Osupljivo je, da Slovenci raje volite politične neznance

Keith Miles: Če ne bo sporazuma med Londonom in Brusljem, bi lahko brexit in carine krepko udarili slovenske izvoznike.

Objavljeno
23. marec 2018 16.12
Keith Miles 7.3.2018 Ljubljana Slovenija [Keith Miles,Ljubljana,Slovenija]
Miha Jenko
Miha Jenko

Slovenija bi morala končati tranzicijo s privatizacijo NLB in Telekoma, brez ustreznega trgovinskega sporazuma med EU in Združenim kraljestvom pa bi posledice brexita in carin lahko krepko občutili tudi slovenski izvozniki, pravi Keith Miles, angleški finančnik, ki je že dolga leta tesno povezan s Slovenijo.

Gospod Miles, kako kot Britanec gledate na brexit 21 mesecev kasneje? Je bil napaka ali pametna odločitev?

Brexit zagotovo ni bil napaka. Zamisel je nastajala deset ali 15 let, saj je bila EU preveč usmerjena v politiko in premalo v biznis. Britanci so v 70. letih glasovali za vstop v evropsko ekonomsko povezavo, kasneje pa postajali nezadovoljni z njeno politično usmeritvijo in niso želeli biti več v taki politični uniji. Brexit ni bil napaka: če Nemčija in Francija želita biti politična unija, jima želimo vso srečo. Mi nočemo biti v taki uniji, tako kot Kanada noče biti skupaj z ZDA. Nismo naredili napake, problem zdaj je, da se evropski pogajalci pogajajo o političnih zadevah, naši pa želijo trgovinski sporazum, tako kot smo pač glasovali leta 1975. Želimo, da bi trgovali eden z drugim, a vse pogajalske pozicije, ki jih zagovarjajo evropski pogajalec Barnier in evropska komisija, so povsem politične.

Očitno so v Bruslju prestrašeni, da bi se v primeru, če bi se Združeno kraljestvo dobro izpogajalo, postavilo vprašanje, kdo bo naslednji. Recimo Italija, ki ima vsega čez glavo in je že desetletje brez rasti, ima visoko brezposelnost, ob tem pa v njej pristajajo vedno novi čolni z ljudmi iz Severne Afrike. Bruselj se zgrozi ob misli, da bi še kdo odšel. Sam sem za svobodno tržno ekonomijo, verjamem, da svobodna trgovina prinaša blaginjo in sem za to, da nimamo nobenih carin.

Najvišja rast osebnem življenjskem standardu v Sloveniji nima nobene povezave s trdim delom in proizvodnjo, pač pa je zasluga odprtih trgov. Recimo, včasih ste morali dati 10.000 evrov, da bi kupili jugoslovanski avto zastava, zdaj pa za to dobite zelo dober avto. Poglejte tiste gospe tam, ki se sprehajajo z lepimi zimskimi plašči – niso bili narejeni v Jugoslaviji, niti v Nemčiji, pač pa na Kitajskem. Ta življenjski standard je posledica svobodne trgovine, nima nobene zveze z EU ali s čem drugim.

Da, kaj pa po brexitu? Se bodo britanska vrata za Evropejce zaprla?

Ne, mislim, da bo naša ekonomija je vedno potrebovala tuje delavce, tako kot ameriška. Po letu 1945 je v ZDA vsako leto prišel milijon ljudi, že sedemdeset let je tako, pri nas so te številke v sto tisočih na leto. Potrebujemo priseljevanje, nimamo pa radi, če ga ne moremo nadzorovati. Ne želimo si, da recimo hodijo gangsterji iz Latvije ali pa katerekoli druge države. Ne strinjam se s tem, kar berem v časopisih po kontinentu, da je bil glas za brexit glas proti imigraciji. Ne, to je bil glas proti nenadzorovanemu priseljevanju.

Zaradi brexita bo v evropskem proračunu zazevala luknja v višini od 10 do 14 milijard evrov letno?

