Ivana Gazić: »Podprli bomo cilje države pri privatizaciji NLB«

Kapital hitreje pozabi zamere kot politika in tudi v regiji bomo morali prej ali slej sprejeti dejstvo, da so ekonomski tokovi hitrejši od političnih, ugotavlja Ivana Gazić, predsednica uprave Zagrebške borze (ZSE), ki prevzema ljubljansko.

Med Ljubljano in Zagrebom do zdaj ni bilo veliko sodelovanja, vsaj kar zadeva kapitalske trge. Zakaj ste se odločili za nakup Ljubljanske borze (LJSE), je to igra za prestiž ali poteza, s katero poskušate stabilizirati poslovanje ZSE, ki posluje z izgubo.

Nikakor ne gre za prestiž. Ko sprašujete o prestižu, verjetno govorite tudi o tem, da hrvaška družba zdaj kupuje slovensko, toda enaka vprašanja si postavljamo na Hrvaškem, kadar srbska podjetja kupujejo hrvaška ali nasprotno. V tej regiji moramo preprosto sprejeti dejstvo, da so ekonomski tokovi hitrejši od političnih. Poglejte. Ko je Atlantic Grupa kupila Droga Kolinsko, je to v Sloveniji imelo tudi negativne reakcije, toda zdaj slišim, da so zaposleni v Drogi Kolinski zelo zadovoljni, saj družba proda precej več, kot je prej, Atlantic Grupa, ki je pred prevzemom največji del prodaje dosegala na Hrvaškem, pa danes največ proda v Srbiji. To je lep primer, da so meje ekonomskih tokov padle, kot borza pa moramo slediti prav tem tokovom in naša naloga je, da je pot kapitala kar najboljša. Zanimivo je tudi, da so naši pokojninski skladi zelo veliki investitorji v slovenska podjetja, in vprašati se moramo zakaj. Preprosto zato, ker nekatere hrvaške industrije, na primer farmacevtska, niso prisotne na borzi in hrvaški vlagatelji vanje ne morejo vlagati. Slovenija ima zelo močno farmacevtsko družbo Krko, mi na borzi nimamo niti ene. Pokojninski skladi si prizadevajo za čim večjo razpršitev vloženih sredstev in s kombinacijo slovenskega in hrvaškega trga so lahko dosegli dobro sektorsko razpršenost vlaganj. Prepričana sem, da bo prevzem prinesel pozitivne učinke za obe borzi. Odločitve sprejemamo na ekonomskih temeljih in ne bi se strinjala niti, da do zdaj med borzama ni bilo sodelovanja. Z Andrejem Šketo, direktorjem LJSE, sva sodelovala v več skupnih projektih, na njegovo pobudo je nastal tudi skupni investitorski dan Ljubljanske in Zagrebške borze, kjer se največje borzne družbe iz Slovenije in Hrvaške lahko na štiri oči srečajo s potencialnimi vlagatelji.

Kakšen je načrt uprave ZSE pri povezovanju borz, kje so možnosti sinergij ali za skupne projekte?

Naj vas popravim, ne gre za povezovanje, ampak za prevzem. Možnosti je več. Zagrebška borza ima precej daljši trgovalni čas kot ljubljanska in videli bomo, ali bi se ta lahko podaljšal tudi v Ljubljani. Sodelovanje si obetamo tudi pri uvedbi nove trgovalne platforme Xetra. Kot veste, sta Dunajska in Zagrebška borza podpisali pismo o nameri glede partnerstva pri uporabi Xetra in pričakujemo, da nam bo LJSE, ki je že članica te mednarodne platforme, pomagala pri prehodu. Želeli bi si dvojnih kotacij. Naši državi imata različni bonitetni oceni in izdaja obveznice na slovenskem borznem trgu bi hrvaškemu izdajatelju lahko zagotovila nižjo obrestno mero. Za slovenska podjetja pa so priložnosti na hrvaškem trgu, saj imamo močno industrijo pokojninskih skladov, v katerih se pretaka skoraj deset milijard evrov in slovenska podjetja bi na Hrvaškem lahko iskala sveži kapital.

Kako hitro pa je takšne sinergije mogoče dosegati, če vemo, da sta obe borzi precej primerljivi po velikosti prometa, da prvih pet članov na obeh borzah opravi več kot 60 odstotkov prometa in da Krka še vedno velja za najboljši produkt v regiji?

