Tiskane izdaje
Tveganje, da bodo mlade generacija zaslužile manj od svojih staršev, je v letih po izbruhu »velike krize« postalo zelo realno. Obstaja možnost, da gospodarski model povečevanja blaginje, ki smo ga uporabljali v zadnjih 70 letih, ne bo več deloval – pa ne le zaradi krize, še bolj usodne so morda strukturne spremembe v demografiji in na trgu dela.
Med letoma 2005 in 2014 so se v razvitih državah tržni dohodki zmanjašali v kar od 65 do 70 odstotkih gospodinjstev, je ugotovila raziskava, ki jo je pred kratkim objavila svetovalna družba McKinsey. Na prvi pogled ne gre za presenetljivo ugotovitev, saj se je ves svet leta 2008 spopadel z ostro krizo. Ta se je s finančnega trga »prelila« v realni sektor, okrevanje po šoku pa je trajalo več let. Vse države predkrizne ravni blaginje sploh še niso dosegle – med njimi je tudi Slovenija, ki ji tudi po optimističnih scenarijih manjka še nekaj let, da bo dosegla prekrizno raven BDP.
V prejšnjih krizah dohodki niso tako upadli
Zakaj se je torej vredno podrobneje ukvarjati s pojavom, ki je zelo očitno predvsem posledica zmanjšanja števila delovnih mest (povečanja brezposelnosti) in znižanja plač ter drugih dohodkov, ki jih prejemajo zaposleni? Analitiki McKinseyja so v raziskavi, ki je vključevala 25 razvitih držav (tudi Slovenijo), identificirali več potencialno neprijetnih značilnosti.
Najprej, v desetletju prej, med letoma 1993 in 2005 se je tržni dohodek (sestavljata ga plača ter dohodki iz lastnine in kapitalskih naložb) zmanjšal le v dveh odstotkih gospodinjstev. Potencialno zmanjševanje kupne moči je takrat prizadelo manj kot deset milijonov ljudi, zdaj pa velja, da se z nižjimi dohodki lahko spopada od 540 do 580 milijonov ljudi.
Pomembna je tudi ugotovitev, da je povprečno v analiziranih državah upad tržnega dohodka precej ublažila kombinacija nekaterih ukrepov, s katerimi so se vlade poskušale bojevati proti recesiji. Kombinacija davčnih obremenitev in povečanja socialnih transferjev je pripomogla, da ima nižje razpoložjive dohodke v resnici le od 20 do 25 odstotkov gospodinjstev, ugotavlja McKinsey.
Vendar gre za ukrepe, ki jih ne bo mogoče vzdrževati dlje časa, če se gospodarska rast ne bo vrnila v okvire, kot smo jih poznali v preteklih desetletjih.
Manj denarja – več nezaupanja do tujine, tujcev
Dodaten razlog za zaskrbljenost je tudi ugotovitev, da ima zmanjševanje dohodkov lahko negativen vpliv tako v gospodarstvu kot v širših družbenih odnosih. Sčasoma bi zmanjšana kupna moč lahko vplivala na zmanjšanje agregatnega povpraševanja, kar bi omejilo možnosti za gospodarsko rast. Po drugi strani pa so vprašani v anketi, ki jo je opravil McKinsey izrazili močno strinjanje s prepričanji, kot so »pritok tujega blaga vodi v izgubo delovnih mest v naši državi« ali »imigranti uničujejo kulturo in kohezivnost naše družbe«. Manj denarja torej lahko vodi do manj strpnosti in k manjši pripravljenosti za tesnejše povezovanje s svetom.
Za povečavo kliknite na grafiko. Infografika: Delo
Med najpomembnejšimi razlogi za zmanjševanje oziroma stagniranje prihodka gospodinjstev so dolgoročne strukturne spremembe na trgu dela. Študija ugotavlja, da se je delež BDP, ki se uporabi za plače zaposlenih, v šestih podrobneje obravnavanih državah (ZDA, Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Švedska in Italija) med letoma 1970 in 2014 povprečno zmanjšal za pet odstotnih točk. To kaže spremembe na trgu dela, prizadeta pa so predvsem slabše plačana delovna mesta.
Ogrožena so predvsem manj zahtevna delovna mesta
Po letu 1980 se je tekma za delovna mesta z nižjimi in srednjimi kvalifikacijami močno globalizirala, saj se je v izvoznih dejavnostih (pogosto s preselitvijo proizvodnje v manj razvita okolja) na ta trg vključilo več kot 85 milijonov delavcev iz držav v razvoju. Za delovna mesta, ki zahtevajo nižjo kvalifikacijo, na Zahodu to pomeni, da jih je manj in da so slabše plačana.
Ta trend se še nadaljuje in se lahko še zaostri, opozarja McKinsey. V zdaj zabeleženem znižanju dohodku gospodinjstev so med najbolj prizadetimi mladi z nižjo izobrazbo – med njimi je zaradi prej navedenih razlogov, ki jih je gospodarska kriza še poglobila, največja tudi stopnja brezposelnosti.
Študija opozarja, da razmere na trgu dela lahko zaostrijo tudi procesi avtomatizacije, robotizacije in digitalizacije delovnih mest, ki so v velikem zamahu. Strah, da bodo nove tehnologije »uničile« sedanja delovna mesta, je bil sicer prisoten v vsaki dosedanji tehnološki revoluciji, vendar je gospodarstvo vedno našlo poti, da je razvilo nove sektorje, ki so s svojo rastjo zaposlili nove generacije.
Podatki za ZDA, na primer, kažejo, da je po letu 1929 uvedba pomembnejših novih tehnologij v dveh tretjinah primerov povečala tako produktivnost kot število (novih) delovnih mest. Ocene za sedanjo digitalizacijo pa pravijo, da bi se hitrost ukinjanja manj in srednje zahtevnih delovnih mest podvojila (v primerjavi s prejšnjimi tehnološkimi revolucijami), kar bi lahko prizadelo do 15 odstotkov takih delovnih mest.
Zmanjševanje dohodkov lahko postane dolgoročno
Ta prehod zato utegne biti še posebno zahteven, meni McKinsey. Že do zdaj se je produktivnost v gospodarstvu povečevala z višjo stopnjo, kot so se povečevali prihodki zaposlenih, več avtomatizacije ta trend lahko še poveča. Dodatna težava so demografske značilnosti razvitih držav, ki imajo vse manj mladih – praktično to pomeni, da bi morali za nova delovna mesta v novih dejavnostih usposabljati tiste, ki bi (bodo?) izgubljali delo v dosedanjih nosilnih vejah gospodarstva.
Ta proces pa ne bo preprost, če bomo »obtičali« v gospodarskem okolju, ki ga bo zaznamovala kronično nizka rast. V tem primeru, ocenjuje McKinsey, se bo zmanjševanje dohodka vse do leta 2025 lahko zaznamovalo med 70 in 80 odstotki gospodinjstev.
