Tiskane izdaje
Profesor, v Washingtonu se je končalo spomladansko zasedanje Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, zanimivo tudi zato, ker je Slovenija tokrat dobila nekoliko ugodnejše ocene kot leto ali dve pred tem – sočasno pa z Azijsko investicijsko banko nastaja močna konkurenca obeh brettonwoodskih institucij. Vaš komentar?
Res je, Slovenija je zdaj upravičeno obravnavana precej bolje kot pred dvema letoma. Priznavajo se nam reforme, ki smo jih sprejeli in začeli izvajati, resda nekatere šele v trenutku, ko smo imeli nož pod vratom. Je pa prav tako jasno tudi drugo sporočilo Sloveniji: odločno nadaljujte oziroma začnite tiste strukturne reforme, za katere sicer veste, da so nujne, a ste jih prepogosto odlagali oziroma jih izvedli v zelo medli obliki. O tem, za katere reforme gre, podrobno govori zadnje poročilo mednarodnega denarnega sklada (MDS) o Sloveniji iz januarja letos. Na globalni ravni pa je poleg grške krize na zasedanju MDS in Svetovne banke dominirala tema o ustanavljanju Azijske infrastrukturne investicijske banke pod »patronatom« Kitajske. Po moji oceni gre za resnično tektonski premik v svetovni gospodarski oziroma natančneje finančni arhitekturi. Kitajska in nekatere druge razvijajoče se države so upravičeno nezadovoljne, da se zaradi blokade ameriškega kongresa ne uresniči dogovor v okviru G20, na podlagi katerega bi te države povečale svojo glasovalno moč v brettonwoodskih institucijah, tako da bi ta bolj verno izražala njihovo povečano težo v svetovnem gospodarstvu. Prav to nezadovoljstvo je vodilo v ustanovitev nove institucije, ki pa se ji pridružuje vse več razvitih držav, vključno z nekaterimi od tistih, ki sicer veljajo za tesne zaveznice ZDA.
Umar in Banka Slovenije sta pred kratkim zelo zvišala napovedi za leto 2015: prvi nam za letos napoveduje 2,4-odstotno rast gospodarstva, druga pa 2,2-odstotno. Kako komentirate ta optimizem?
Ta optimizem izhaja iz dveh virov. Prvi so razmere v EU, ki so danes boljše, kot se je napovedovalo ??e pred pol leta ali letom. Obstaja več dejavnikov, zaradi katerih bi bila letos gospodarska rast lahko močnejša, kot je kazalo pred časom. Začel se je proces kvantitativnega sproščanja, katerega učinki se že kažejo tako na finančnih, zlasti delniških trgih, prek depreciacije evra pa tudi v krepitvi izvoza. Drugi izrazito ugodni trend v zadnjih mesecih pa je cena nafte, ki se je od sredine lanskega leta do zdaj znižala za več kot tretjino, v nekem trenutku celo skoraj za polovico. To so zunanji dejavniki izboljšanih napovedi rasti za Slovenijo. O samem slovenskem gospodarstvu pa je mogoče reči, da izvozni sektor dosega dobre rezultate v pogojih padanja vrednosti evra in povečevanja konkurenčnosti, stabilizirala pa se je tudi domača poraba. Pri investicijah se bo tudi letos nadaljevalo in končalo pospešeno črpanje »repov« iz kohezijskih sredstev preteklega finančnega obdobja. Prihodnje leto bo prispevek k rasti iz tega naslova manjši, saj sredstev iz finančnega obdobja 2007–2013 ne bo več mogoče koristiti, črpanje sredstev za obdobje 2014–2020 pa se bo šele resno začelo. In poleg tega bo teh sredstev manj kot v preteklosti. Če povežemo zunanje in domače dejavnike, lahko razložimo to izboljšano situacijo Slovenije pri napovedi gospodarske rasti. Imamo pa še vedno del gospodarstva, ki je globoko v krizi in resnih problemih. Predvsem tisti del gospodarstva, ki je še prezadolžen, pogosto pa se spopada tudi s problemi korporativnega upravljanja, kar zlasti velja za podjetja pod močnim lastniškim vplivom države. Prestrukturiranje realnega sektorja v navezi s centraliziranim procesom bančne sanacije sicer teče, a počasneje kot bi si želeli. Za hitro prestrukturiranje bi bilo potrebno več lastniškega kapitala, domačega in tujega, ki pa ga trenutno ni.