Borzni posel ni zelo preprost. Na trgovanje vpliva več faktorjev in izkušnja iz tranzicijskih držav je, da na privlačnost borze najbolj vpliva privatizacija. Žal imata obe državi zaradi politike čezmerne porabe zelo visoke proračunske primanjkljaje in zato je v obeh državah danes veliko pritiska na nadaljevanje privatizacije, kar je za borzo pozitivno. Privatizacija ni le priložnost za rast prometa na borzi, ampak lahko pripomore tudi k rasti učinkovitosti podjetij, da bodo ta dolgoročno poslovala bolje.

Ob podpisu dogovora o nakupu LJSE ste napovedali, da se boste osredotočili na privatizacijo in nove uvrstitve delnic na borzo. Ste lahko bolj konkretni?

Kadar podjetja iščejo sveži kapital, se vedno potrudimo, da bi to storila prek borze. Ker imajo banke že več let okrnjeno kreditno aktivnost, je zanimivo, da se je v lov za svežim kapitalom prek borze letos podalo veliko več hrvaških podjetij kot v vseh preteklih letih. Letos smo imeli dokapitalizacijo Luke Rijeke, Luke Ploče, Podravke za nakup Žita, sveži kapital je na borzi poiskala tudi družba Tankerska next generation, ki je kupila tankerje in začela nov posel.

Ima Hrvaška dovolj kapitala za IPO?

Ima, poleg pokojninskih skladov in institucionalnih investitorjev je v preteklih letih raslo tudi varčevanje v bankah. Kapitala je dovolj, toda spet se vračam na izhodišče – potrebujemo dobre investicijske priložnosti. Potrebovali pa bi še en pravi IPO, ki bi motiviral 200.000 ali 300.000 državljanov in pokazal, koliko sredstev je še razpoložljivih na trgu. Podobno kot leta 2007, ko je država z javno ponudbo prek borze ponudila 32,5 odstotka hrvaškega telekoma.

V Sloveniji je zdaj edina resna napoved IPO NLB. Kako ZSE lahko pripomore k temu, da bo IPO največje državne banke, če bo do nje prišlo, uspešna?

Ne verjamem, da bi v konkretnem primeru Zagrebška borza lahko delovala neposredno, močno bomo podprli vse aktivnosti Ljubljanske borze ter predvsem podprli cilje, ki si jih bo pri IPO zastavila država pri privatizaciji NLB. Pomagamo lahko tudi neposredno, saj si bomo v prihodnje z LJSE delili člane (borznoposrednike hiše, banke) in bo mednarodni pristop na trg, na katerem se bo trgovalo z delnico NLB, bolj preprost.

Bo Agrokor kdaj kotiral na Zagrebški borzi?

Pogovorov o tem ni bilo, in če bo Agrokor res odšel na borzo, je po mojem mnenju prevelik le za domače vlagatelje. Verjamem pa, da bo Agrokor nekega dne kotiral tudi v državi, kjer je začel poslovati in rasti.

Kakšni vlagatelji so pokojninski skladi?

Hrvaški pokojninski skladi so prijazen vlagatelj. Čeprav jim nova zakonodaja omogoča prevzemanje večinskih deležev v podjetjih, se za to večinoma ne odločajo, se pa njihov vpliv že kaže v poslovanju podjetij. Poglejte primer Podravke, ki vse od vstopa pokojninskih skladov posluje bolje in ima boljše rezultate. Lahko bi razpravljali, ali je to le naključje, toda dejstvo je, da se je poslovanje Podravke izboljšalo. Ker pokojninski skladi še več let ne bodo izplačevali pokojnin, so tudi dolgoročni investitor in podjetjem se ni treba bati nenadnih sprememb v lastništvu. Skladi se aktivno vključujejo tudi v upravljanje podjetij. V NS Podravke imajo danes tri predstavnike in z njihovo prisotnostjo se je začelo počasi izgubljati tudi sprejemanje odločitev na podlagi čustev ali preteklosti, ki je bilo tako značilno za velike sisteme z državnim solastništvom. Zmanjšanje števila delovnih mest in stroškov, večja učinkovitost poslovanja, iskanje novih trgov ... vse to so politikom v manjših skupnostih zelo težke lokalne teme, pokojninski skladi pa v lastništvo podjetij prinašajo neko novo zdravo ravnotežje med tem, kako bi kot lastnik ravnal neki zasebni delniški sklad, ki ne bi poznal nobene milosti pri socialnih vprašanjih, ter potrebo po tem, da se podjetje vodi po tržnih zakonitostih.

Kako pa komentirate dejstvo, da so hrvaški pokojninski skladi zelo visoko izpostavljeni do hrvaške države, natančneje njenih obveznic? Ali takšna naložbena politika pomeni preveliko tveganje?

