Kljub obetanim koristim je Evropa tudi kritična

Kadar visoki predstavniki EU s trgovinskim komisarjem Karlom De Guchtom na čelu govorijo o sporazumu o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb, je veliko mogoče slišati predvsem o njegovih blagodejnih učinkih na gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest na stari celini.

Prva faza razprav je bila v znamenju strahov pred preplavljanjem Evrope z ameriškimi avdiovizualnimi izdelki in živili, kakršna so s klorom razkuženi piščanci ali gensko spremenjena koruza. V zadnjih tednih se je okrepila še razprava o posebnem delu sporazuma – pogajanja o njem še potekajo in ne bodo končana pred prihodnjim letom – o varstvu investitorjev. Z njim bi investitorjem z obeh strani Atlantika zagotovili, da pred sodiščem iztožijo odškodnino, če bi v ZDA, Uniji ali zgolj kateri od njenih članic sprejela zakonodajo, zaradi katere bi utrpeli poslovno škodo.

Če bi EU ali članica sprejela, denimo, strožjo zakonodajo na socialnem ali okoljskem področju, bi ameriški investitor na posebnih mednarodnih (arbitražnih) sodiščih lahko dosegel, da bi države morale plačati orjaške zneske. Kritiki, med katerimi prevladujejo sindikalisti in gibanja, kritična do globalizacije, navajajo primer: če bi Nemčija sprejela zakonodajo o višji minimalni plači, bi ameriška multinacionalka, ki je prej investirala na nemških tleh, lahko zahtevala odškodnino za manjši dobiček kot posledico višjih stroškov dela.

Primer takega ravnanja, ki jih izpostavljajo kritiki, je tudi tožba Philip Morrisa proti Urugvaju, ker je ta sprejel strožjo protikadilsko zakonodajo. Nadaljnji primer je milijardna tožba švedskega energetskega orjaka Vattenfall, ki zahteva odškodnino, ker je Nemčija sprejela odločitev, da v prihodnjih letih zapre vse jedrske elektrarne. Lahko bi se tudi zgodilo, da bi se za tožbo odločilo podjetje, ki je investiralo v pridobivanje plina iz skrilavca, in bi, v primeru sprejetja strožje okoljske zakonodaje, imelo višje stroške.

Poleg tega kritiki bentijo, da tožbe v primeru takšnih tožb ne potekajo pred normalnimi sodišči, ampak v tajnih arbitražnih postopkih, v katerih praviloma sodelujejo zgolj velike mednarodne odvetniške pisarne. Investitor si namreč želi, da bi bila odločitev neodvisna od sodstva države gostiteljice in sprejeta na nevtralnem terenu. Tudi pritožbene instance ni. V zvezi s tem vprašanjem se je Bruselj bolj ali manj zavil molk. Opozarjajo pa, da je varstvo investitorjev običajna praksa v mednarodnih gospodarskih odnosih in da imajo članice sklenjenih že 1400 takih sporazumov.