Kako problematična je državna lastnina, ki slovenski državi prinaša precej manjše donose kot v državah OECD?
Res je, pri nas so ti donosi nižji, pri tem pa je delež državne lastnine večji kot v večini drugih držav OECD. Neučinkovito upravljanje državne lastnine gotovo pripomore k počasnejši obnovi gospodarske rasti. V tem kontekstu je za nas pomemben proces privatizacije, ki kljub zavezam o njegovi pospešitvi ne bo hiter. Glede na slovensko realnost na tem področju ni realno računati na hitre spremembe.
Lahko računamo, da bi s prodajo Telekoma, bank, podjetij, generirali višjo rast?
Privatizacijo gledam predvsem v kontekstu boljšega upravljanja državnega premoženja. Že s prejšnjim vprašanjem ste nakazali, da s tem premoženjem nismo ravnali dobro. Celo več, upravljanje državne lastnine v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih je bilo slabo. Na žalost je bila ta pogosto uporabljena kot poligon za doseganje nekih drugih ciljev. Spomnimo se tega, kar smo poimenovali nacionalni interes. Mi smo ta koncept, ki je izrazito pomemben za vsako suvereno državo, spremenili v kletvico. Vsaka država ima svoje strateške interese in s tem svoj nacionalni interes. Pri nas pa so se za konceptom nacionalnega interesa pogosto skrivali izrazito zasebni interesi. Skratka, privatizacijo vidim predvsem v kontekstu boljšega upravljanja in tudi kot signal za odpiranje Slovenije za druge vrste tujih naložb.
Evropska komisija zaganja svoj 300 milijard evrov težak paket naložb. Kje in kako bi Slovenija lahko ujela še nekaj tega naložbenega vetra?
Junckerjev paket je treba gledati v širšem kontekstu dogajanj v EU in v kontekstu spreminjanja modela reševanja krize v evroobmočju. Ta model, zakonodajno umeščen v »šestorčku«, »dvojčku« in »fiskalnem paktu«, temelji na zelo nemškem pristopu k reševanju krize, ki predpostavlja, da je bila kriza povzročena s fiskalnimi razlogi, da gre torej za fiskalno krizo. A kriza evroobmočja ni bila le fiskalna, vsaj v nekaterih državah, kot sta na primer Irska in Španija, je bila bistveno bolj plačilno-bilančna. Reševanje takšne krize pa mora biti porazdeljeno tako na države s primanjkljajem v tekočem računu kot na tiste, ki imajo presežek. Če v evroobmočju ne bo bolj uravnoteženega prilagajanja držav s presežkom in primanjkljajem in bo reševanje krize še naprej temeljilo pretežno na prilagajanju perifernih držav s primanjkljajem, bo to vodilo v nadaljnje zaostrovanje gospodarskih razmer v teh državah, postalo bo tudi vse bolj politično nevzdržno. Zavedanje o nevzdržnosti sedanjega modela reševanja krize v evroobmočju se v zadnjem letu povečuje ne le v akademskih krogih, temveč tudi med nosilci ekonomske politike in v uradnih institucijah, kot sta MDS in nova evropska komisija. Junckerjev paket je tako le eden od konkretnih instrumentov, s katerimi se poskušajo stvari spremeniti. Obstajajo še drugi instrumenti, eni bolj, drugi manj primerni. V prvo skupino bi uvrstil navodila komisije z začetka letošnjega leta, s katerimi se išče večja fleksibilnost za investicije v novi evropski zakonodaji, v drugo pa primer Francije, ki je na predlog komisije dobila še dodatni dve leti za odpravljanje ....
... svojega presežnega primanjkljaja ...
...da, in prav to se mi zdi zelo problematično. Franciji je bilo omogočeno nekaj, kar drugim verjetno ne bi bilo in je prav zato zelo problematično.
Saj, drugi te ugodnosti prej niso bili deležni.
