Portugalska je za reševanje BES (spet) posegla v javno blagajno

Polom portugalske Banco Espírito Santo (BES), v katero je morala država pred tednom dni in dobesedno čez noč »vstopiti« s 4,9 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja, je pokazal, da so bančni regulatorji v EU precej bolje opremljeni z orodji in modeli za reševanje bančnih kriz, kot so bili še pred nekaj leti.

Hkrati pa je opozoril tudi na nekatere pomembne negotovosti: v resnici ne vemo, v koliko evropskih finančnih hišah se še skrivajo dvomljive, »toksične« naložbe in ali imamo dovolj denarja, da si lahko privoščimo njihovo reševanje.

Drugo največjo banko na Portugalskem je na kolena spravilo 3,6 milijarde evrov izgube, ki jo je morala banka priznati po tem, ko je letos spomladi revizija odkrila slabe naložbe in neporavnane obveznosti v treh holdinških družbah, povezanih z BES. Šlo je za Espírito Santo Financial Group, ki je (bil) 20-odstotni lastnik BES, Espírito Santo International in Rioforte. Vse so registrirane v Luksemburgu, nad njimi pa je že bil začet stečaj. Prek teh treh družb je vodilno vlogo v banki ohranjala družina Espírito Santo, katere predniki so jo ustanovili v 19. stoletju. Škandal je postal javen maja, najprej so ga poskušali v banki prikriti, junija je bil z mesta glavnega izvršnega direktorja banke prisiljen odstopiti Ricardo Espírito Santo Salgado, glava družine, ki je bil prvi mož banke kar 23 let. Še pred 14 dnevi so predstavniki portugalske centralne banke in vlade izražali prepričanje, da bo mogoče banko rešiti s prodajo strateškemu vlagatelju. Tudi zato, ker ves čas ni bilo jasne razlage, kam so »poniknile« zapravljene milijarde, pa se je zaupanje vlagateljev v banko tako omajalo, da je samo zadnji teden julija njena delnica izgubila tri četrtine vrednosti. V nedeljo, 3. avgusta, sta zato intervenirali vlada in centralna banka.

Slaba banka in Novo Banco

Iz banke v težavah so izločili vso aktivo, za katero se domneva, da je zdrava (gre za 59,6 milijarde evrov bilančne vsote), in jo skupaj s tekočim poslovanjem BES oblikovali v Novo Banco (kar seveda pomeni Nova banka). Ta je v lasti sklada za reševanje bank, ki so ga v skladu z zahtevami trojke (EU, ECB in IMF) ustanovile portugalske banke po mednarodni intervenciji v državni finančni krizi leta 2011. Ker pa ta sklad razpolaga le z nekaj deset milijoni evrov kapitala, mu je država posodila 4,9 milijarde evrov, s katerimi je dokapitaliziral Novo Banco.

Preostalo »dvomljivo premoženje« v nominalnem obsegu 4,4 milijarde evrov pa je ostalo v banki BES, ki ima zdaj vlogo »slabe banke« in jo bodo postopno likvidirali. Izgube, ki se bodo pri tem materializirale, bodo šle v breme lastnikov banke in imetnikov podrejenega dolga, saj ni pričakovati, da bi v lupini BES ostalo kaj prida premoženja.

Na ta način so pri »reševanju« druge največje portugalske banke uporabili pravila, ki jih je lani poleti predpisala evropska komisija – da morajo izgube iz sanacije bank najprej nositi njihovi delničarji, potem imetniki podrejenih obveznic, pri večjih izgubah tudi imetniki običajnih obveznic in ostalih terjatev, popolnoma zavarovane pa ostanejo le vloge nad 100.000 evrov. Ta formalna pravila so bila sprejeta po kaotičnem odzivu na kolaps dveh vodilnih bank na Cipru spomladi 2013, ko so morali pri pokrivanju izgub deloma prispevati tudi imetniki depozitov. Naj spomnimo, prvi primer, ko so bila nova pravila uporabljena, je bil začetek likvidacije Factor Banke in Probanke v Sloveniji septembra lani, različico pravila (manj strogo do imetnikov obveznic) pa so uporabili tudi v primeru Hypo Bank Alpe Adria v Avstriji.

Bo privatizacija res povrnila vložek?

