»Posojila v švicarskih frankih so jemali tudi bankirji in ekonomisti«

Z direktorico ZBS o poslovanju in izzivih bank, posojilih v švicarskih frankih, pranju denarja, privatizaciji NLB.

Objavljeno
06. oktober 2017 12.12
Miha Jenko
Miha Jenko

Banke se morajo pospešeno spopasti z digitalizacijo. S sedanjim poslovnim modelom bodo težko dolgoročno preživele, meni direktorica Združenja bank Slovenije (ZBS) Stanislava Zadravec Caprirolo. Z njo smo govorili o posojilih v švicarskih frankih, prodaji NLB, pranju denarja in vlogi ZBS.

Banke v Sloveniji vse manj zaslužijo z obrestmi, stroške imajo približno enake, dobiček pa ustvarjajo predvsem s sproščanjem rezervacij. Bodo banke preživele s takim poslovnim modelom?

Za banke bo to srednje- ali dolgoročni izziv. V preteklih dveh, treh letih so že imele izkazane dobičke – a ne na račun rasti bilance in obrestnih prihodkov. Neobrestni prihodki so se sicer povečali, a ne toliko kot dobički, ki pa so bili večinoma posledica sproščanja rezervacij. Ko se začne kreditna rast – čemur smo na srečo in veselje bank in tudi gospodarstva že priča v zadnjem letu – se nehajo sproščati slabitve kreditov. Ta prostor se torej krči, kar za banke ni presenečenje.

Še ne dokončni poslovni rezultati tega leta že jasno kažejo, da bodo banke letos imele dobičke, a nižje kot leta 2016. Omenili ste, da stroški ostajajo na približno enaki ravni, kar bo tudi omejitev za prihodnje poslovanje. Stroški so povezani z zelo visoko stopnjo regulative, ki se v prihodnje ne bo nižala, in z investicijami, potrebnimi za poročanje in razvoj tehnologije. Obvladovanje stroškov je mogoče le, če se bo poslovni model bank spremenil in se usmeril v skupno, centralizirano upravljanje nekaterih dejavnosti. Nekaj je mogoče prihraniti pri stroških, investicijah in poslovanju.

Kaj bi banke lahko počele skupaj?

Recimo, mogoče je centralno upravljanje bankomatov. Tu je še nekaj priložnosti, a se morajo poslovne banke o tem odločati same.

So se banke sploh sposobne o tem dogovoriti, če pa imajo zelo različno lastništvo, so različno velike in imajo vsaka svoje interese?

Mislim, da so se sposobne dogovoriti in da bodo morale biti vse bolj sposobne medsebojnega dogovarjanja. Dober primer tega je letos dogovor bank in izvedba skupne platforme za izvajanje takojšnjih plačil. In tudi ni nujno, da se za take projekte odločijo popolnoma vse banke. Pri spremembah poslovanja je treba upoštevati tehnološko in metodološko centralizacijo na način, ki ne omejuje konkurence.

Različni finančni inženiringi, finančno-tehnološka podjetja, kriptovalute in podobno postajajo vse resnejša alternativa bankam in klasičnemu denarju. Kako se morajo banke prilagoditi, da bodo še finančni servis gospodarstvu in prebivalstvu?

V slovenskem bančnem sistemu je še prostor za združevanje in konsolidacijo. Če bi nastala združitev, to ne bi bilo v škodo celotnemu bančnemu sistemu. Evropski bančni sistem je tako odprt, da tudi združevanje ne bi bilo v škodo nacionalne konkurence. Pritisk na poslovne banke v Sloveniji je še večji, ker zelo veliko ponudnikov storitev, podobnih tistim, ki jih tržijo banke, prihaja iz nereguliranega segmenta, imajo precej nižje stroške poslovanja in tudi bistveno nižji nadzor. Tega se moramo zavedati, ko se odločamo, da čez tri leta ne bomo spet priča nekim izgubam in bomo rekli: »Joj, tega pa nismo vedeli«.

Banke se bodo morale prilagoditi spremembam tehnologije, sicer se bo njihov poslovni model pri nekaterih produktih izpel. V digitalizacijo morajo pospešeno ugrizniti. Nekatere banke v soseščini Slovencem lahko ponujajo produkte po skypu, mobilnih telefonih, z oddaljeno identifikacijo in oddaljenim podpisovanjem.

Pri nas je zelo pomembno, da se projekti ministrstva za javno upravo realizirajo čim prej – da imamo na sistemski ravni za zaščito potrošnikov urejene poti za digitalno poslovanje – da nam ni treba več priti na bančno ali zavarovalno okence in podobno. V prihodnje pa bo nujna centralizacija nekaterih tehnoloških platform, ki bi bankam omogočale prodajne poti na drugačen način. Novi finančni tehnologiji se bodo morali prilagoditi vsi sektorji, ne le bančni, nujna bo tudi regulativa za varnost poslovanja za vse sektorje, ki ponujajo podobne storitve, čemur zdaj še nismo priča.

Problematika posojil v švicarskih frankih postaja aktualna in tudi politično vroča. Pripravljen je osnutek intervencijskega zakona, ki prihaja v obravnavo v državni zbor in predvideva rekonverzijo posojil iz frankov v evre. V bankah in bančnem združenju temu niste naklonjeni? Zakaj?