Tako je, storjen je bil neki precedens, ki bi lahko kazal na razlikovanje med velikimi in malimi članicami v ekonomskem upravljanju EU. To pa je problematično in diši ali pa smrdi po tistem, kar smo že enkrat videli. Leta 2003 je pakt za stabilnost in rast, ki je bil vzpostavljen predvsem na zahtevo Nemčije, propadel, in to prav zaradi Nemčije in Francije, ki sta takrat skupaj blokirali uvedbo procedure za odpravo presežnega primanjkljaja, ki bi takrat morala biti sprožena proti njima. Obstaja pa danes ena bistvena razlika v primerjavi z letom 2003. EU nima več motorja, ki ga poganja približno enakovredni dvojec Nemčije in Francije. Danes imamo bolj ali manj nemški vlak, s tem pa Nemčija prevzema zelo veliko odgovornost za obstoj in razvoj evroskupine ter s tem EU kot celote. Evroobmočje ne more biti nekakšna velika Nemčija v smislu koncepta gospodarskega razvoja z velikim presežkom v tekočem računu. Tak koncept globalno ne bi vzdržal. Kar malo je bilo preslišano, da je evropska komisija pred kratkim opozorila Nemčijo na njeno makroekonomsko neravnotežje v obliki visokega presežka v tekočem računu. To je bilo obravnavano kot problem tudi v G20, a očitno nimamo mehanizmov, ki bi na globalni ravni ali na ravni EU prisilil države s presežki v plačilnobilančno prilagajanje. Pred nekaj dnevi je Larry Summers zapisal v Financial Timesu, da je globalno treba oblikovati mehanizem, ki bo omogočal bolj simetrično plačilnobilančno prilagajanje držav, in s tem se močno strinjam.
Dobro, tudi Slovenija ima šestodstotni presežek v plačilni bilanci.
Za majhna gospodarstva, kakršno je tudi Slovenija, ki mora izvoziti večino tistega, kar proizvede, je takšen presežek logičen. Ne more pa to biti dolgoročni model razvoja za velika gospodarstva in evroobmočje kot celoto. Pred krizo je imelo uravnotežen tekoči račun plačilne bilance, zdaj pa ima presežek na ravni okoli treh odstotkov BDP, in to na račun perifernih evrskih držav, ki so prej imele znatne primanjkljaje in so jih bile v kontekstu reševanja krize prisiljene odpraviti. Španija ima presežek na tekočem računu plačilne bilance, ki ga je dosegla z drastičnim prilagajanjem. V državah s presežkom pa tega prilagajanja ni bilo ali pa je bilo zelo omejeno. Če v prihodnje ne bo bolj simetričnega prilagajanja in bo to še naprej temeljilo samo na prilagajanju držav s primanjkljajem, potem se bodo problemi, s katerimi se spopada Grčija, pojavili še kje. EU si preprosto ne more privoščiti deset let gospodarske stagnacije, kot se je zgodilo Japonski, saj njena institucionalna struktura tega politično ne bi prenesla.
Je »grexit«, grški izstop iz evra, ta čas verjeten?
Še vedno mislim, da grškega izstopa ne bo, vsaj ne v tej fazi. Res je, da bi bil takšen izstop zdaj manj travmatičen kot leta 2010, pa vendar bi pomenil pot v neznano in s tem velika tveganja za evroobmočje. Po mojem mnenju bo o tem vendarle sklenjen dogovor, ki pa bo pa v marsičem precedenčen, drugačen od prejšnjih, vsebinsko in institucionalno. Vsebinsko si evroobmočje v političnem smislu še vedno ne more privoščiti odpisa dolgov. Odpis dolgov javnim upnikom bi bil namreč v nasprotju z maastrichtsko pogodbo, v tistem delu, ki določa, da tako imenovani »bail-out« ni dovoljen. Lahko pa je z Grčijo sklenjen dogovor, da se ji roki odplačil kreditov še dodatno podaljšajo ob njeni zavezi za nadaljevanje reform. Javni dolg Grčije je po obsegu res velik, vendar njeno breme za servisiranje obresti – kar je povedal tudi naš finančni minister – ni bistveno večje od našega.
