z desetimi odstotki na leto? Če se ozremo nazaj in se spomnimo, kakšno bogastvo smo pridobili z nastankom nove države, vidimo tudi, da zdaj veliko tega bogastva manjka. Preteklost dokazuje, da ne znamo upravljati državnega premoženja in vprašati se moramo, kaj bo čez deset let, če načina upravljanja in gospodarjenja s tem premoženjem ne bomo spremenili. Tudi zamenjave upravljavcev državnega premoženja ne pomagajo, če država nima strategije o tem, katero industrijo bo razvijala, koliko bo na leto vlagala v razvoj in raziskave, kam bo usmerjala svoj gospodarski razvoj, kaj bo namenila odprodaji. Volja gospodarja, v tem primeru države, ki jo predstavlja vlada, je, ali bo določeno premoženje prodala ali pa da ga ne bo prodala. Odločitve vlade, tako politične kot ekonomske, so lahko dobre, na žalost pa lahko tudi slabe. Dejstvo je, da ni in ne more biti dobre ekonomije brez dobre politike, ki jo predstavlja predsednik vlade skupaj z njegove strani izbranimi ministri.

Dotakniva se privatizacije Telekoma Slovenije (TS) oziroma njegove namere, da izvede nakup srbskega telekoma. Kakšne so možnosti, da TS prevzame srbskega? Zdi se, da v tokratnem poskusu slovenski telekom nastopa kot bogata nevesta. Ste finančnik, kakšna je matematika naskoka na srbski telekom, s čim TS kupuje srbskega?

Ker mi informacije v tem konkretnem poslu niso znane, bi težko sodil o matematiki v konkretnem primeru, načelno pa menim, da bi bilo za slovenski telekom dobro in koristno, če bi pred poskusom nakupa srbskega telekoma našel partnerja, po možnosti stratega, ki bi hotel na Balkanu zgraditi drugo telekomunikacijsko hrbtenico kot pandan hrbtenici, ki jo je na tem območju že zgradil Deutsche Telekom. To bi prineslo precejšnjo vrednost delničarjem TS, največ državi kot njegovi največji delničarki. To bi bil tudi velik korak za razvoj telekoma, strokovnjakov, tehnologije, dobaviteljev in ne nazadnje tudi zaposlenih. Prvi pogoj seveda je, da bi to strategijo podprla tudi SDH kot upravljavec telekoma in predvsem vlada, si pa težko predstavljam, kdo od odgovornih bi ta posel potrdil, če parametri in cena nakupa ne bodo znani vnaprej. Trenutno mi sicer ni znano, kaj pravzaprav plačuje Apollo in kaj bodo od tega imela delničarji, država in zaposleni v telekomu.

Kako pa si razlagate dejstvo, da so se v prejšnjem poskusu prodaje za Telekom Srbije zanimali predvsem strategi, Deutsche Telekom, Telekom Austria, zdaj pa se zanj zanimajo večinoma finančni skladi?

Prodaje premoženja v mladih demokracijah so vedno nehvaležne za aktivno oblast. Tudi pri nas smo dvakrat prodajali telekom, pa potem prodajo dvakrat ustavili, enako se je zgodilo v Srbiji, kjer so v enem primeru celo razlastili kupca. Takšni veliki postopki so povezani tudi s stroški in prepričan sem, da je to lahko eden do razlogov, zakaj strategi ne verjamejo povsem, ali se bo prodajni postopek sploh uspešno končal. Pri velikih strategih sicer ni povsem nenavadno, če ne razkrijejo svojih strategij. Tu v igro vstopi finančni sklad, ki je nekakšna predhodnica bodočega kupca. Sklad kot začasni lastnik konsolidira področje, najverjetnejši kupec na koncu pa je strateg.

Zakaj je Apollo ocenil, da so njegove možnosti za prevzem srbskega telekoma večje, če gre v španovijo s slovenskim telekomom kot, denimo, strateškim partnerjem?

To bi bilo treba vprašati Apollo, ki je sicer dodobra spoznal vse pomembne odločevalce v Sloveniji, glede na to, da ima Apollo pravico postati kupec NKBM, ko bo ta prodal slabo premoženje v Srbiji.

Telekom se je v preteklih letih spuščal v različne nakupe na Balkanu, njihova usoda pa je različna: iz nekaterih se zdaj že umika, denimo iz Makedonije, Albanije, omenimo lahko Gibraltar. Iz naslova nekaterih naložb smo videli tudi odpise. Kako zdaj v luči umika s teh trgov gledati nov naskok na balkanske trge? V čem se tokratni naskok na srbski trg razlikuje od preteklih Telekomovih poskusov osvajanja balkanskih trgov?