Da, zagotovo se bo Unija soočila s proračunskimi težavami. A kaj so storili? Evropski parlament ostaja brez 73 britanskih poslancev. In vsak poslanec predstavlja letni bruto proračunski strošek med pol milijona do milijon evrov. In kaj so storili? Namesto, da bi zdaj prihranili izdatke za 73 poslancev, so jih le za 46, saj se število poslancev ni ustrezno zmanjšalo. Če bi bila EU podjetje, jaz pa finančni direktor, bi rekel, da je to slabo, kaj pa delate? V bistvu so stroške celo povečali.

Poglejva odnose med Veliko Britanijo in Slovenijo. Bo brexit poslabšal izmenjavo študentov, poslovne odnose med državama?

Slovenski študentje so prihajali k nam že pred vstopom Slovenije v EU, saj so vedeli, da pridobijo dobro izobrazbo, če se šolajo na London School of Economics ali pa študirajo medicino na londonskem King's College. Prihajali so, ker je bilo izobraževanje dobro in so bili zanj pripravljeni plačati. Mislim, da se bo to sodelovanje nadaljevalo na bilateralni podlagi, kot je bilo v nekdanji Jugoslaviji. Tudi jaz sem imel koristi od tega, prek programa britanskega sveta sem leta 1982 prišel na šolanje na ljubljansko univerzi za devet mesecev. To je bila izmenjava študentov: Jugoslovani so odhajali v London, Britanci pa sem. Za tiste, ki bodo pripravljeni plačati, pa bo šolanje popolnoma odprto, kot je vedno bilo.

Kar pa zadeva posle, pa je slovenski izvoz v Združeno kraljestvo 550 milijonov evrov, uvoz pa približno 350 milijonov, razlika je torej 200 milijonov evrov. Če torej ne bo ustreznega sporazuma med Združenim kraljestvom in Brusljem, lahko Gorenje izgubi vse svoje posle v 48 urah, na račun konkurence, recimo Beka ali Samsunga. Zakaj bi ljudje plačevali več za Gorenje, če lahko kupijo izdelke Beka. Ali če vzamemo drug primer, avtomobile clio, ki ga izvažate. Če bi morali nanj plačevati dodatne osemodstotne carine, bodo ljudje raje kupovali toyote. Zakaj bi le plačevali osem odstotkov več? Imamo pač odprt trg.

Kako pa s te perspektive gledate na konec svobodne trgovine in carine, ki jih napoveduje ali pa uvaja ameriški predsednik Trump?

Niso mi všeč, ker verjamem v svobodno trgovino. A gospod Trump, ki ni politik, je ljudem obljubil, da bo storil A, B, C in D. In glej presenečenje, zdaj to tudi poskuša narediti. Za razliko od prejšnjih politikov, ki so ljudem obljubili, da bodo storili A, B, C in D, naredili pa X, Y in Z. In ljudem v Ameriki je to všeč, saj predsednik počne tisto, kar je obljubil. In na kontinentu, kjer po mojem vlada politični kaos, so ljudje že krepko naveličani politikov, ki govorijo eno, delajo pa povsem nekaj drugega. Zato ne marajo starih strank, ki izgubljajo popularnost, pridobivajo pa nove stranke.

S Slovenijo ste tesno povezani: poročeni ste s Slovenko, svetovali ste dvema slovenskima vladama, vključno z osamosvojitveno, bili ste med soustanovitelji britansko-slovenskega društva in mu predsedovali itd. Kot finančnik ste v začetku 90. let svetovali tudi Banki Slovenije in ljubljanski borzi. Kako se spominjate tistih časov?

Da, pri Banki Slovenije je bilo zelo pomembno, da svetovni denarni trgi niso bili zaprti za Slovenijo v obdobju med razglasitvijo neodvisnosti in njenim mednarodnim priznanjem – v tem primeru bi Slovenija izgubila bitko. Pomagal sem vzpostaviti mnoge povezave z Bank of England, angleško centralno banko, tedaj sem bil v stikih s tedanjim guvernernerjem Francetom Arharjem, finančnim ministrom Markom Kranjcem, Jožetom Mencingerjem, Dimitrijem Ruplom in Lojzetom Peterletom. Pomembno je bilo poskrbeti za zaupanje mednarodnih finančnih trgov preko Bank of England, da so ti verjeli, da je Slovenija dobra, poštena in zanesljiva država. To je bila verjetno najpomembnejša stvar za Slovenijo, ki sem jo opravil v tistih časih. Bank of England je tedaj vzpostavila skupino tehničnih svetovalcev za pomoč, ki so jo poleg nje sestavljale še nemška Bundesbank, Banque de France in švicarska centralna banka. Tedaj je šlo za dve stvari: da bi Slovenijo predstavili kot zaupanja vredno in zanesljivo državo in da bi ji nudili tehnično pomoč.

