Tiskane izdaje
Več kot leto dni mineva, ko so kitajske oblasti preklicale 36 let trajajočo, antinatalistično politiko enega otroka. Omejevanje rojstev na samo enega otroka na par je bila osrednja ideja gospodarske prenove in odgovor na ekonomsko-socialne tegobe, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pestile obubožano Kitajsko gospodarstvo. In čeprav je po besedah partije rigorozna družinska politika ključno pripomogla k razvoju kitajske družbe in razcvetu gospodarstva v sedanjo ekonomsko velesilo, demografske statistike nakazujejo nesorazmerja in vrzeli, ki jih zlepa ne bo moč popraviti.
Poleg hitro starajočega prebivalstva (okoli 30 odstotkov ljudi je starejših od 50 let) največji problem pri pomlajanju družbe v prihodnje pomeni vrzel v reprodukcijsko najprimernejši skupini žensk, starih od 25 do 30 let. Zelo nizek je tudi odstotek parov, ki sploh načrtuje še enega oziroma dva otroka. Kar 80 odstotkov anketiranih žensk, mlajših od 30 let, odločno nasprotuje ideji več kot enega otroka. To vsekakor niso dobri obeti za zviševanje stopnje kitajske natalitete, za kar si po novem prizadevajo kitajske oblasti. Demografska slika urbanega dela kitajske populacije namreč zelo spominja na problematično sliko razvitih ekonomij in je v tem pogledu unikum med hitro rastočimi trgi.
Kljub slabšim demografskim kazalnikom pa odprava starega zakona ponuja veliko novih investicijskih priložnosti. Tako imenovani trg proizvodov za otroke, ki vključuje vse od proizvajalcev igrač, otroške prehrane, vozičkov, varnostnih sedežev, prosvetnih ustanov in še veliko drugega, bo po ocenah analitikov v prihodnjih letih rasel s povprečno letno stopnjo nad 15 odstotki in naj bi leta 2018 presegel 400 milijard evrov. Da je to eden najobsežnejših trgov na Kitajskem, dokazuje tudi podatek o izdatkih povprečne kitajske družine, ki za potrebe otroka porabi več kot 50 odstotkov družinskega proračuna.
Hkrati se na Kitajskem širi »zahodnjaška« zavest pomembnosti investiranja v otroka, s poudarkom na izobrazbi. V zadnjih letih so zato na Kitajskem, kot gobe po dežju, zrasle zasebne šole in univerze. Število zadnjih se je, v dvajsetih letih, s pičlih 20 povečalo na okoli 700. Med kitajskimi študenti pa je veliko zanimanje tudi za študij v tujini. Po podatkih kitajskega ministrstva za šolstvo se bo letos za študij v tujini menda odločilo skoraj 600.000 kitajskih študentov.
O umirjanju divje rasti kitajskega gospodarstva je bilo že veliko povedanega. Kitajska družba in z njo ekonomija sta v fazi prehajanja v zrelejšo, potrošniško ekonomijo, ki se ne napaja več z infrastrukturnimi investicijami in ne beleži več dvomestnih stopenj rasti. Fokus investitorjev v kitajske delnice se zato menja. Če želite biti del nove kitajske zgodbe o uspehu, jo morda poiščite tam, kjer se skriva največje bogastvo. Pri otrocih.