To je predvsem vprašanje za sklade, rečem lahko le, da imajo skladi po zadnji spremembi zakonodaje veliko več možnosti za vlaganja v podjetja, kot so jih imeli v preteklosti. Nove naložbe lahko najdejo čez mejo ali počakajo, ali se bo država odločila za privatizacijo nekaterih velikih državnih podjetij, kakršna je, na primer, hrvaška elektroindustrija.

V Sloveniji je država še vedno pomemben lastnik, je to lahko ovira za vlaganje pokojninskih skladov, ki si navadno ne želijo države kot solastnika.

Pokojninski skladi so imeli v preteklosti nekaj slabih izkušenj, ko so vstopili v podjetja in nato z njimi niso mogli upravljati, toda mislim, da je njihova zahteva povsem legitimna – če nekdo dokapitalizira družbo, mora imeti tudi določen vpliv, kako se ta družba upravlja. Nekako je torej res, da ti skladi niso tako zelo navdušeni za privatizacijske zgodbe, v katerih sodeluje država.

LJSE prevzemate v času, ko se kar nekaj podjetij umika z borze, predvsem prevzeta podjetja, Helios, Aerodrom, Mercator itn. Zdi se, da je prav to botrovalo odločitvi Dunaja, da se umakne iz Ljubljane. Kako resna težava to lahko postane za vas, če se bo dolgoročno z borze umaknilo še več podjetij?

Število izdajateljev na borzi ne pomeni veliko. Na avstrijski borzi je sto izdajateljev, toda njen promet je kar tridesetkrat večji, kot ga skupaj dosegata Ljubljana in Zagreb. Na likvidnost delnice vpliva tudi število vlagateljev. Ina je na Hrvaškem največja družba po tržni kapitalizaciji, toda promet z njo je za borzo tako rekoč nepomemben, saj je 98 odstotkov lastništva v rokah dveh lastnikov, madžarskega Mola, države ter pokojninskih skladov, ki po svoji naravi poslovanja z delnicami ne trgujejo.

Kako razvoj hrvaškega kapitalskega trga zavira dejstvo, da imajo veliki hrvaški gospodarski sistemi zabetonirane lastniške strukture, ki so ponavadi v rokah enega človeka ali družine? Na primer Agrokor, Adris Grupa ...

Te zabetonirane lastniške strukture, ki jih omenjate, so večinoma posledica tega, kako se je na Hrvaškem privatiziralo podjetja, in to po mojem mnenju za podjetja ni dobro, čeprav se je v nekaterih primerih izkazalo tudi za dobro. Veliko prej kot Slovenija smo privatizirali banke, in to je precej pripomoglo k stabilnosti našega bančnega sistema, v nekaterih drugih segmentih pa bi bilo bolje, če bi imeli bolj razpršeno lastniško strukturo ali tuje lastnike, ki prinašajo nova znanja. Poglejte hrvaški telekom; nastal je iz velikega hrvaškega državnega konglomerata, po lastniškem vstopu Deutsche Telekoma pa je družba precej učinkovitejša. Atlantic Grupa je ravno obraten primer. Družina Tedeschi je bila najprej njena stoodstotna lastnica, zdaj so le še 56-odstotni lastnik, saj so večji del lastništva prepustili novim delničarjem v zameno za sveži kapital.

V Sloveniji je trenutno kar nekaj tujih vlagateljev, ki kupujejo terjatve in prevzemajo podjetja, portfeljskih vlagateljev pa večinoma ni. Kako jih boste pritegnili na borzo? Kako boste na borzo, na primer, pritegnili ameriško investicijsko družbo Goldman Sachs?

To je vprašanje velikosti, predstavljam si, da se Goldman Sachs verjetno sploh noče ukvarjati z delnico neke družbe, če z njo vsak dan ne oplemeniti deset milijonov dolarjev. Moramo se zavedati, da naši potencialni investitorji niso Goldman Sachs, ampak investitorji iz bližnjih regij ter vlagatelji, ki so tako ali drugače povezani z našo regijo.

Kako bo namera hrvaške vlade, da posojila v frankih pretvori v evrska, vplivala na zaupanje vlagateljev? Se bojite odhoda tujih bank?

Če se nenehno menjajo parametri poslovanja, na primer višina DDV, davka na dobiček, na dividende ... vse to rojeva nezaupanje v stabilnost sistema in odvrača investitorje. Če so banke pod določenimi pogoji kreditirale svoje komitente, zdaj pa neka tretja stran intervenira, se investitorji lahko ustrašijo, da se bodo takšne in drugačne nagle odločitve ter spremembe zgodile tudi v njihovem poslovanju.

