Inovirajo tisti, ki so izvozniki in gledajo na širši trg

Inovacijski procesi postajajo vse bolj globalni, hkrati pa so novi izdelki in storitve še naprej ključni za poslovno uspešnost podjetij. »Zmagovitega« prehoda v industrijo 4.0 pa v Sloveniji ne bo brez izboljšanja okolja za iskanje in uresničevanje inovacij, meni Marko Derča, podpredsednik v ljubljanski pisarni mednarodne svetovalne družbe A. T. Kearney.

»Brez boljšega upravljanja inoviranja bomo morda samo nekdo, ki bo delal v dobavni verigi za tiste, ki so inovirali. Če ne bomo izboljšali šibkih točk, bomo strokovnjaki za posamezna področja, ne pa tisti, ki so gonilci inovacij,« opozarja Derča.

Slovenija se je na lestvici Globalnega indeksa inovativnosti uvrstila na 32. mesto, nekoliko slabše kot lani. Kaj to sporoča našemu gospodarstvu in predvsem določevalcem gospodarske politike?

Ne bi rekel, da je uvrstitev tako slaba, da se ne moremo iz nje izkopati. Smo nekje v spodnjem povprečju Evrope. Predvsem je treba bolje izkoristiti priložnosti, ki so na dosegu roke. Ko sodelujemo s slovenskimi podjetji, vidimo, da ne izkoriščajo dovolj sodobnih pristopov v inoviranju in partnerstev. Vse znamo sami, namesto da bi sodelovali.

Kakšne vrste priložnosti in partnerstva vidite?

Partnerstva, ko se podjetje pri uvajanju inovacij poveže z drugimi, na primer s kupci in z dobavitelji. Od njih ne kupuješ samo blaga in storitev, ampak jim dovoliš, da vstopijo v svoj proces proizvodnje, razvoja. Tako lahko v kratkem času povečaš svoj razvojni potencial. Pri nas pa je podjetja pogosto strah, da bi kdo njihove inovacije prevzel, ukradel. Napredne načine iskanja inovacij pa slovenska podjetja še redko uporabljajo. Obstajajo novi, tudi zelo poceni pristopi, ki jih omogoča digitalizacija. To so različne inovacijske platforme, globalni »crowd-sourcing«, »hackathoni (krajša intenzivna srečanja kreativnih ekip, podjetij, ki so namenjena iskanju rešitev za konkretne probleme, op. p.). Za podjetja v Sloveniji jih organiziramo zelo redko, v tujini je bolj običajno, da se, recimo, čas vikenda nameni inoviranju za konkreten poslovni primer, kamor povabijo prej izbrane ekipe malih in srednjih podjetij. V enem koncu tedna lahko dobijo podjetja toliko uporabnih idej, kolikor bi jih sama morda razvila v pol leta.

Zakaj mislite, da pri nas ni odprtosti za take modele?

Tudi zato, ker pri nas še vedno premalo podjetij strukturirano upravlja inovativnost, razen v dejavnostih, kjer jih k temu spodbujajo kupci. Dober primer je avtomobilska industrija, kjer so kupci tisti, ki zahtevajo inovacije, če sploh hočeš ostati njihov dobavitelj.

Zahtevajo torej, da postaneš razvojni dobavitelj, da sam razmeroma veliko vlagaš v inovacije?

Tako. In ti so dobri, so svetle točke. Ne samo v avtomobilski industriji, je pa teh področij malo. Opaziti pa je, da če ni pospeška iz zunanjega okolja, podjetja niso dovolj proaktivna in organizirana v upravljanju inovacij. Slovenski trg pa je majhen z vidika inovacij podjetij ne bo »vlekel gor«, ker je povpraševanje premajhno. Zato običajno najbolj uspešno inovirajo tisti, ki so izvozniki in imajo širši trg ter se zavedajo priložnosti v inovacijah in jasno sledijo svoji strateški usmeritvi.

Kako pa manjša podjetja najdejo svoj prostor pod soncem in jim uspe?