Pred leti, ko se je TS podajal v osvajanje navedenih trgov, so bile okoliščine nakupa gotovo drugačne, prav tako je potreben čas, da s tako kupljenim ali prevzetim podjetjem začneš poslovati in svoje strategije tudi uresničiš. Pri uresničevanju dolgoročnih strategij gotovo ne pomaga veliko, če se v petnajstih letih zamenjajo štiri uprave telekoma. Prav tako ne vemo, pod kakšnimi pogoji je Telekom po končani vojni na Balkanu imel možnost kupiti ta podjetja ter ali so bili ti posli morda tudi rezultat kakšne širše trgovine.

Je umik Cinvena iz tekme za TS vplival na privlačnost Slovenije med tujimi investitorji?

Sam umik Cinvena ne, gotovo pa cena delnice kaže, da velik pritisk pomembnega dela slovenskih odločevalcev in dela slovenske politike v prodaji telekoma ni bil koristen. Saj drugih investitorjev za slovenska podjetja niti ni veliko. Kje pa smo danes s seznamom 15 podjetij, ki naj bi bil pred tremi leti sestavljen kot nekakšen imperativ?

Kakšno oceno bi dali vladi za dosedanji izkupiček v privatizaciji 15 državnih podjetij?

V tej privatizaciji bi lahko bilo narejeno veliko več, ne le glede prodaj, temveč tudi glede kakovosti postopkov. Res pa je tudi, da se v Sloveniji prodaj podjetij še nikoli nismo lotili na tako organiziran način, kot je bilo to napovedano leta 2013, ko je vlada pripravila omenjeni seznam. V privatizacijo je bilo vložene veliko energije.

Seznam 15 podjetij ni bil narejen na podlagi strategije državnega upravljanja. Je to zdaj z vidika kupcev morda napaka? Oziroma – bi za podjetja iztržili več, če privatizacijskega seznama ne bi delali pod pritiskom prihoda trojke v Slovenijo?

Trdno sem prepričan, da trojka ni povedala, katera podjetja moramo prodati. To je bila naša notranja odločitev, sprejeta na podlagi takšnih in drugačnih koalicijskih kupčkanj. Gotovo bi bili tuji pomembni in kakovostni kupci številnejši, če bi bilo na seznamu morda katero podjetje, ki je pogosto na radarju tujih investitorjev.

Podjetja ves čas prodajamo pod mantro »država je slab gospodar«. Si s tem že vnaprej znižujemo cene?

Saj ne gre za mantro.

So vsi akterji, ki so vpleteni v privatizacijo, torej banke, država, DUTB, na istem bregu pri prodajah?

Večina postopkov je bila izvedenih korektno, seveda pa se med seboj razlikujejo, tudi po hitrosti uresničevanja. Nekatere banke so do dolžnikov, ki jih prodajamo, globoko izpostavljene, druge manj in jasno je, da je v takšnih primerih težko najti skupni imenovalec. Res pa je tudi, da je lastnik bank v večini primerov država, ki ima v rokah vse vzvode, da se laže najde rešitev. Država mora imeti tudi dobro ekipirano ministrstvo za finance in institucije, ki se ukvarjajo s privatizacijo, zdaj je to predvsem SDH.

Po katerih sektorjih industrije se ozirajo tujci? Po infrastrukturi, turizmu, živilski industriji?

Po slovenski infrastrukturi je interes velikih globalnih igralcev ves čas prisoten, sicer pa se tujci ne ozirajo po sektorjih, ampak po podjetjih. Če je podjetje dobro, je skoraj vseeno, iz katere panoge je. Dobra podjetja je mogoče prodati za korektno ceno in tudi iztržiti zaveze kupca o prihodnjem poslovanju.

Kako v smislu uspešnosti privatizacije obravnavate dejstvo, da domžalski Helios zaradi težav s financiranjem že išče novega lastnika za del skupine. Omenja se 25 odstotkov. Kdo ni naredil naloge?

Helios je slab primer prakse privatizacije. Zdi se mi, da prodajalec ni dopustil oziroma ni pokazal velikega interesa, da bi bili določeni kupci vključeni v postopek prodaje, zato so se iz tekme umaknili.

Merite na ameriški PPG?

