Tiskane izdaje
Ljubljana – Trditev, da pri obračunavanju NUSZ v občinah vlada kaos, se na prvi pogled zdi pretirana. Položnice za stanovanja in hiše prihajajo redno in niti niso previsoke. Toda analitiki, ki so sistem vzeli pod drobnogled, so odkrili ekscese pri poslovnih nepremičninah. Priložnosti zanje je zaradi podnormiranega, nenadziranega in lokalni samovolji prepuščenega sistema NUSZ obilo.
Pluvanje v lastno skledo
Analize izvajanja sistema nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) so med drugim pokazale, da zaradi nepopolnih občinskih evidenc občinski proračuni po grobi oceni izgubijo na leto od 40 do 50 milijonov evrov. Če je bilo pred 25 leti, v času uvajanja NUSZ, še nekako razumeti, da zajem ni bil ažuren, je od vzpostavitve registra nepremičnin (REN) leta 2008 neuporaba te evidence najmanj negospodarna.
Večina občin ni pripravljena sprejeti podatkov iz javnih evidenc, čeprav bi s tem razširili zajem stavb in zavezancev, ki ne plačujejo NUSZ ali ga ne plačujejo dovolj, saj je njihova nepremičnina večja, kot kažejo podatki občine. Peščica manjših občin pa je to storila: svoje evidence je križala s podatki iz REN, razčistila razlike, tako povečala priliv nadomestila za 10 do 50 odstotkov in ga bolj pošteno razporedila.
Površina: bruto ali neto?
Kje in zakaj lahko nastanejo razlike v podatkih med lokalno evidenco in REN? Ena možnost je, da stavba ni vpisana, ker se lastnik oziroma uporabnik ni sam prijavil v sistem NUSZ. Druga so terminološke razlike, nenatančnost in naključne nedoslednosti pri vodenju občinskih evidenc, ki so nastale povečini med letoma 1992 in 1995. Predpisi, ki so uvedli NUSZ leta 1984, so izhajali iz površine stavbe, čeprav poznamo več različnih površin.
Hiša ima na primer 100 kvadratnih metrov uporabne (neto) površine, bruto površina (skupaj s kletjo in neizdelanim podstrešjem) pa je lahko do trikrat večja. Občine za stanovanjske nepremičnine večinoma jemljejo uporabno površino, ni pa to pravilo. Za poslovne stavbe na primer v Mariboru v nadomestilo vštejejo vso površino, za stanovanjske stavbe pa samo uporabno.
Tretji vzrok za velike razlike v zaračunanem NUSZ za enakovredne poslovne objekte je po mnenju Marka Novaka iz slovenskega nepremičninskega združenja Fiabci interes posameznih odločevalcev, da je mogoče uporabiti bruto ali neto površino. Nedorečenost, katero površino uporabiti in jo vpisati v občinsko evidenco, ob popolni odsotnosti kontrol vpisanih podatkov ustvarja visoka korupcijska tveganja.
»Veliki večini slovenskih županov in uradnikov, ki skrbijo za baze podatkov, je manipulacija s podatki tuja, a tveganja pri takšnem sistemu so izredno visoka. Država pa v sistemu NUSZ ni naredila čisto nič, da bi jih z uvedbo nadzora zmanjšala. Ob različnih 'proračunskih potrebah', nenehnem krpanju proračunov ter ob visoki samozavesti županov je sistem porodil množico anomalij.
V takih okoliščinah lahko NUSZ postane polje visokih korupcijskih tveganj. Zelo nazoren je primer občine Ptuj: ko je na pritisk javnosti objavila podatke posameznih zavezancev – pravnih oseb, je priliv NUSZ poskočil z 1,9 milijona evrov leta 2014 na skoraj 3,2 milijona leta 2015, pa niso zajeli nobenih dodatnih nepremičnin. O tem bi morali odgovorni s finančnega ali okoljskega ministrstva marsikaj povprašati takratnega župana Štefana Čelana, pa niso spremembe niti zaznali,« pravi Novak.
Odpustki, izjeme, spregledi
Odpustki, izjeme, spregledi – izračuni čez prst, na pamet, dogovorno, selektivno. Pomemben del razlage za velikanske razlike v obremenitvi poslovnih objektov, pri katerih bi moral izračun po podatkih iz občinske baze in baze REN dati iste rezultate, izhaja iz številnih zgodb z imeni in priimki ter dogovori iz zgodnjega obdobja NUSZ. Novak je v petih letih, ko je analiziral različne podatke o NUSZ v osmih slovenskih občinah in skupaj s kolegi iz Fiabcija preveril skoraj milijon kvadratnih metrov stavb, naletel na veliko takih primerov.
Izvirni greh je po njegovem tajnost podatkov o površinah v občinski bazi in to, da lahko občina prosto presoja, katere podatke bo uporabila. Ko bodo občinski podatki o NUSZ javni (kot sta na primer register nepremičnin ali kataster stavb) in bo javno znano, da občina sosedu za enako nepremičnino zaračuna petdeset ali sto kvadratnih metrov manj kot meni, ko bo znesek NUSZ preverljiv in enoznačno določen, ne bo več prostora za napake ali celo korupcijo pri manipulaciji s podatki. Z obvezno uporabo REN bi zadevo rešili z enim zamahom.
Proračunska lakota
Ob zniževanju povprečnine oziroma primerne porabe v občinah naraščajo potrebe po drugih virih financiranja, med katerimi je poleg dohodnine NUSZ najpomembnejši. Zato so predvsem mestne občine lani ob nespremenjenih odlokih o NUSZ bistveno povečale obremenitev poslovnih nepremičnin; brez poprejšnje razgrnitve so spremenile podatke za odmero NUSZ. Z inflacijo je rasla tudi vrednost točke, če je to potrdil mestni svet, medtem ko se v času negativne inflacije med gospodarsko krizo ta vrednost ni zniževala.
Da so obremenitve poslovnih stavb v primerjavi s stanovanjskimi previsoke, je znano že dolgo. Analitiki iz Fiabcija pa ugotavljajo, da nesorazmerja niso utemeljena s koristmi uporabe zemljišča. Tako velike razlike – od 10 do 10.000 odstotkov – pač ne morejo biti utemeljene in so arbitrarno določene, arbiter pa je občina. Po mnenju ustavnega sodišča so nepremičnine lahko različno obremenjene, a mora biti razlikovanje sorazmerno s koristmi, ki jih določena nepremičnina uživa. Razlike med občinami pa mora biti občina sposobna dokazati.
Pod drobnogledom
Vsem odlokom je skupno to, dodaja sogovornik, da zaračunavajo komunalno opremljenost za električno, vodovodno, plinsko in telekomunikacijsko omrežje, čeprav nobeno izmed njih ni v lasti občine, ni ga zgradila in ga ne vzdržuje: »Zaračunavajo nekaj, kar je v lasti tretjega. Ta tretji pa nam, uporabnikom, jasno in transparentno zaračuna omrežnino … Naj razume in pojasni tisti, ki zmore.«
Več o konkretnih ugotovitvah iz analize Marka Novaka preberite TUKAJ.