Ne, res mu nismo. Pa ne le zaradi vzrokov, neposredno povezanih z bankami in bančnim sistemom, ampak zaradi velikih tveganj, ki bi jih sprejetje takega zakona pomenilo za celoten finančni sistem. V ZBS smo imeli do tega že leta 2015 zelo jasno stališče. Po nepredvideni spremembi tečaja švicarskega franka je že bil predlagan intervencijski zakon. Takrat so Banka Slovenije (BS), ministrstvo za finance, ministrstvo za gospodarstvo in ZBS sprejeli skupno mnenje, z obrazložitvijo, zakaj ne podpirajo takega zakona. In ti razlogi se do danes niso spremenili. Prej nasprotno, rekla bi, da so se celo okrepili in še bolj govorijo v prid nesprejetju takega intervencijskega zakona.

Kateri pa so ti razlogi?

Del razlogov je pravnih, del pa je ekonomskih in socialnih. Pravno gledano, sprejetje takega zakona posega v zelo majhen delček poslovnih razmerij v državi za nazaj – brez neke socialne argumentacije – samo zato, ker so se zgodile spremembe tečaja, torej samo ene od tržnih spremenljivk, ki smo jim izpostavljeni vsi v Sloveniji, Evropi in po svetu.

Z vidika varnosti pravnega reda je to nesprejemljivo in bi po mnenju ZBS neizpodbitno povzročilo visoka poslovna tveganja vsem subjektom v gospodarstvu – in pospešilo beg slovenskih gospodarstvenikov v tujino. To tudi ni prijazno do kogarkoli, ki bi želel poslovati s Slovenijo. Kaj pa nam lahko zagotavlja, da se čez dva meseca ali čez dve leti ne bo kdo spomnil, da je treba razveljaviti pogoje neke druge pogodbe – pa naj bo to zavarovalna pogodba, pogodba o nakupu zemljišča, skratka, katerakoli pogodba –, v kateri je obstajala neka spremenljivka. V življenju nimamo pogodb, v katerih bi bilo vse trdno določeno vnaprej. Ali torej ljudje in podjetja ne bomo več sklepali pogodb, ker stvari v življenju niso trdno določene?

Kaj pa ekonomski in socialni razlogi? Nekateri so, recimo, zaradi takih posojil zašli v življenjske stiske. Bi ne bilo prav, če bi bankirji vsaj njim prišli malo naproti?

To je absolutno prav in bankirji so tudi sami zavezani, da primere, ko nastajajo socialne stiske, rešujejo na čim bolj socialno rahločuten način. A tu ne gre le za posojila v švicarskih frankih, ampak za katerakoli posojila. V primeru švicarskih frankov stopnja nezmožnosti poplačila kreditov gospodinjstev ne odstopa od posojil v evrih. Zakaj? Ker večina ljudi ni prišla v stisko pri poplačilu zaradi spremembe tečaja, ampak zaradi osebnih okoliščin, kot so izguba službe, včasih tudi ločitev itd.

Samo zaradi spremembe tečaja teh posledic ni več, kot jih je zaradi običajnih razlogov. Če bi želeli naslavljati ta socialni problem, bi morali nasloviti vse vrste življenjskih zgodb, ne le kredite v švicarskih frankih, ampak tudi v evrih in vse druge vrste, kjer se ljudje znajdemo v stiski. Banke so ponujale in ponujajo v takih primerih kar nekaj možnosti: to so podaljšanje roka plačila, moratorij na odplačilo, v skrajnih primerih tudi odpis dolga. To je eden od vzrokov, da je stališče ZBS tako, da je treba primere, kjer nastajajo spori, reševati na sodišču, individualno, pa če je vzrok za spor gospodarski položaj in socialna stiska ali mnenje neke stranke, da ji tveganja niso bila ustrezno predstavljena. Presojati bi morali individualno, nikoli ni mogoče izključiti vzroka, da je prišlo do tega. Sistemsko reševanje takega vprašanja pa povzroča izrazita pravna tveganja v državi.

Sodna praksa ni enovita. Sodišče EU je 20. septembra v primeru romunske tožbe odločilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izvedena. Okrožno sodišče v Ljubljani je avgusta celo ugotovilo ničnost neke pogodbe v frankih, po drugi strani pa so naša sodišča v drugih primerih odločala drugače, v prid bankam. Ali so banke in tudi BS komitentom ustrezno predstavile vsa tveganja, povezana s posojili v frankih?

Na ravni sistema so bila tveganja predstavljena v okvirih takrat predpisanih regulatornih in nadzorniških zahtev. Do leta 2015 je tržni inšpektorat prejel manj kot pet prijav, ko ravnanje bank domnevno ni bilo ustrezno. Seveda ni mogoče trditi, da v kakšnem primeru ni bila izvedena preveč agresivna prodaja nekega produkta ali da stvari v nekaterih primerih niso bile dovolj pojasnjene. A prav to pomeni, da je treba presojati posamezne primere individualno.

Omenili ste, da sodna praksa ni enovita. To je še dodaten razlog, da je treba primere obravnavati individualno, saj le tak pristop lahko presodi, ali je v nekem primeru prišlo do premajhne pojasnilne dolžnosti, upoštevajoč tudi osebne okoliščine komitenta. Ker tudi nismo vsi v enakem položaju glede razumevanja stvari. Ukvarjali smo se tako s primeri, ki so bili rešeni v prid bankam, in tudi takimi, ki so bili v prid komitentom.

Odločitev evropskega sodišča glede romunskega primera pa jasno določa, da so to vsebine za individualno reševanje pred nacionalnimi sodišči. