Ima nizko plačo, a dobro živi. Od kod mu denar?

Finančne prevare: Varčevanje v javnem sektorju povečalo možnosti kraje denarja.

tor, 29.03.2016, 08:00

Ljubljana − »Dokazi morajo biti kakovostni in verodostojni, da bodo zdržali postopke na sodišču. Glede tega smo sodni izvedenci s področja financ in računovodstva pogosto razočarani,« pravi Branko Mayr. Ta tudi preiskuje finančne in računovodske prevare ter izkušnje in znanje kot docent prenaša študentom.

Predavate forenzično računovodstvo. Vi med drugim učite, kako iskati prevare v bilancah podjetij?

Ja, predavam na magistrskem programu forenzične preiskave v financah in računovodstvu na Visoki šoli za računovodstvo. To je edini tovrstni študij v Sloveniji. Učitelji tudi praktično delamo pri preiskovanju prevar na področju financ in računovodstva. Med drugim učimo, da prevare v bilancah sodijo v področje goljufivega poročanja. Goljufivo poročanje je le en vidik prevar. Forenzični preiskovalci s področja financ in računovodstva preiskujemo tudi odtujitve, tatvine denarja in drugih oblik premoženja, pranje denarja, spletne goljufije s področja trženja in tako naprej. Pomembno področje je tudi sodelovanje pri organiziranju poslovnih subjektov na način, ki otežuje prevare.

Študije kažejo, da so najpogostejše prevare prevarantskega poročanja previsoko izkazani prihodki. Kakšne so še najpogostejše prevare?

Največ prevar goljufivega poročanja se zgodi, ko podjetje zaide v težave. Podjetje takrat poskuša rezultate prikazovati, kot da je vse v najlepšem redu, denimo s prevrednotenjem premoženja – navidezno se poveča premoženje in tako se pokaže boljši kapital. Zelo pogosto poskušajo podjetju, ki je pred stečajem, podaljšati njegovo življenjsko dobo z navideznim oblikovanjem prihodkov. Cilj podaljšanja življenja je pogosto povezan z iznosom premoženja iz podjetja, ki ga želijo pobrati lastniki, ali favoriziranjem posameznih upnikov.

Velikokrat me vprašajo, zakaj revizorji niso našli nepravilnosti. A ne moremo pričakovati, da bodo revizorji z revizijo računovodskih standardov našli »srake«. Revizija se opravlja na podlagi drugačnih metodoloških postopkov kot forenzična preiskava. Potrebna so drugačna znanja. Glavna naloga forenzičnega preiskovalca je zavarovanje dokazov, ki so prvi pogoj za uspešno procesiranje kaznivega dejanja. To ni mogoče, če je preiskovalec prod pritiskom javnosti ali kakšnim drugim pritiskom. Tako se dogaja, da naši kolegi policisti gredo v preiskavo in jih tam sprejmejo novinarji in kamere. To pogosto pomeni, da je težko zavarovati dokaze. Ti se lahko uničijo in zgodba je končana.

Zakaj?

Kot sem dejal, je treba zavarovati dokaze. Če ste na preiskavo prišli z medijskim pompom, je zelo velika verjetnost, da dokazov ne boste zavarovali. Dokazi morajo biti kakovostni in verodostojni, da bodo zdržali postopke na sodišču. Glede tega smo sodni izvedenci s področja financ in računovodstva pogosto razočarani. V naših razvpitih zgodbah se kot dokaz predstavijo knjigovodske kartice ali kakšni drugi knjigovodski razvidi, ki po teoriji ne morejo biti dokaz, ampak so samo indic, da se je nekaj zgodilo. Dokaz so listine, ki izpričujejo nastanek kaznivega dejanja.

Kaj so za vas dokazi?

Izvirne listine, ki bi lahko bile pomembne za potrditev ali negacijo mojih hipotez. V forenzični preiskavi testiramo hipoteze, možne pojavne oblike kaznivega dejanja. Hipotezo potrdijo ali negirajo verodostojne listine, ki dokazujejo neko dejanje. Tako lahko v knjigovodskih karticah vidimo, da nekomu dolgujete milijon evrov. To ni dokaz. Dokaz je pogodba in dokumenti denarnega toka, iz katerih je razvidno, da sta se k vam preselila denar in temelj plačila. Slabi dokazi pogosto ne vzdržijo presoje in taki postopki so na sodišču neuspešni. Napaka je bila v preiskavi, ki ni bila usmerjena v zagotovitev zadovoljivih dokazov. Zakaj kriminalisti ne priskrbijo čvrstih in zavarovanih dokazov?