V Sloveniji je obseg javnega dolga res precej nižji kot v Grčiji, ne le nominalno, ampak tudi kot delež BDP, vendar pa se je breme servisiranja obresti močno povečalo, saj smo probleme reševali sami z zadolževanjem na finančnem trgu, v časih, ko so bili naši pribitki pet- ali šestodstotni. Nov aranžma z Grčijo bo drugačen tudi z institucionalnega vidika. Zahteva Grčije o odpravi »trojke« je v resnici trkanje na odprta vrata, saj je Evropsko sodišče januarja letos izrazilo zelo jasno stališče, da ECB v prihodnje ne sme več biti del institucionalnih aranžmajev, kot so bili v kontekstu reševanja krize evroobmočja vzpostavljeni v preteklih letih. Kakšni bodo ti aranžmaji v prihodnje? Bomo imeli neko »dvojko« (evropska komisija, MDS) ali pa bo stvar popolnoma prešla v roke evropskih institucij. Osebno bi raje videl, da MDS vsebinsko ostane prisoten. Zakaj? MDS je bil res del pogosto osovražene, a dokaj heterogene »trojke«, je pa tudi edina od treh institucij, ki javno priznava, da nekatera zdravila, ki so bila predpisana pacientom, niso bila primerna oziroma da so se zgodile napake. Na primer, ali je bilo reševanje irske krize v smislu pristopa »bail-out« res najbolj primerno? »Bail-out« namreč pomeni koncept, s katerim se rešujejo upniki. Ali je bilo v primeru Irske res prav, da je celotno breme reševanja krize prevzela dolžniška država, čeprav je kriza v pomembnem delu nastala zato, ker so zasebni upniki brzeli v Irsko v letih pred krizo. Evro-območje je unija prostega pretoka kapitala, in če je ta država prišla v krizo zaradi tega, bi bilo verjetno prav, da bi vsaj del stroškov plačali tudi upniki.
Se ni nekaj podobnega zgodilo tudi v Grčiji, kjer smo z javnim denarjem reševali nasedle naložbe nemških in francoskih bank?
Seveda. Imamo perverzno situacijo. Iz koncepta »bail-out«, ki je pomenil reševanje zasebnih upnikov, ko so ti imeli probleme, in je bil značilen za prva leta krize, smo prešli v koncept »bail-in«, katerega osnovna logika je, da se najprej postrga vse, kar je na razpolago v državi dolžnici, šele potem lahko država zaprosi za zunanjo pomoč. Ta koncept se je prvič uporabil na primeru Cipra, v času, ko so zasebni upniki svoje terjatve že večinoma bodisi prodali bodisi so jih imeli že zavarovane. Koncept reševanja krize se je bistveno spremenil in težko se je izogniti občutku, da so spremembe nastale, ko je bilo to v interesu velikih upnikov.
Ko omenjate Ciper: minevata dve leti, kar smo bili omenjani kot naslednja domina, ki bo padla v območju evra. V tem času se je naš položaj stabiliziral, tveganja pa ostajajo, predvsem javni dolg se je zelo povečal.
Zelo zanimivo je pogledati, kako so mednarodni finančni trgi videli Slovenijo v zadnjih 25 letih. V obdobju vse od neodvisnosti pa do izbruha krize so nas dojemali kot državo, ki vedno naredi tisto, kar sama oceni, da je zanjo koristno: od poti v neodvisnost, prek reševanja dolgov do članstva v EU in uvedbe evra. Trgi so nas ocenjevali za pragmatično državo, tesno gospodarsko povezano z Nemčijo in Avstrijo, kot državo, ki je sicer nekoliko počasna pri strukturnih reformah, a jih bo že naredila, ko bo ocenila, da je treba. Ko se je Slovenija na izbruh krize odzvala dokaj konfuzno – zaradi začetka izvajanja Virantove reforme smo na vrhuncu krize leta 2009 maso plač v javnem sektorju celo povečali, jamstvena shema se je začela izvajati z velikim zamikom – se je začelo dvomiti o Sloveniji. Ti dvomi so se še povečali zaradi odlaganja izvedbe strukturnih reform in njihovih zavrnitev na referendumih. Ko je padla pokojninska reforma, se je dokončno prelomilo zaupanje trgov v pragmatičnost Slovenije. Boniteta je jeseni 2011 začela padati in odnos trgov do Slovenije je zanihal v drugo skrajnost. Čeprav makroekonomski položaj Slovenije pred dvema letoma, v času ciprske krize, ni bil tako slab, smo popolnoma izgubili zaupanje trgov pa tudi mednarodnih finančnih institucij in evropske komisije. Preprosto niso nam več verjeli. Vlada Alenke Bratušek je resnično prevzela krmilo v zelo neugodnih razmerah. Očitno nas je bilo takrat zelo strah, sicer maja 2013 ne bi v parlamentu tako rekoč čez noč sprejeli ukrepe glede fiskalnega pravila, referenduma, privatizacije in sanacije bank, o katerih se nam prej dolgo ni uspelo dogovoriti. Žal smo te ukrepe bili pripravljeni sprejeti šele v trenutku, ko nam je voda tekla v grlo.
Kako pa gledate na sedanje gospodarske razmere?
