Tiskane izdaje
Iztočnico za naslov tokratnega komentarja mi je dal vlagatelj, ki se je odzval na moje optimistično komentiranje rezultatov ponovljenih parlamentarnih volitev v Turčiji. Zmaga stranke AKP, ki ji pripada tudi sedanji predsednik Erdoğan, je za trge dobra novica, saj prekinja več mesecev trajajoč patpoložaj. Po objavi volilnih rezultatov je turški indeks BIST100 v evrih porasel skoraj deset odstotkov.
Prej omenjeni vlagatelj je svojo oznako Erdoğana začinil še s terminom avtokrat, stranko AKP pa označil za teokratsko. Namen borznega komentarja ni polemizirati o izboru ustreznega pojmovanja, so pa pred volitvami številni svetovni mediji opozarjali na širšo politično agendo Erdoğana, ki je hotel v primeru osvojitve dveh tretjin glasov spremeniti ustavo, da bi v Turčiji obstajal tako imenovani predsedniški volilni sistem. S tem bi Erdoğan sebi kot predsedniku izboril precej večje pristojnosti. To pa tuje vlagatelje, in kot so pokazale prve volitve letos, tudi turške volivce, nekoliko plaši.
Erdoğan na volitvah ni dobil dovolj glasov za spremembo ustave, je pa dobil dovolj veliko podporo, da o tem vprašanju skliče referendum. Zaradi tveganja, da utegnejo volivci na referendumu podpreti spremembo ustave, ostajajo tržni udeleženci previdnejši glede turških delnic, kot bi lahko pričakovali po volitvah.
Zanimivo je, da se tudi sedanjega indijskega premiera Narendro Modija pogosto označuje s podobnimi oznakami kot Erdoğana, neredko pa se ga omenja tudi v kontekstu koketiranja z nacizmom in izrazito nestrpnostjo do različno verujočih, predvsem do muslimanov.
Volitve v zvezni državi Bihar, ki so se končale prejšnji teden, so številni analitiki imenovali kar mini referendum o gospodarskem programu Modija in njegove stranke BJP. Ta je na volitvah močno izgubila, a analitiki menijo, da predvsem zaradi prevelikega osredotočanja na socialna vprašanja, ki razdvajajo volivce in podpihujejo nestrpnost.
Takoj naslednji dan po porazu je vlada pripravila sveženj ukrepov za večje odpiranje indijskega gospodarstva navzven, kar kaže na to, da se prvi človek Indije zaveda, da volilno podporo tlakujejo uspehi v gospodarstvu. Glede naslovne ideje, da kapital (borze) ljubi(jo) diktatorje, menim, da je tako, a vendar, da ne povsem.
Menim, da si borze želijo politične stabilnosti in predvsem predvidljivosti, tako na političnem kot tudi na gospodarskem področju. Avtokratski voditelji praviloma lažje izvedejo pri volivcih manj priljubljene, a potrebne poteze. Obljube lažje izpolnijo, saj ne potrebujejo usklajevanja s koalicijskimi partnerji. Vendar pa je po drugi strani borze strah razmer, ko je v eni osebi zbrana absolutna moč odločanja o vseh ključnih vprašanjih. Sploh če je ta moč skoncentrirana v človeku, ki kljubuje interesom investitorjev (posredno torej interesom zahodnih držav).
Odgovor na vprašanje iz naslova torej ni enopomenski. Je bolj podoben ezoteričnemu iskanju ravno pravega razmerja med dejansko politično močjo voditelja, njegovim karakterjem in njegovim odnosom do sveta.