Seveda stvari ne smemo posploševati. Med kriminalisti imamo kolege, ki so certificirani forenzični preiskovalci s področja financ in računovodstva. Ti nesporno svoje delo obvladajo in s svojim znanjem zagotavljajo uspešnost preiskave. Med slabostmi pa lahko omenim medijski pomp v začetku preiskave. Preiskavo praviloma izvajamo tiho, velikokrat se sploh ne ve, da preiskujemo in kaj preiskujemo. Tako lažje zbiramo dokaze, saj se ne bo zgodilo, da bi neka listina nenadoma izpuhtela. Druga slabost je slabo načrtovanje preiskave. Na začetku je treba postaviti jasne hipoteze možnih slabih ravnanj. Ko smo na terenu, hipoteze preizkušamo. Vsaka aktivnost preiskave je ciljna, vsi intervjuji ali pisne izjave, ki jih poberemo, jasno sledijo cilju potrditve ali zavrnitve hipoteze. Ne ravnamo se po pregovoru »tudi slepa kura zrno najde«. Če metodološka pravila preiskovanja upoštevamo, je velika verjetnost uspešnosti izvedene preiskave.

V praksi pogosto slišim, da se ne da ugotoviti, kam je bil denar nakazan, da se ne da ugotoviti odgovornih za bančne in druge luknje in podobno. To ni res. Forenzični preiskovalci imamo dovolj znanja in izkušenj, da to ugotovimo, samo zraven nas pustite. Predavatelji na naši šoli imajo bogate izkušnje na področju forenzičnih preiskav na področju financ in računovodstva. Nekateri so si potrebna znanja pridobiti tudi s študijem v tujini, nekateri imajo tudi ameriško licenco forenzičnega preiskovalca. Svoja znanja prenašajo študentom. Poudarek je na prikazovanju primerov, na študiju na podlagi primerov. Naši študenti imajo najrazličnejšo predizobrazbo. Tako imamo take, ki so računovodje, finančniki, diplomanti ekonomskih fakultet, diplomanti pravnih fakultet, fakultete za varnostne vede, policisti, davčniki in tako naprej. Nekateri so že magistrirali na drugih področjih, pa želijo tudi ta znanja. Nesporno so znanja zelo atraktivna. Gre za v svetu enega najbolj atraktivnih in zanimivih študijev.

Kdo so vaši naročniki?

Veliko delamo za sodišča kot sodni izvedenci. Včasih nas najamejo stečajni upravitelji. A tega je premalo, saj bi vsak stečaj moral imeti neko obliko forenzičnega preizkusa, ki bi pokazal, ali je podjetje v stečaju zaradi kaznivega ravnanja. Velikokrat nas angažirajo lastniki podjetij, ki ne vodijo več svojih podjetij in sumijo, da jim nekdo krade. To je zelo pogosto. Velikokrat nas najamejo vodstva družb za preiskave določenega področja, če sumijo nepravilnosti. Zanimive so zgodbe glede provizij; na primer: v podjetju je zaposlen nabavnik, ki zelo dobro živi, a ima nizko plačo. Od kje mu denar? Mogoče pa gre za favoriziranje določenih dobaviteljev, ki plačajo provizijo. Veliko je tudi preiskav v javnem sektorju, predvsem v manjših občinah, šolah, vrtcih in tako dalje.

Vaše vodilo je follow the money (sledi denarju)?

Tako je, follow the money.

Koliko lahko ugotovite z javno dostopnimi podatki in v kolikšni meri so potrebne listine, ki vam jih zagotovi naročnik?

Ne znam si predstavljati, da bi ugotovili goljufijo samo na podlagi javno dostopnih podatkov. Z njimi lahko dobimo indice, da je bilo nekaj narobe. Problematično je, če ena oseba opravlja nezdružljive naloge, denimo danes nakažem, jutri to knjižim. Taki primeri so pogosti v javnem sektorju, kjer so zaradi varčevanja združevali izvajanje nezdružljivih nalog, na primer v manjših vrtcih, manjših šolah, manjših občinah in podobno. Taka oseba ima priložnost odtujiti denar.

