Tiskane izdaje
Zadnjih pet let je svetovno gospodarstvo ujeto v past nizke rasti. To pomeni, da je okrevanje po krizi razočarajoče počasno in je obstalo nekje pri triodstotni letni rast BDP na svetovni ravni. Zastoj vpliva tudi na pričakovanja o prihodnji rasti, kar zmanjšuje tako tekočo porabo kot potencialno povečanje BDP. OECD, klub najrazvitejših držav na svetu, po letih varčevanja svojim članicam svetuje, da pogumneje uporabljajo ukrepe fiskalne politike.
Skoraj povsod po svetu so zasebne investicije šibke, prav tako so se upočasnile javne investicije, praktično izničila se je rast svetovne trgovine. Tudi zato se zaposlenost, produktivnost dela in realne plače, ki pa pogoj za zagotavljanje stabilnosti rasti in izboljšanje življenjskega standarda, povečujejo prepočasi, meni OECD v zadnji izdaji napovedi gospodarske rasti Economic Outlook.
V letih prilagajanja na krizo se je zmanjšala tudi pripravljenost držav, da se lotijo ambicioznih strukturnih reform, upočasnila se je dinamika poslovnih subjektov, oslabele so finančne institucije, predvsem banke, ki ne posojajo denarja.
Kljub oddaljevanju od krize se neenakost povečuje
Okrevanje po krizi, ki se je začela 2008, je zelo počasno. Sedem let po predkriznem vrhu je zasebna potrošnja le deset odstotkov nad izhodiščem, povprečje okrevanja po treh prejšnjih krizah pa je prineslo dvajsetodstotno povečanje, je izračunal OECD.
Še veliko slabše – in za prihodnjo gospodarsko rast usodnejše – je počasno okrevanje investicij. Te so se v prvem obdobju po krizi zelo zmanjašle, kar se v prejšnjih gospodarskih ciklih ni dogajajo, do zdaj pa so se komaj povzpele na raven izpred sedmih let. V časih prejšnjih gospodarskih zastojev je sedem let po predkriznem vrhu investicijska aktivnost že dosegla 120 odstotkov izhodiščnih vrednosti. Podobno zaostajata tako rast produktivnosti kot realnih plač.
OECD opozarja, da sedanja dinamika gospodarske rasti v svetu ne omogoča dovolj hitre »emancipacije« držav v razvoju. Zaradi pritiska na delitev razpoložljivega dohodka se tudi v razvitem svetu povečuje neenakost. To za okrevanje po preteklih krizah ni bilo značilno, nasprotno, novi zagoni gospodarskih ciklov so bili vsaj po drugi svetovni vojni vedno obdobja, ko se je blagostanje na svetu nadproporcionalno povečevalo.
Po prepričanju analitikov v klubu najbolj razvitih je svoje meje dosegla tudi ekspanzivna denarna politika. »Tiskanje« svežega denarja je razvitim državam sicer omogočilo financiranje sanacije bančnega sektorja in stabiliziralo kapitalske trge, ni pa pričakovanih posledic v »realnem« sektorju, torej (dovolj) novih investicij, novih delovnih mest.
Dosedanji pristop k reševanju krize je res povečal zadolženost držav (javni dolg se je v primerjavi z ravnijo pred krizo v vodilnih razvitih državah s 60 do 70 zvišal precej nad sto odstotkov BDP, na Japonskem celo s 160 na 240 odstotkov BDP), vendar so se v zadnjih letih zelo znižale obrestne mere, zato so se stroški financiranja javnega dolga zelo znižali.
Za novo zadolževanje ni povsod enako prostora
Prav v tem dejstvu vidi OECD možnost, da države še povečajo javno porabo. Nižji stroški zadolževanja še povečujejotako imenovani fiskalni prostor – to je meja, do katere se države lahko zadolžujejo, ne da bi izgubile dostop do trga obveznic ali zašle v težave glede stabilnosti financiranja dolga.
Za povečavo kliknite na grafiko. Infografika: Delo
Razmere seveda niso povsod enake, države lahko uporabijo »mešan« pristop – od povečanja infrastrukturnih vlaganj in investicij v izobraževanja do zmanjšanja ali odprave nekaterih davkov. Nekatere države, na primer Velika Britanija in Italija, bi lahko proračunska sredstva, namenjena investicijam, povečevale po pol odstotka na leto pet do šest let, preden bi dosegle točko, ko je treba uravnotežiti proračun, menijo v OECD.
Dodatna javna poraba bo seveda uspešna samo, če bo usmerjena v dejavnosti, ki pomenijo strukturne reforme in vplivajo na dvig produktivnosti ter ustvarjanje delovnih mest. Manj razvitim oziroma od posledic krize zelo prizadetim državam, na primer Čilu, Mehiki, Turčiji, Grčiji in Portugalski, svetuje OECD predvsem izboljšanje izobraževanja. Nemčija, Velika Britanija, Irska ali Italija bi največje učinke dosegle z vlaganji v infrastukturo ter raziskave in razvoj. Franciji, Grčiji, Italiji in Sloveniji OECD priporoča povečanje učinkovitosti vladnega sektorja, med priporočenimi področji, kjer je smiselno financiranje z javnim zadolževanjem, pa so še pokojninska reforma in povečanje prejemkov za družine.
Mednarodne trgovine
Številni analitiki so prepričani, da je globalizacija nepovraten proces. Pri tem izpostavljajo, da je na primer Evropska unija leta 1992 približno 60 odstotkov svojega BDP ustvarila na domačem trgu, danes pa je razmerje obrnjeno, saj gre več kot polovica evropskih izdelkov in storitev v mednarodno menjavo. Še bolj osupljiv je vpliv globalizirane trgovine na razvoj v Aziji: Kitajska in druge azijske države v razvoju so leta 1992 predstavljale dobrih pet odstotkov svetovnega BDP. Do leta 2014 se je ta delež povečal na 20 odstotkov, velika večina ustvarjenega pa sodeluje v mednarodni trgovini.
OECD državam članicam tako svetuje, naj se izognejo novim protekcionističnim ukrepom, tiste, ki so jih sprejele v zadnjih letih, pa naj ukinejo. Protekcionizem sicer prehodno zaščiti nekatere vrste delovnih mest, vendar predvsem v dejavnostih, ki že imajo težave s svojo mednarodno konkurenčnostjo.
Po drugi strani je v številnih razvitih državah z izvoznimi dejavnostmi povezanih veliko delovnih mest – v Nemčiji in Južni Koreji kar blizu 30 odstotkov, za večino drugih evropskih držav je ta podatek med 20 in 25 odstotki, še najbolj odporne na morebitno »deglobalizacijo« pa so ZDA, kjer je z mednarodno menjavo povezanih »le« deset odstotkov delovnih mest.
Vendar menjava po prepričanju OECD pripomore tudi k rasti produktivnosti, saj so v njej uspešna le učinkovita podjetja. Članicam zato svetuje, naj delovna mesta »rešujejo« s programi izobraževanja in usposabljanja delavcev.