Seveda. To ameriško podjetje je pokazalo veliko voljo, da bi sodelovalo v postopku privatizacije Heliosa, toda zdi se mi, da so bili ves čas nezaželen kupec. Če vrednost državnega premoženja merimo po tem, koliko zanj lahko iztržimo, se samo po sebi postavlja vprašanje, komu je škodil PPG, ki bi lahko močno popestril tekmo za Helios in tudi izkupiček – višino kupnine od morebitne prodaje. Ali pa v škodo koga? Tovarne, zaposlenih, strategije, prihodnosti? Aerodrom Ljubljana je bil prodan za fantastično ceno, a zdaj na Brniku pogrešam odpiranje novih destinacij. Prav tako nisem dobro razumel, zakaj smo iz tekme za aerodrom odstranili Kitajce, kitajsko letalsko družbo Friedmann Pacific, ki je potem kupilo letališče v Toulousu v Franciji, kjer so tekmovali s francoskimi konkurenti in zmagali.

Pri prodajah domačih živilskopredelovalnih podjetij, denimo Žita ali Pivovarne Laško, izstopa skupni imenovalec: obe podjetji sta kupila kupca, ki sta že prisotna v regiji. Logično vprašanje je, kako pomemben dejavnik pri prodajah omenjenih podjetij so trgovske police, ki jih zasedajo slovenske blagovne znamke. Lahko visoko ceno za Žito pripišemo dejstvu, da je Podravka varovala svoj položaj na Hrvaškem, kjer so na trgovskih policah tudi izdelki Žita?

Gotovo je to pomemben dejavnik, ni pa najpomembnejši. V prodajni postopek za Pivovarno Laško so bili povabljeni vsi vodilni svetovni pivovarski sistemi, Carlsberg, South African Breweries, Molson Coors, ki bedi nad Zagrebačko pivaro, pa se niso odločili za vstop v ta postopek. Odločil pa se je Heineken in zelo veliki finančni skladi, kot so CVC, velik sistem KKR, ki ima tudi slovenski Telemach, ter veliko upravljavsko podjetje Mid Europa Partners, ki je lastnik Knjaza Miloša, Imleka, Bambija. Očitno so nekateri strategi ocenili, da se jim nakup Laškega ne bi izplačal, ali pa so imeli takrat druge težave. Prepričan sem, da bi Efes Pilsen in Carlsberg vstopila v tekmo, če ne bi imela v času prodajnega postopka velikih težav v Rusiji.

Kadar se pojavijo vesti, da je Hrvaška vrgla oko na slovensko podjetje, to v slovenskem gospodarstvu bombastično odmeva. Je v živilski industriji mogoče povezovanje brez političnih soglasij, če vemo, da od prodaje živilskopredelovalnim podjetjem živijo kmetijstvo, zadruge, volivci, se določajo proračuni ...?

Ko je Hrvaška po večletni vojni spet začela delovati, smo imeli kot borznoposredniška družba Ilirika možnost, da iščemo kupce za hrvaške blagovne znamke. Na pogovor nas je povabila Pliva, ugledno farmacevtsko podjetje, ki je takrat iskala kupca za svoj proizvodni program Cedevita. Cena je bila primerna, dvajset milijonov dolarjev, in Pliva je predlagala, naj njihovo ponudbo sporočim takratnemu predsedniku uprave Kolinske. V Kolinski sem bil deležen smeha in zavrnitve, vemo pa, kako se je zgodba končala; Cedevito je takrat kupil hrvaški poslovnež gospod Tedeschi in na koncu mu je uspelo kupiti tudi Drogo Kolinsko. Podoben primer je Konzum. Leta 2002 so me poklicali s hrvaškega fonda za privatizacijo in ponudili, naj najdemo kupca za Konzum, ki, kot veste, je bil generator vzpona in postavitve Agrokorjevega imperija. Takrat sem potrkal na vrata naših podjetij, tudi na vrata Mercatorjeve uprave, kjer pa so idejo zavrnili, češ da je Konzum predrag. Hrvaška država je takrat za Konzum pričakovala 50 milijonov dolarjev in na koncu je Konzum kupil gospod Todorić, ki je zdaj lastnik Mercatorja. Vrnil sem se na Hrvaško k upravi njihovega fonda za privatizacijo in povedal, da za Konzum v Sloveniji ni interesa. Vse te priložnosti smo imeli na mizi, in to za precej korektne cene, če bi želeli napredovati v regiji, bi zagotovo lahko. V bankah je bilo takrat veliko depozitov, banke tudi še niso bile zadolžene s kratkoročnimi za dolgoročne vire, imeli smo večinoma tudi zelo lepo in ugodno finančno stanje v državi, na žalost pa slabo politiko in izvršno oblast. Če bi takrat imeli strategijo, da rastemo kot država in kot gospodarstvo, bi to lahko naredili, a ljudem, ki so bili za to plačani, preprosto ni bilo mar. Slovenci smo imeli zelo lepo priložnost, da kupimo hrvaška podjetja, južni sosedi so bili odprti za slovenske nakupe. Izjema so bile le banke zaradi napačne strategije takratne vlade glede nasledstva LB oziroma NLB.

