Neenakost kot družbeni in ekonomski pojem

Letošnji Svetovni gospodarski forum v Davosu je pospremila vest, da bo imel najbogatejši odstotek ljudi sveta že prihodnje leto v lasti več kot vseh drugih 99 odstotkov. Neenakost vse bolj vznemirja tudi preučevalce ekonomskega razvoja, pa čeprav morda ne tako, kot bi radi zagovorniki preproste prerazporeditve dohodka.

Že konec lanskega leta so tudi pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) opozarjali, da vse večja neenakost v družbah sveta že zavira gospodarski razvoj. Vendar raziskava ugotavlja, da največja težava ni bogastvo najbogatejših, ampak zaostajanje štiridesetih odstotkov najrevnejših.

Tako imenovani srednji razred je bil v tržnih demokracijah tradicionalno izhodišče za boljše življenje sedanjih in prihodnjih generacij, kot v reviji Atlantic piše Derek Thompson, pa so ZDA, ki so vodile ta fenomen, v zadnjih letih zacementirale svoj položaj najboljšega mesta za bogate, ki delajo, zaposleni reveži pa v primerjavi z drugimi državami izgubljajo. V nekaterih drugih razvitih državah, na primer Kanadi ali Avstraliji, je položaj manj skrb vzbujajoč, a tudi zato, ker je lahko prva izkoristila kitajske potrebe po surovinah, druga pa svoj razvoj spodbudila z nepremičninskim sektorjem. Celo v Nemčiji, ki je na omenjeni lestvici OECD pod povprečjem, so se razlike v zadnjih desetletjih povečale.

O neenakosti tudi v Davosu

Družbena neenakost je bila v ospredju tudi pravkar končanega Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. To ne preseneča, saj je letos z zasebnimi letali prispelo toliko udeležencev, da so morali organizatorji za pomoč zaprositi letališča švicarske vojske, tudi najbogatejši in najvplivnejši Zemljani pa se dobro zavedajo uničevalnega potenciala jeze in užaljenosti zaradi socialnih razlik po vsem svetu.

Winnie Byanyima iz organizacije Oxfam International, ki je objavila zadnje uničujoče podatke o gigantskem bogastvu najbogatejšega odstotka ljudi, obsoja, da se mnoga podjetja izogibajo plačevanju davkov ali pa lobirajo za boljše razmere. Če bi neznanske denarje, ki jih zapravijo za takšne dejavnosti, usmerili v raziskovanje in izobraževanje, bi po njenem prepričanju pridobili vsi.

»Z vodo za kopanje ne smemo vreči stran tudi dojenčka!« je ugovarjal predstavnik druge strani Klaus Kleinfeld iz ene največjih svetovnih proizvajalk aluminija Alcoe. Navedel je podatke, po katerih je leta 1820 v revščini živelo 94 odstotkov svetovnega prebivalstva, leta 1950 72 odstotkov in leta 2011 14,5 odstotka. Svetovni srednji razred je leta 1820 štel le dva odstotka vseh ljudi, leta 1950 23 odstotkov in leta 2010 54 odstotkov.

»Zastajanje tega procesa je zelo nov pojav in mislim, da ga moramo tako tudi obravnavati, moramo poskusiti razumeti, kaj se je zgodilo,« je na razpravi pod vodstvom britanskega BBC povedal nemško-ameriški poslovnež. »Pomembno je tudi, da ne razpravljamo le o Zahodu, ampak o vsem svetu.«

Srednji razred na udaru globalizacije

Nedavna študija ameriške ustanove Center for American Progress pod vodstvom Lawrencea H. Summersa in Eda Ballsa domneva, da so srednji razred v razvitih državah še posebej prizadeli priseljevanje, globalizacija in nove tehnologije, in tudi zato ni preprostih odgovorov za izboljšanje njegovega položaja. Prva dva procesa sta namreč za mnoge Zemljane preveč pozitivna, da bi se lahko vrnili v dobro staro preteklost, kot dokazujejo Kitajska, nekatere druge azijske države, Vzhodna Evropa, Južna Amerika in vse bolj celo Afrika, ki so od razvitejših prevzele preprostejšo proizvodnjo ter iz revščine potegnile na stotine milijonov ljudi.

Da so poskusi obračunavanja z novimi tehnologijami boj z mlini na veter, pa so zagovorniki statusa quo izkusili že neštetokrat v človeški zgodovini. »Nobena država ne more uspevati v osamitvi in podjetja, ki zaostajajo ter se ne prilagajajo novim tehnologijam, neizogibno izgubljajo v globalni konkurenci,« verjamejo avtorji raziskave. »V svetu, kjer tehnološke spremembe dvigajo produktivnost in mehanizirajo službe v mnogih sektorjih, je za dolgoročno rast kritično povečevanje izobrazbe.« Univerzitetna izobrazba je vse bolj tisto, kar je bila včasih srednja šola: nujnost za dobro življenje.

Vseživljenjsko izobraževanje in izučevanje sta nuja tudi za številne konservativce, na desnosredinski strani pa morda vseeno bolj poudarjajo, da države najbolj pomagajo z zagotavljanjem dobrih razmer za poslovanje in obračunavanjem z monopoli. Za mnoge ekonomiste s te strani svetovne ideološke pregrade so celo zadnji ukrepi centralnih bank veliko prerazdeljevanje dohodka, ki ne bo uspelo že zato, ker pomaga državam in velikim podjetjem, ne pa malim in srednje velikim nosilcem gospodarske rasti in zaposlovanja.

Po prepričanju vseh razpravljavcev in raziskovalcev pa se je treba o teh stvareh pogovarjati še veliko bolj kot doslej, saj se prav zdaj položaj spreminja z neznansko hitrostjo, in to ne le v srednjem razredu ter med revnejšimi. »O neenakosti bi lahko vprašal svoj pametni telefon, in bi zdajle namesto mene iz mojega žepa govorila Siri,« se je v Davosu samo napol pošalil profesor univerze Yale in Nobelov nagrajenec Robert J. Shiller. »Vse, kar sem jaz delal pri Goldman Sachsu, so medtem že nadomestili s tehnologijo,« je v davoški razpravi o neenakosti povedal guverner Bank of England Mark J. Carney.