Tiskane izdaje
»Ta teden zaznavamo porast povpraševanja po konverziji kreditov in tudi dejanskih izvedb te storitve,« so v petek povedali v banki Hypo, ki je potrošnikom, zadolženim v frankih, do konca februarja omogočila brezplačno menjavo kredita v evrsko valuto.
Finančni analitiki pričakujejo, da se bo švicarski frank še krepil, dolgoročno pa je gibanje valutnega razmerja nepredvidljivo. Tudi zato odsvetujejo špekuliranje, »a vsakdo se mora odločiti sam«. Tisti, ki so kredit že skoraj odplačali, nimajo dileme, finančni svetovalci pa preostalim predlagajo, da odločitev poskušajo sprejeti racionalno, brez vpletanja čustev.
Kar je težko, posebno če so po letih odplačevanja posojila, preračunano v evre, dolžni ravno toliko ali pa celo več, kot so si sposodili. Da bi bila mera še bolj polna, stanje pa nevzdržno, so vrednosti nepremičnin v zadnjih letih padle pod ceno, ki so jo plačali ob nakupu, mnogim je mesečni obrok v evrih zrasel čez glavo, nimajo pa drugega premoženja, da bi z njim poplačali del kredita. »Če bi se banke držale pravil poslovanja, bi morale na tisoče družinam odvzeti stanovanja in hiše,« pravi sogovornik.
Na vprašanje, ali od potrošnikov zahtevajo dozavarovanja, banke na splošno odgovarjajo, da ne, posebno če obroke redno odplačujejo. »Pri kreditih prebivalstvu gre praviloma za kredite, ki se mesečno odplačujejo, tako da se znižuje tudi obveznost kreditojemalcev do banke. Poleg tega smo ob odobritvi kreditov zagotavljali ustrezna zastavna razmerja,« navajajo v Abanki.
Podobno pravijo tudi v Gorenjski banki, kjer so posojilo v frankih odobrili osmim potrošnikom. »Pri vrednosti nepremičnin upoštevamo konservativne interne cenitve, ki so nižje od trenutnih cen nepremičnin na trgu. Morebitno tveganje manjšega znižanja vrednosti nepremičnine je že upoštevano ob odobritvi posojila. Ob večjem znižanju cen nepremičnin, ko zavarovanja ne zadošča več, pa banka po pogodbi lahko zahteva dozavarovanje.« Na pomislek, ali bo banka posamezniku v takšnem primeru sploh pripravljena spremeniti posojilo v evrskega, v Banki Koper, ki ji potrošniki dolgujejo še 8,7 milijona frankov, pravijo, da ne zahtevajo dozavarovanja. Upoštevajo vrednost nepremičnine, ocenjeno ob sklenitvi posojila v frankih, prav tako potrošnikom ne računajo stroškov za spremembo kreditne pogodbe.
Finančni svetovalec se sicer strinja, da se je del potrošnikov ob najemu posojila v frankih zavedal valutnega tveganja in so se v frankih zadolžili, ker so bile obrestne mere takrat ugodnejše. A povprečni kreditojemalec se za to ni odločil zavestno s špekulativnim namenom, ampak ker je bila to edina možnost za nakup lastnega doma in ker so ga priporočali (ne vsi) bankirji, kar dokazujejo tudi brošure iz tistih časov.
»Krivi so bankirji. Kršili so temeljno dolžnost poklicne skrbnosti. Neukemu ljudstvu so prodajali produkte, katerih tveganja so ušla izpod nadzora,« je prepričan sogovornik in primerja: recimo, da bi v lekarni več desettisoč ljudi kupilo škatlico tablet proti glavobolu, ki imajo lahko nekaj »nebistvenih stranskih učinkov«. Potem pa bi jih polovica izkrvavela? Kdo bo kriv, kupci ali farmacevti? Sodna praksa je jasna, dodaja svetovalec.