Kako pa v tej luči vidite pot, ki jo je prehodila Slovenija?

Mislim, da so bili začetki zelo dobri, kar so storili ti prvi politiki v letih od 1989-1991, je bilo zares osupljivo. V mislih imam ustavo, finančni sistem, davčni in carinski sistem. Tu je bil napredek neverjeten in je pokazal intelektualne sposobnosti Slovencev. Vem, da je bil Drnovšek popularen, a v primerjavi s tem prvim obdobjem je bila njegova vlada zelo počasna, naredila pa bolj malo.

Imeli smo več vlad, ki jih je vodil.

Vse so bile zelo počasne. Pri dveh njihovih glavnih dosežkih, vstopu v EU in Nato, je bil sicer zraven Dimitrij Rupel, ki je po mojem najbolj pritiskal, da bi naredili ta dva koraka. Je pa Drnovšek zelo dobro poznal Slovence in je bil spreten politik, a to na način, ki vsaj po mojem ni bil dober za Slovenijo na dolgi rok. Vedel je, da Slovenci neradi sprejemajo odločitve, zato jih je stalno prelagal in prelagal. In ker je tako ravnal, je dobival volitve. A na dolgi rok to ni bilo dobro. Zakaj je Slovenija kar zadeva vlogo države v gospodarstvu zdaj bolj socialistična kot pa katerakoli druga nekdanja socialistična srednje ali vzhodnoevropska država? Po mojem je to zaradi tistih desetih zamujenih let, ko je vlado vodil Drnovšek, tedaj Slovenija pri tem ni naredila napredka.

No, imeli smo tudi druge vlade in premierje, z obeh polov, levega in desnega?

Da, a tisto obdobje je bilo ključno. Enostavna statistika, kar zadeva BDP na prebivalca po kupni moči, pokaže, da je Češka ob neodvisnosti za Slovenijo zaostajala za 30 odstotkov, zdaj pa jo je prehitela. Tudi v realnih številkah je približno na istem. Zakaj? Zato, ker so sprejeli težke, a nujne gospodarske odločitve in vpeljali svobodno tržno ekonomijo. Pri nas pa se še kar mučimo s tem, poglejmo le primera Telekoma ali pa NLB. Cimos smo komaj spravili skozi, poglejte pa, kaj se je zgodilo s temi velikimi starimi podjetji, vse zato, ker se je predolgo odlašalo s težkimi odločitvami.

Kaj so po vašem najtrši izzivi za Slovenijo?

Predvsem mora zaključiti s tranzicijo s privatizacijo Telekoma in NLB in zmanjšati vlogo države v gospodarstvu, to je najpomembnejše. In drugič, vprašati se moramo, ali res želimo biti le ljubljanska provinca. Zato, ker je Slovenija v EU vse bolj in bolj zgolj provinca in ne država. Če pogledate Čehe, Slovake, Madžare in Poljake, imajo tu jasno stališče in ga povedo. Pravijo, da so si priborili svojo neodvisnost in je ne želijo prepustiti drugim. To je v ozadju zapletov med temi državami in Brusljem. To je veliko vprašanje tudi za Slovenijo.

Poglejva še z drugega konca: Slovenija je majhna država, z vsega dvema milijonoma prebivalcev...

Po tem je primerljiva z Birminghamom.

Drži. Skupaj nas je za München ali pa Dunaj.

Da, a tudi Singapur ima le nekaj več kot dva milijona prebivalcev. Luksemburg je celo še manjši, imate Irsko in celo vrsto majhnih držav. Gre pa za vprašanje mentalitete. In za vprašanje, ali si Slovenija res želi biti nekakšna provinca Jugoslavije Avstrije ali pa Bruslja, ali pa želi postati tisto, kar so si ljudje želeli v času neodvisnost v začetku 90. let.