Ugotavljamo, da ljudje, ki odtujujejo denar – tatovi – delajo od jutra do večera, ne gredo na dopust, niso bolni in tako naprej. To je indic, da je lahko kaj narobe. Na šoli smo izvedli raziskavo izvajanja nezdružljivih nalog. Rezultat je skrb zbujajoč. Obstaja nevarnost odtujevanja denarja. V vseh primerih, kjer so odkrite organizacijske pomanjkljivosti, izvajanje nezdružljivih nalog znotraj ene osebe, predlagam izvedbo preiskave. Vesel bom, če bo vse v redu. Načeloma velja, da računovodja ne more krasti. To velja zato, ker računovodja ne more razpolagati s sredstvi, ne more nakazovati denarja, potem pa te transakcije evidentirati.

Kaj je treba v sistemu spremeniti, da potencialni storilci ne bodo imeli priložnosti delati nepravilnosti?

Našim študentom razlagamo, da so glavni pogoj dobra organiziranost, dober sistem notranjih kontrol, kakovostna notranja revizija. Učimo jih na podlagi izkušenj ameriških kolegov in naših izkušenj. Predstavljamo jim različne vzorce, primere izvajanja kaznivih dejanj. Če poznaš načine kraje, znaš računovodski sistem ustrezno organizirati in tudi lažje ugotoviti, ali je prišlo do tatvin.

Kakšen je slovenski boj proti gospodarskemu kriminalu?

Verjetno se spominjate, kako je to naredila banka Hypo; na nikogar se niso zanašali, ampak so poslali svoje ekipe in je bilo končano. Tuje izkušnje kažejo, da je jasna lastnina najboljši dejavnik omejevanja tatvin, saj ni pričakovati, da bo lastnik gledal nekoga, ki mu krade. Seveda to ne pomeni, da ne prihaja do drugih goljufij. Te se kažejo predvsem na davčnem področju in na področju goljufivega poročanja. Davčne goljufije večinoma preganja finančna uprava. Veliko je treba narediti, kot sem že omenil, na področju, kjer lastnina ni dejavnik nadzora, na primer v državnih podjetjih, velikih družbah z razpršeno lastnino in, kot sem že navedel, v javnem sektorju. V teh institucijah organi nadzora praviloma nimajo ustreznih znanj. Pogosto se pojavljata še nazainteresiranost in odvisnost. Nadzornik mora biti neodvisen, etično ustrezen in ustrezno strokovno usposobljen. Taki nas pogosto prosijo za pomoč.

Verjetno ste zavezani tajnosti.

Zato pazim, kaj govorim.

Ali lahko poveste kakšen primer zanimivega goljufanja?

Družba je razglasila insolventnost. Pojavil se je sum, da je stečaj družbe posledica njenega izčrpavanja. Vprašanje je bilo, kdaj je nastopila insolventnost. V postopku preiskave smo ugotovili, da so dve leti pred razglasitvijo insolventnosti izstavili račun za milijon evrov poslovnemu partnerju v tujino. Ugotovili smo, da bi bila družba, če ne bi bilo tega računa, že takrat insolventna. S preiskavo računa smo ugotovili, da je družba prodala vsebino, ki ni bila sestavina njene dejavnosti. Na vprašanje izvajalca prodane vsebine je bil najprej odgovor, da so to naredili zunanji izvajalci. Njihovih računov nismo našli. Poizvedba v tujini je pokazala, da prejemnik računa tega računa ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah. Nato smo ugotovili, da se je v mesecih po izdaji računa začelo iznašati premoženje družbe k lastnikom, da so se začeli poplačevati nekateri upniki. Zgodba se je začela odvijati, epilog sta bila povečanje stečajne mase in sprožitev kazenskih postopkov proti osumljencem.

Pravite, da je v javnem sektorju veliko nepravilnosti.

Kot sem že navedel, je raziskava, ki smo jo opravil na šoli, nakazala na možnosti nepravilnosti. V nekaj primerih so se sumi raziskave potrdili. Pravilo je, da je do nečednosti prišlo takrat, ko so računovodje opravljali nezdružljive naloge. Ko so nakazovali denar na svoje račune, evidentirali so pa kot kakšna plačila dobaviteljem. Nato so to poknjižili na najrazličnejše stroškovne konte. To je le ena slika. Pogoste so goljufije pri javnem naročanju. Nujni sta odločna sprememba v organiziranosti in vzpostavitev kakovostnih notranjih kontrol.

Se nečednosti v javnem sektorju razčistijo in sankcionirajo?

Nekatere se, druge ne. V javnem sektorju sem preiskoval veliko sumov goljufij, žal smo jih večino potrdili. Nekateri so na sodišču.

Prijavi sovražni govor