Pod okriljem Dunajske borze je ljubljanska do zdaj sobivala še z avstrijsko, madžarsko in češko. Edina povezovalna točka vseh štirih borz je bila tehnologija, v resnici pa smo še vedno imeli štiri lokalne borze. Bosta Ljubljana in Zagreb še naprej samostojna, lokalna borzna trga ali bi bilo bolje, da bi nastal en skupen, regijski trg?

Ne bomo ugasnili nobene od borz, po prevzemu ostajata dve pravni osebi, LJSE s sedežem v Ljubljani, ZSE v Zagrebu. Vidimo pa možnosti za oblikovanje regionalnega borznega trga.

V NS ZSE zdaj sedijo predstavniki vaših lastnikov oziroma članov. Bo ZSE po prevzemu LJSE še naprej upravljana člansko ali bo, denimo, postala bolj mednarodno upravljana? Bodo v NS ZSE kdaj sedeli tudi slovenski predstavniki?

Vse bo odvisno od nove lastniške strukture ZSE. Ko bo dokapitalizacija končana, bo zelo hitro sledila skupščina, na kateri bodo odločali o članih NS. Zdaj ima ZSE devetčlanski nadzorni svet, po zakonodaji mora biti osem članov zunanjih, eden mora biti neodvisen. Zdaj imamo štiri neodvisne člane, mogoče se bo to po dokapitalizaciji spremenilo.

Danes ste objavili poziv za dokapitalizacijo Zagrebške borze. Kaj pričakujete od dokapitalizacije, bodo v njej sodelovali vsi sedanji delničarji ali v lastništvo ZSE prihajajo tudi novi igralci?

Dokapitalizacija bo potekala v dveh krogih, v prvem krogu so k njej vabljeni le obstoječi delničarji, če vse delnice v prvem krogu ne bodo vplačane, pa bodo lahko v drugem krogu sodelovali tudi kvalificirani vlagatelji, torej investicijske družbe. Ocenjujemo, da priložnosti za vplačilo svežega kapitala ne bodo izkoristili vsi obstoječi delničarji, predvsem hrvaške banke, ki obvladujejo približno tretjino kapitala borze in imajo omejitve z vlaganjem sredstev v kapital podjetij, verjetno je v Sloveniji podobno. Na Hrvaškem in v tujini smo se pogovarjali z več potencialnimi investitorji in prepričani smo, da nam bo uspelo zbrati svež kapital, ki ga bomo v celoti porabili za financiranje nakupa LJSE. Delničarji so na skupščini podprli tudi odločitev, da delnice ZSE v enem letu začnejo kotirati na borzi.

Ste se o kapitalskem vstopu v ZSE morda pogovarjali tudi z EBRD, ki je delničar v nekaterih borzah v bližini, v Bukarešti, finančno je podprl tudi oblikovanje informacijske trgovalne platforme SEE-link, s katero hočete povezati zagrebško, makedonsko in bolgarsko borzo?

Trenutno tega ne morem komentirati, ker proces dokapitalizacije še ni končan in ga ne bi rada ogrozila. EBRD ni podprla le projekta SEE-link, ampak tudi ustanovitev Akademije Zagrebške borze, ki se ukvarja z izobraževanjem o temah, povezanih s kapitalskim trgom, EBRD v več državah v regiji zagotavlja tudi tehnično pomoč vladam pri sprejemanju zakonodaje o novih finančnih instrumentih. Cilj EBRD je, da podpre gradnjo borze kot infrastrukture finančnega sistema v regiji in vse to je za države v regiji zelo pomembno, saj smo majhne in imamo različno lastniško strukturo, kar je nekoč že poslabšalo naše poslovanje. EBRD je v preteklih letih investirala v veliko podjetij v regiji in njihovo vodilo je, da posel brez borze ni mogoč. Borza ni le igrišče za trgovanje, njena vloga je širša, na primer vpliv na izboljšanje informacijske učinkovitosti izdajateljev, izboljšanje korporativnega upravljanja itn.

Zakaj ste predlagali, da se delnice ZSE uvrstijo na borzo? Je bila to zahteva koga od sedanjih delničarjev ali pa je to morda že znak, da v lastništvo borze vstopajo novi akterji, morda pokojninski skladi, ki imajo določene omejitve pri vlaganju v netržne delnice?

S kotacijo na borzi hočemo zagotoviti predvsem transparentnost, drži pa tudi ta razlog, ki ga navajate, saj institucionalni investitorji ne smejo vlagati v netržne delnice.