Leto 2016 bo na Kitajskem čas »gradnje« notranjega trga

V petek so se vrednosti delnic na kitajskih borzah povprečno zvišale za tri odstotke, indeks CSI300, ki povezuje najpomembnejše delnice iz Šanghaja in Shenzhena, je zrasel na 2946 točk in tako delno nadomestil pretekle izgube.

Delnice na Kitajskem, ki so samo januarja izgubile 20 odstotkov vrednosti, so le en sloj v zapletneni zgodbi gospodarstva, ki je po skupnem bruto domačem proizvodu drugo največje na svetu, po dohodku na prebivalca pa še veliko zaostaja za razvitim delom sveta – tudi za Slovenijo.

Svet, ki je v azijski velikanki po eni strani dolgo videl tovarno za najrazličnejše cenene potrošne dobrine, po drugi pa odličnega uvoznika surovin in industrijske opreme, se je pravzaprav že sprijaznil, da se kitajska izvozno-uvozna zgodba počasi izteka. Lanska 6,9-odstotna gospodarska rast je bila najnižja v zadnjih 25 letih, pa še tu obstajajo dvomi, ali jo uradna statistika sploh pravilno prikazuje. Dva alternativna kazalnika, ki ju izračunavajo tujci (Goldman Sachs China Current Actitity Indicator in Emerging Advisor Group China Activity Index) ugotavljata 5,2- oziroma 6,1-odstotno gospodarsko rast. Da bo leto 2016 (in prihodnje) prineslo dodatno upočasnitev, kaže tudi izjava kitajskega predsednika Xi Jinpinga, po kateri rast BDP na Kitajskem »v prihodnjih petih letih ne bi smela biti nižja od 6,5 odstotka«.

Čeprav se je prispevek Kitajske k rasti svetovnega BDP v zadnjih letih zmanjšal, pa ostaja eden najpomembnejših igralcev na svetovnem odru. Kitajska ustvari 12,7 odstotka globalnega izvoza in 10,4 odstotka uvoza. Njena industrija kupi 50 do 60 odstotkov vse železove rude, niklja, koksa in aluminija na svetu, prav tako je pomemben kupec bakra, kositra, jekla, bombaža in soje.

Resnični izziv, ki je pred azijsko velikanko, je prehod od izvoznega generiranja gospodarske rasti do razvoja notranjega trga, ki bi omogočil nastanek bolj uravnotežene ter k domačemu potrošniku usmerjene ekonomije. Načrti kitajskega vodstva so ambiciozni, saj želijo raven BDP na prebivalca iz leta 2010 podvojiti do leta 2020. Po eni strani to pomeni obet rastočega domačega trga, tudi za uvoz zahtevnejših izdelkov z Zahoda, v prvi fazi pa bo seveda nujno povečanje dohodkov domačih delavcev. Če bo kitajski obrat k domačemu trgu uspešen, lahko pričakujemo, da bo cenenost postopno prenehala biti glavni atribut ključnih kitajskih izvoznih izdelkov.

Pri poslovanju s Kitajsko bo vse bolj pomembno upoštevati, da to ogromno gospodarstvu v bistvu ni enotno, v nedavnem članku opozarja svetovalna družba McKinsey. Gospodarstvo, ki na letni ravni ustvari približno 11 bilijonov dolarjev, je v resnici sestavljeno iz nekaj podgospodarstev, od katerih je vsako »vredno« nekaj trilijonov dolarjev – se pravi večje od posameznih gospodarstev večine članic EU. Nekatere od teh dejavnosti cvetijo, druge imajo težave. Nekatere so globalno konkurenčne, druge so borijo za preživetje.

Temeljito se, na primer, spreminja kitajski industrijski sektor. Že dolgo ne velja več, da bi bila vsa proizvodnja cenena in (gledano skozi zahodne oči) tudi manj kakovostna. Na številnih industrijskih področjih so Kitjaci že uspšeno prevzeli upravljavske vzorce iz zahodnega sveta, napredujejo tudi v inovacijah in se prebijajo v svetovni vrh. Take industrijske dejavnost so resnični globalni igralci, prevzemajo tudi tekmece v tujini, predvsem pa pomenijo resno konkurenco na kitajskem trgu, opozarja McKinesey.

Manj razvit je storitveni sektor, ki vključuje tudi področja, kjer bo Kitajska morala narediti (in investirati) več, če bo želela doseči razvojne cilje – na primer varovanje okolja in zdravstvo. Nadaljevale se bodo tudi reforme na finančnem področju, saj bo zaradi nakopičenih težav v (državnih) bankah nujno, da podjetja več potreb po svežem kapitalu pokrivajo na trgu.

Obetavno področje je tudi hrana – po napovedih naj bi že letos Kitajska uvozila rekordne količine kmetijskih pridelkov. McKinsey meni, da bi to »okno priložnosti« utegnile izkoristiti predvsem države z velikim kmetijskim potencialom, ki so do zdaj izvažale predvsem industrijske surovine – na primer Rusija in Brazilija pa tudi Avstralija. Hrana pa je seveda posel, ki pomeni priložnost tudi za proizvajalce in posrednike iz razvitih okolij, na primer Evropske unije.