Prav na to, da je država za dokapitalizacijo Novo Banco morala skladu, ki naj bi banke »reševal«, posoditi praktično ves denar, pa zdaj opozarjajo analitiki. Portugalska, ki je pred dvema mesecema uradno izstopila iz programa stabilizacije pod nadzorom trojke, je pravzaprav imela srečo, saj je iz vseevropskega reševalnega paketa »prihranila« 6,4 milijarde evrov. Večino tega denarja je zdaj namenila za podporo Novo Banco, skupaj z upanjem, da bo za stabilizirano banko v doglednem času mogoče najti (zasebnega) kupca in bo vloženi denar pritekel nazaj v državno blagajno. Kako trden in realističen je ta načrt, bo pokazal čas, v Sloveniji pa nam je dovoljeno, da smo do njega skeptični: naša država je na primer v dokapitalizacijo Nove Kreditne banke Maribor vložila več kot milijardo evrov, potencialni kupci pa za banko po dostopnih informacijah ne ponujajo več kot 300 milijonov …

Podobna tveganja verjetno veljajo še za marsikatero banko v Evropi. Naključje ali ne, ravno v času reševanja Banco Espírito Santo je 30. julija evropska komisija v uradnem listu objavila pravila za enotni mehanizem za reševanje bank – gre za tako imenovani prvi steber bančne unije oziroma centralizirani nadzor velikih, sistemskih bank v EU, ki ga bo 1. novembra letos začela izvajati Evropska centralna banka (ECB).

Zanimivo (oziroma kar skrb vzbujajoče) pri tem je, da je ECB v sklopu priprav za ta pravila že pregledovala poslovanje ključnih bank (na primer stresni testi slovenskih bank, ki so konec lanskega leta pripeljali do tega, da je oziroma bo morala večino bančnega sistema dokapitalizirati država), vendar je bila BES vedno med bankami, ki so prestale vse teste!

Guverner portugalske centralne banke je glede tega prejšnji teden lakonično ugotovil, »da je bančno verigo slabih posojil praktično nemogoče odkriti, dokler dovolj velik člen ne poči«, a slab priokus ostaja. Namreč, ECB prav sedaj izvaja nov krog ocenjevanja kakovosti naložb v ključnih evropskih bankah. Rezultati bodo znani oktobra, pred uradnim začetkom enotnega nadzora. Če niso zanesljivi pri odkrivanju potencialnih težav v bankah, čemu potem služijo?

Ni jasno, kaj bo ECB odkrila v drugih bankah

Težave pa znajo nastopiti tudi pri bankah, ker bo ECB ugotovila pomanjkljivosti. »Vse države nimajo prihrankov za hitro intervencijo, zbiranje denarja na trgu pa zahteva čas, lahko pa se tudi zgodi, da bi veliko povpraševanje po svežih sredstvih za krepitev bank posrkalo likvidnost na trgu,« je v pogovoru za Bloomberg opozoril eden od poznavalcev bančne panoge.

Drugi steber bančne unije – sklad za reševanje bank – bodo v praksi, z denarjem začele oblikovati banke držav članic EU šele po 1. januarju 2016, o osmih letih pa naj bi dosegel odstotek vseh zavarovanih hranilnih vlog ali približno 55 milijard evrov. Dokler v praksi ne deluje, mora za pokritje težav v banki poskrbeti država, kjer ta posluje, evropski stabilnostni mehanizem ESM, ki je namenjen premoščanju finančnih težav držav, pa bi priskočil na pomoč le v izjemnih primerih. Tako ni presenetljivo, da je nizozemski finančni minister in šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem možnost, da bi ESM neposredno posredoval v krizi katere od bank, pred kratkim označil kot »zelo, zelo majhno«.

Vsaj za prihodnji dve leti zato velja, da bodo težave bank, ki bi morebiti še izbruhnile, predvsem problem njihovih matičnih držav. Pri tem so seveda v boljšem položaju tako imenovane jedrne in gospodarsko trdnejše države območja evra, na primer Nemčija. Med tako imenovanimi perifernimi državami, kamor spada tudi Slovenija, so po mnenju poznavalcev v boljšem položaju tiste, kjer so banke že reševali, tudi z mednarodno pomočjo. »Nekatere, denimo Italija, pa imajo ranljiv bančni sektor in mogoče ne bodo mogle ukrepati tako hitro in odločno, kot bi se v primeru izbruha krize od njih pričakovalo,« je ocenil eden od sogovornikov Bloomberga.