Tiskane izdaje
Ljubljana – Banke in turistične agencije pravijo, da zanimanje za dopustovanje zaradi krize še ni pretirano splahnelo. Oboje ponujajo počitnice na kredit. A pri kreditih so ljudje previdni, ugotavljajo tudi v NLB. Kriza redči vrste tistih, ki lahko gredo na dopust. Dr. Vesna Leskošek se strinja, da dopust postaja luksuz, ki si ga ljudje čedalje težje privoščijo.
Ali se ljudje zaradi preživitvenih težav, ki jih prinaša kriza, vse manj odločajo za dopust? Turistične agencije in banke, ki dajejo tudi kredite za dopust, tega izrecno ne potrjujejo. Banke posebnih kreditov za počitnice in dopuste navadno ne ponujajo, saj imajo za to na voljo osebne kratkoročne kredite. Tako je tudi v NLB, kjer pa že od začetka krize ugotavljajo, da so ljudje pri najemanju kreditov čedalje previdnejši, še posebno pri tistih, ki niso res nujni. To velja tudi za osebne kredite, ki so lahko primerni tudi za odplačevanje dopusta. Vsako leto od 2008. jih prodajo manj kakor prejšnje leto.
Takšnih kreditov največ prodajo junija in julija, letos pa se je zanimanje zanje povečalo že aprila in maja. Majski prazniki so očitno zvišali povprečje prvih štirih mesecev, povečal pa se je tudi promet s karticami, kakor ugotavljajo v NLB. V banki SKB posebnih odstopanj od prejšnjih let ne opažajo, saj so ljudje kredite za dopuste najemali tudi pred krizo. Kljub temu pa pravijo: »Domnevamo, da kredit zdaj najame marsikdo, ki mu ga v preteklosti ni bilo treba, res pa je, da se je marsikdo zdaj odpovedal tudi dopustu, saj si ne more privoščiti niti kredita zanj.«
Temu pritrjuje tudi Lidija Jerkič, predsednica sindikata Skei: »Vedno več delavskih družin ne razmišlja več o klasičnem preživljanju dopusta na morju, ampak ga preživijo doma ali pri sorodnikih, s čimer nimajo dodatnih stroškov. Manj najemajo tudi kreditov zanj, saj so po navadi že kreditno omejeni zaradi posojil, ki jih jemljejo za druge stvari (šolske potrebščine, stanovanjska oprema ...), njihova kreditna sposobnost pa je majhna.« Dopustovanje tako postaja nekaj težje dosegljivega ali, kakor ugotavlja dr. Vesna Leskošek: »Dopustovanje vsekakor postaja presežek, luksuz, ki si ga ljudje čedalje redkeje lahko privoščijo!«
Po podatkih turističnih agencij se zanimanje za Jadran in Sredozemlje sicer še ne zmanjšuje. Toda tudi če teden dni dopusta stane, na primer, od 400 do 600 evrov, to vključuje le hotel z zajtrkom. Skupaj s popusti za otroke je treba za štiričlansko družino za tedenski dopust na Jadranu ali v Sredozemlju, če se odločimo za res varčne počitnice, odšteti 2000 evrov ali več. Pri čemer si družina ne privošči vsak dan kosila, saj računa na obilnejšo večerjo, a že kavice, sladoledi, pijača in druge malenkosti, tudi klimatska naprava v sobi, ki jo je pogosto treba dodatno plačati, počitniški paket cenovno samo napihujejo.
Dopustniki so pozorni na vsako malenkost
Stroški tedenskega dopusta na Jadranu znašajo pri Kompasu, kakor so nam sporočili, od 400 evrov na osebo, na Mediteranu od 450, najvišje cene pa lahko znašajo od 2000 do 3000 evrov na osebo.
V Kompasu, kjer pravijo, da so »agencija, ki najbolj poskrbi za družino«, še ne opaža zmanjšanega zanimanja družin za njihove počitniške ponudbe. Vendar dodajajo, da so ljudje prav gotovo čedalje bolj pozorni na vsako malenkost, saj si letovanje težko privoščijo.
Tudi iz agencije Palma o zmanjševanju števila dopustnikov še ne poročajo: »Število rezervacij za družinski oddih je povsem primerljivo z lanskimi številkami.« Očitno jim pri tem pomagajo različne ugodnosti za družinske počitnice, pavšali za prvega, drugega in naslednje otroke. Toda ali je dopust luksus ali potreba? Vesna Leskošek pravi: »Dopust je pomemben za vse. Potovanja nam širijo obzorja, srečujemo se z drugimi navadami in kulturami, ki nam pomagajo razumeti drugačnost in raznovrstnost. Mobilnost je zato pomembna za ustvarjanje strpnejše in bolj odprte družbe. Pomemben je tudi vpliv počitka na zdravje. Že tako je jasno, da revščina in pomanjkanje zelo vplivata na fizično in duševno zdravje ljudi. Vsako sproščeno in vsaj delno brezskrbno preživljanje časa, ki ga omogoča dopust, nam pomaga pri regeneraciji in ohranjanju zdravja.«
Razlike niso velike
Torej gremo na dopust. Na kredit. Večje povpraševanje po kreditiranju manjših zneskov opažajo pred poletnimi meseci tudi pri UniCredit banki, »kar bi lahko pripisali prihajajočim stroškom za dopuste«. Na Delavski hranilnici za zdaj še niso zaznali bistveno povečanega obsega dopustniških kreditov. Njihovi komitenti povprečno zaprosijo za dopustniški kredit, v znesku dva tisoč evrov. Banke ponujajo kredite za počitnice in dopust samostojno ali v povezavi z agencijami. Tudi agencije odgovarjajo, da imajo na voljo veliko načinov odplačevanja na obroke v zvezi s kakšno banko, s karticami, hitrimi krediti, čeki.
