Tiskane izdaje
Po lanskem srečanju članic Opeca, ko je kazalo, da bo združenje v navezi z Rusijo vendarle doseglo dogovor o omejevanju proizvodnje, je bil dolgotrajni trend zniževanja cene nafte ustavljen, cena črnega zlata pa se je stabilizirala v območju nad 50 dolarji za sod.
Vse do preteklega tedna, ko se je cena nafte močno znižala in se prvič letos spustila pod mejo 50 dolarjev. Sodu je dno izbilo ameriško poročilo o močnem povečanju domačih zalog nafte v spremstvu povečane proizvodnje domačih proizvajalcev iz naftnega skrilavca.
Pridobivanje nafte iz skrilavca je precej dražje od klasičnih vrtin, zato so podjetja, ob preteklih nizkih cenah nafte ali bankrotirala ali pa začasno opustila svoja nahajališča. Stabilizacija cene nad kritično mejo 50 dolarjev pa je ta nahajališča spet zagnala in na trg vnesla dodatno ponudbo.
Dodatne ponudbe pa trg očitno še vedno ni sposoben absorbirati. Dogovorjene omejitvene kvote držav Opec še niso prinesle želenih učinkov. Vse več je celo ugibanj, ali članice združenja sploh upoštevajo omejitve, da bi odpravile presežne ponudbe in dolgoročnejše stabilizacije cene.
Nezaupanje v dogovor, dodatna ponudba in šibko povpraševanje največjih neto uvoznic nafte po drugi strani na trg, milo rečeno, vnašajo zmedo, ki vedno botruje negativnim špekulacijam in umiku kapitala z dotičnega trga.
Trgovci vse bolj obračajo hrbet naftnim naložbam tudi zaradi napovedi ameriške centralne banke o zviševanju temeljne obrestne mere, kar bo posledično povečalo vrednost dolarju, to pa vedno pomeni padec cen surovin, izraženih v ameriški valuti.
V bližnji prihodnosti zato pozitivnih trendov na trgu nafte ni mogoče pričakovati. Zanimivo pa bo spremljati, kako se bo na nižjo ceno nafte odzval ameriški kapitalski trg, čigar vrednosti indeksov so v najvišjih območjih v zgodovini.