Njihova prednost je, da so pogosto agilnejša in pogumnejša. V Sloveniji ni velikih podjetjih, ki bi investirala v start-up in ga potem čez nekaj mesecev, ko bi videla, da ne gre, ugasnila. Njihova upravljavska struktura velikokrat zahteva, da mora o takih strvareh odločiti nadzorni svet, kdaj tudi skupščina, in ponavadi z veliko vprašanji. Torej, korporativna organiziranost in kultura jim ne dovoljujeta, da bi bili agilni. Mala podjetja pa nimajo teh zadržkov, pogosto je to, da so lahko hitra in da svoje inovacije lahko ponudijo več zainteresiranim partnerjem, edino, kar imajo.

Je torej za majhno inovativno podjetje bolj učinkovito, če svojo inovacijo proda večjemu podjetju, kot da jo razvija samo?

V času digitalizacije se svet zelo hitro spreminja. Inovacija lahko zelo hitro zastara, čas do vstopa na trg je zelo pomemben. Da si hiter, moraš imeti začetni kapital ali trg, kupce, osnovno infrastrukturo. Če gradiš od začetka, bo to gotovo počasneje, kot če se povežeš z večjim podjetjem, ki že ima svoje kupce in jim takoj jutri lahko ponudi novo rešitev, ali pa s strateškim investittorjem, ki ti omogoči hitrejši razvoj.

Na katerih področjih je najbolj nujno, da podjetja inovirajo?

Splošnega odgovora ni, odvisno je od dejavnosti. Velik izziv je digitalizacija. Ta omogoča, da netradicionalni igralci na trgu zelo hitro preskočijo tradicionalne. Vstopne ovire na marsikateri trg se znižujejo, kar pomeni, da moraš biti zelo hiter. Če dovoliš, da te skozi novo orodje digitalizacije majhni prehitijo, to pomeni, da nisi izkoristil svojega sedanjega poznavanja trga in pravočasno uporabil novih tehnologij. To lahko pomeni, da trg izgubiš in mogoče te čez nekaj let ne bo več. Tudi takšni primeri obstajajo. Kot končni potrošniki vidimo, kakšne spremembe prinašata, na primer, Uber in Airbnb, zelo veliko pa je tudi področij, ki prinašajo spremembe v industrijo. Na primer internet stvari in 3D-tiskanje. To že omogoča, da izdelka ni treba fizično prepeljati, ampak ga je na končni destinaciji mogoče »natisniti« na podlagi specifikacij, ki pridejo po e-pošti. Prihaja internet stvari, podjetja imajo veliko priložnosti za interno optimiranje, za ustvarjanje hitrejših in cenejših procesov.

So slovenska podjetja dovolj pripravljena na ta izziv prehoda?

Prav zdaj končujemo študijo na to temo, ki bo izšla čez nekaj tednov. Analizirali smo digitalno transformacijo, kako so nanjo pripravljena slovenska podjetja. Tako rekoč vsa podjetja se je zavedajo, čutijo, da je treba nekaj narediti, pripravljajo strategije. Ni pa še vidnih rezultatov.

Je to problem, bi se morale stvari hitreje razvijati?

Ja, seveda. Prav zato, ker je Slovenija majhen trg, ima malo investicij, in to je treba nadomestiti prav z večjo inovativnostjo. Imamo izobražene ljudi, kar je super, ampak zakaj nam pobegnejo v tujino, zakaj njihova raziskovanja niso bolj uporabna?

Zakaj niso, kaj bi bilo mogoče spremeniti?

Eno je, da bi država lahko bolje kanalizirala investicije v razvoj. Projekti so preveč razpršeni – sredstva za financiranje raziskav in inovacij deli veliko agencij, in če bi se to konsolidiralo manjše število večjih investicij, bi gotovo imelo večji učinek. Drugo je upravljanje raziskav. Koristno bi bilo, da bi bila dodelitev sredstev projektu povezana s tem, kako dobra je njegova povezanost z gospodarstvom, kjer bo mogoča aplikacija rezultatov. Tudi bazične raziskave seveda morajo biti, a mogoče je Slovenija premajhna za tako velik obseg vlaganj v bazične raziskave v primerjavi z aplikativnimi. Tretje pa je na podjetjih, da postane inoviranje osrednja tema vodstev, saj so inovacije edino sredstvo za vzdržno rast.