Zaradi gotovinskih popustov v Kompasu celo opažajo »tudi večje gotovinsko plačevanje«. Omogočajo tudi brezobrestno plačevanje po obrokih s partnersko banko, sicer pa so pri njih na voljo vsa plačilna sredstva, in kakor je mogoče razumeti, krediti niso najpogostejši izhod v sili.
Višina povprečnega potrošniškega, torej tudi turističnega kredita, znaša po podatkih bank od tisoč do dva tisoč evrov. Pri teh kreditih je treba upoštevati posebnosti bank in kreditojemalcev, kako so zavarovani, kaj še dodatno omogočajo itd. Mi smo hoteli primerjavo med ceno kredita v višini dva tisoč in tri tisoč evrov, potem ko smo predvidevali, da so to vsote, ki si jih povprečna družina izposodi za svoj letni dopust. Iz tabele so razvidne razlike v ceni teh kreditov, ki niso pretresljivo velike, kakor kažejo izračuni bank. Rezultati informativnih izračunov, ki jih lahko naredimo sami po spletu – so drugačni, višji.
Kakor je mogoče razumeti, so spet drugačni izračuni, ki jih je opravila Zveza potrošnikov Slovenije. Ta je v svoji zadnji primerjavi potrošniških kreditov ugotovila, da razlike v ceni kreditov lahko znašajo tudi več sto evrov. Torej previdnost nikoli ni odveč.
Na previdnost opozarjajo že banke same. V NLB pravijo: »Kreditojemalcem priporočamo, da za plačilo počitnic najamejo kratkoročni kredit, ki naj ga odplačajo v prihodnjih 12 mesecih, saj eno od zlatih pravil razumnega zadolževanja sledi pravilu: odplačilna doba kredita naj ne presega roka trajanja dobrine, ki jo s kreditom kupujemo. Smiselno je, da kredit za počitnice odplačamo, preden se odpravimo na naslednje počitnice.« Večina bank daje kratkoročne kredite, med katere sodijo tudi krediti za počitnice in dopuste, nekateri se tudi »specializirajo«: NKBM s posebnim Paketom za počitnice, Abanka je uvedla obročno kartico za nakupovanje doma, po svetu in na spletu, UniCredit stavi na hitro odobritev potrošniškega kredita, »ne glede na to, ali stranke že poslujejo z nami ali pa o tem še razmišljajo«, banka SKB ponuja posebno možnost, tako imenovani kredit na prodajnem mestu, ki ga posreduje po turistični agenciji, seveda pa tudi druga gotovinska posojila.
Dopust na kredit je skrb
A kot rečeno, oditi na dopust s pomočjo kredita je seveda skrb. Ali lahko najemanje kredita za dopust ustvarja tudi občutek drugorazrednosti? Ali se ljudje lahko zato, ker si lahko privoščijo vse manj dopusta ali pa si ga sploh ne morejo, počutijo vse bolj deprivilegirane?
Vesna Leskošek odgovarja: »Zagotovo, še najbolj je to opazno pri otrocih, ki si po počitnicah ne morejo izmenjevati izkušenj in zgodb o tem, kaj so doživeli. Vendar je jemanje kreditov za osnovne človekove potrebe v sedanjem času postalo predvsem velika skrb. Medtem ko nekateri ljudje z lahkoto jemljejo kredite za kopičenje materialnih ali drugih dobrin, jih drugi morajo vzeti, da sploh lahko preživijo. Jemanje kredita za nakup šolskih potrebščin, osnovno gospodinjsko opremo ali za teden dni dopusta pokaže, da številni ljudje kljub zaposlitvi nimajo nobenih prihrankov, ker so njihovi dohodki tako nizki, da ni mogoče nič privarčevati. Za te ljudi so krediti nujnost, ker sicer sploh ne bi mogli preživeti. Hkrati pa to pomeni, da se dolgov ne moreš znebiti, kot se ne moreš znebiti skrbi, povezanih z dolgovi. Vpliv zadolževanja je zato mnogovrsten in se dogaja na zelo različnih ravneh človekovega življenja. Od psihološke, ki jo omenjate, do družbene, ki se kaže v vse večji zapostavljenosti, do načetega zdravja.«
Stiske ljudi armade brezposlenih seveda zaznavajo tudi v sindikatih. Lidija Jerkič, predsednica sindikata SKEI, pravi: »Vedno več delavskih družin ne razmišlja več o preživljanju dopusta na prej 'klasični' način, torej na morju, ampak ga preživijo doma ali pri sorodnikih, torej tako, da to ne povzroča dodatnih stroškov. Kreditiranja je manj, saj imajo navadno že druge kredite, ki jih najemajo za druge stvari (šolske potrebščine, nakup opreme za stanovanje ...), njihova kreditna sposobnost pa je majhna. Žal je med negativnimi 'pridobitvami' novega časa tudi ukinjanje kapacitet družbenega standarda. Le tradicionalna podjetja, ki tega še niso odprodala, imajo počitniške zmogljivosti, njihove cene so pod ekonomskimi in tako še dosegljive. Po zasedenosti teh kapacitet je očitno, da je to eden najpogostejših načinov letovanja delavcev in njihovih družin.«