Ker se je morala Podravka za nakup Žita dokapitalizirati, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan ni izključil preverjanja transakcije in prijave suma nedovoljene državne pomoči pri evropski komisiji. Ste morali komu pojasniti transakcijo Žito-Podravka?

Mislim, da je to bolj izjava za volivce.

Nad Podravko bedi hrvaška država, saj ima v njej dobro četrtino, torej lahko odloča o spremembah, o strateških načrtih, ima moč pri izplačilu dividend. Pravite, da so pri prodajah pomembni tudi mehki dejavniki. Smo ob prodaji Žita zagotovili tudi varovalke, da bo Žito tudi poslej osnovni del strategije Podravke in njene rasti?

To je treba vprašati SDH in državo, menim, da je tudi pri Žitu veljalo pravilo najvišje cene. Podravka je tako veliko in uveljavljeno podjetje, da gotovo zna izločiti produkte, ki so dobri. Ima tudi razvejeno distribucijsko mrežo, izdelki Žita bodo gotovo distribuirani na iste trgovske police kot proizvodi Podravke. Mislim, da je to tudi velika priložnost za slovenskega kmeta.

Kaj za privatizacijo in ugled Slovenije med tujimi investitorji pomeni dejstvo, da je Bank of America Merryl Lynch kupil terjatve do štirih podjetij, ki drugo z drugim sicer nimajo nič skupnega, vsaj ne v poslovnem pogledu?

Te transakcije nisem razumel. Kupci slabih terjatev so zdaj usmerjeni predvsem v Grčijo in Romunijo, kjer je ponudba teh produktov zelo velika. Ko se bo to spremenilo, bodo kupci verjetno prišli tudi v Slovenijo.

Kako vidite vlogo politike v privatizaciji podjetij?

Politika igra odločilno vlogo, vprašanje pa je, ali to vlogo igra politika ali lobiji in mreže, ki v tem vidijo izključno interes zase. Politika ima dolžnost igrati svojo vlogo, dobro pa bi bilo, da je ta v korist davkoplačevalcev in volivcev, ljudi, zaposlenih. Predvsem od politike je odvisna dobra ekonomija, gospodarska rast ter dvigovanje blagostanja državljanov. Če ni tako, je to seveda slaba politika, ki zmanjšuje vrednost ter potiska v smer nazadovanja in zadolževanja.

In lobisti?

Če je potencialnih kupcev več in če so zdravi, torej če so kupci predvsem pomembna in uspešna globalna podjetja, ki kupujejo priložnosti za svojo lastno širitev, lobisti niso ključni. Če pa hoče kupec priti do premoženja povsem z nelegalnimi ali netransparentnimi metodami, so lobisti precejšnja pomoč. Za lobiste moramo imeti tudi lobistom primerno okolje.

Ves čas poslušamo o tem, da se politika ne sme vmešavati v upravljanje podjetij. Kakšno je vaše mnenje o tem? Zakaj ne bi minister za promet mogel bedeti nad upravo Adrie Airways kot njen nadzornik?

Pravzaprav bi moral. Vsi, ki se odločijo za delo v politiki in ki vodijo ključne resorje v državi, bi morali spremljati tudi delo v operativi. Minister za gospodarstvo, za finance, za promet, za infrastrukturo, za kmetijstvo. Gospodar mora gospodariti. Takšna odgovornost seveda ne bi bila majhna, toda bila bi edina prava.

Kakšni so učinki dosedanjih prodaj na gospodarsko rast in razvoj? Kako je to mogoče izmeriti oziroma kakšni so pričakovani učinki?

Vse je mogoče izmeriti. Imamo primere, ki so zelo dobri, ko podjetja z novimi lastniki poslujejo zelo dobro, imamo pa tudi slaba podjetja. Imamo tudi kar nekaj prodaj podjetij domačim kupcem, ki so bile narejene v zelo čudnih okoliščinah in so se tudi končale kot avantura, bodisi s stečaji, z množičnimi razprodajami ali pa s prodajami po mizernih cenah, na škodo premoženja države, napredka, zaposlenih in njihovih družinskih članov. V te avanture je bila na žalost gotovo vpletena tudi takratna oblast oziroma politiki.