Spomnim se vizije, da bi Slovenija postala nekakšna druga, ali pa balkanska Švica. Kako daleč smo od tega?

To ni bilo mogoče, saj za to potrebujete vlado, ki dopusti, da se stvari zgodijo. Tako, da imate nižjo stopnjo obdavčitve in lokalno demokracijo, kot jo poznajo kantoni v Švici. To je bilo v nasprotju z mentaliteto stare garde, ki česa takega ni dovolila. Zato to, na žalost, ni bilo mogoče.

Kaj je rešitev: več medsebojne tolerance, več vzajemnega spoštovanja, več ekonomske svobode?

Predvsem se mora država umakniti iz gospodarstva. Dokler se to ne zgodi, ne morete sprostiti vse energije ljudi. Kot nadzornik NKBM in Gorenja in kot član vladnega strateškega sveta sem spoznal, da so ljudje z druge ravni – torej tiste pod upravami in nadzornimi sveti – dobri, inteligentni, zelo delavni. Ljudje na samem vrhu pa so navajeni na obstoječi sistem, so elita. To bi morali obrniti, saj smo mi tisti, ki plačujemo davke. Torej bi morali ljudje dobiti oblast, ki je zdaj nimajo. Podoben fenomen vidimo tudi v drugih evropskih kontinentalnih državah, kjer so ljudje siti elit, ki eno govorijo, počnejo pa nekaj drugega. In tudi tukaj se pred volitvami naposlušamo obljub, ko pa dobimo vlado, ta počne nekaj povsem drugega.

V Sloveniji imamo kmalu volitve. Lahko po njih pričakujemo kakšne spremembe?

Ne, kot Angležu se mi zdi osupljivo, da Slovenci raje volijo tiste, ki jih ne poznajo. Da iščejo take, o katerih prej niso slišali, kot sta bila na primer Cerar ali Bratuškova ali pa kot je Šarec. Tu v Sloveniji je bolje biti nepoznan.

Da, ta in druga imena so pač (bila) na mizi. Ali ne moremo zaupati demokratični presoji ljudi?

Ne vem, a najbolj uspešni obdobje – tudi tu so bile nekatere napake – , je bil čas prve vlade, ki je dosegla osupljive, skoraj neverjetne stvari. Ko je šel tedanji minister za finance Marko Kranjec v London so mu le čestitali, fantastično je, da ste tako rekoč iz nič naredili centralno banko in gospodarski in finančni sistem. Nato pa je bila relativno uspešna tudi Janševa vlada pred letom 2008. Pri nobeni drugi vladi ne vidim prav veliko uspehov, z izjemo vstopa v Nato in EU.

Kako kaj ocenjujete zdajšnjo visoko, petodstotno gospodarsko rast v Sloveniji? Kdo je zaslužen zanjo?

Da, to slišim vsepovsod. To je tako, kot če bi se nekdo veselil, ker je ta teden dobil na loteriji, ob tem pa je prej deset let izgubljal. Slovenija je šele lani prišla na raven iz leta 2008. Če je zdaj eno leto dobro, ne menite, da ima to kaj opravka s politiki – to nima z njimi prav nobene zveze. To se dogaja, ker se gospodarska rast krepi po vsem svetu, v Nemčiji, Franciji, Avstriji. Ljudje ne bi smeli gledati na to petodstotno rast, pač pa bi morali biti pozorni na to zared visoko in nedopustno stopnjo brezposelnosti med mladimi, tudi stopnja zaposlenosti starejših ni dobra in ljudje se izseljujejo iz države. Če je gospodarstvo res tako briljantno, zakaj se to dogaja? Zato, ker taka visoka rast traja zgolj eno leto in nas ne bi smela preslepiti.

In še to: britansko veleposlaništvo je uspešno izpeljalo obisk vseh 212 občin v Sloveniji. Kako gledate na to?

(Smeh) Želim jim vso srečo. To je zanimiva ideja, ki zelo dobro ponazarja britanski demokratični sistem. Ta izhaja iz ljudstva. Torej morajo državna birokracija, javni uslužbenci, politiki poznati ljudi. Morda ta primer to lepo ilustrira: srečevati se je treba z ljudmi, ne le s politiki. Vsaj zame je to produkt britanskega razumevanja ljudi in politike.