Z že omenjenimi ukrepi in samostojno financirano dokapitalizacijo bank decembra 2013, s čimer smo se izognili »trojki«, se je odnos finančnih trgov do Slovenije začel izboljševati. Ob vračanju h gospodarski rasti, ki je posledica splošno izboljšanih gospodarskih razmer v evroobmočju, je k temu nedvomno pripomogla tudi sedanja vlada, in to predvsem z dvema sklopoma ukrepov. Prvič, z nadaljevanjem procesa privatizacije oziroma umika države iz gospodarstva, in drugič, s spoštovanjem zaveze, da bomo letos javnofinančni primanjkljaj znižali pod tri odstotke BDP. Še daleč smo od tega, da bi lahko govorili o povrnitvi kredibilnosti, je pa ta stabilizirana. Po mojem mnenju ni mogoče realno pričakovati, da bi se boniteta Slovenije izboljšala že letos, tudi če se bodo pozitivni trendi nadaljevali. Te spremembe vedno prihajajo z zamikom. Torej, kratkoročno so stvari stabilizirane. To se kaže v boljšem dostopu do finančnih trgov in manjših pribitkih na naše državne obveznice, kot smo jih imeli še pred letom. Je pa to izboljšanje treba postaviti v kontekst nižanja pribitkov vseh perifernih držav, pri čemer so se nam ti pribitki znižali bolj kot nekaterim drugim državam, s katerimi se v zadnjih letih primerjamo. Pri tem ne gre pozabiti, da je Evropa zdaj zalita z denarjem. Tudi zaradi tega so kratkoročne perspektive Slovenije dokaj solidne. Srednjeročno pa ključna tveganja ostajajo.
Kaj torej priporočate?
Nič ne bom priporočal, lahko pa navedem nekaj ključnih tveganj, s katerimi so bo po mojem mnenju spopadla Slovenija na srednji rok. Eno takšnih je politično tveganje. Pogoste politične spremembe v zadnjih treh, štirih letih takšno tveganje povečujejo. Teh tudi sedanja vlada ni bistveno zmanjšala, saj se na žalost zelo veliko ukvarja sama s seboj. Država je še naprej percipirana kot politično nestabilna, čeprav jo vodi stranka z največjo relativno večino v zgodovini Slovenije in s solidno večino koalicije v parlamentu. Drugo tveganje, na katerega opozarjajo predvsem gospodarstveniki, je nepredvidljivost poslovanja, ki, povezana z nenehnim spreminjanjem poslovnega okolja, otežuje kakovostno pripravo poslovnih načrtov. V primerjavi z obdobjem pred krizo, se Slovenija spopada s popolnoma novim tveganjem. Medtem ko so bile v preteklosti javne finance komparativna prednost naše države, je med krizo javni dolg postal pomembna razvojna omejitev. Bog ne daj, da bi se zgodila kaka nova kriza – v evroskupini to ni izključeno, če recimo grških razmer ne bomo racionalno rešili – saj je naš javnofinančni prostor zdaj močno zožen. Naslednji srednjeročni izziv vključuje širok nabor tveganj v realnem sektorju, predvsem zmanjševanje vloge države v gospodarstvu in privatizacijo ter nadaljevanje procesa razdolževanja gospodarstva. Tudi slovenski bančni sektor se bo zaradi nizkih obrestnih mer spopadal z velikimi izzivi. Ti bodo v enem delu podobni kot za bančno industrijo kjerkoli, delno pa bodo specifično slovenski. Posebej je treba omeniti tudi tradicionalne strukturne reforme. O zdravstveni reformi, ki je bila visoko na seznamu prioritet pred volitvami, se zdaj manj govori kot o celoviti reformi, ampak je govor predvsem o nekih spremembah, popravkih. Pokojninska reforma morda res ni nujna ta trenutek, srednjeročno pa bo morala biti zelo korenita. Kratkoročno je bolj nujna reforma javnega sektorja, ki pa bo morala biti povezana z reformo proračuna, usmerjeno v programski proračun. Kakšne ambicije ima vlada na vseh teh in drugih področjih v prihodnjih letih, bo jasno konec meseca v njenem nacionalnem reformnem programu. Iz tega, kar je mogoče slišati in prebrati v tej fazi, neke pretirane ambicioznosti v tem dokumentu ni mogoče zaznati. Upam, da bo ministru za finance ob podpori premiera uspelo prepričati tiste v vladi, ki živijo pod vtisom, da je kriza minila in da varčevanje ni več nujno, da je prav zdaj pravi čas za temeljitejše strukturne reforme.
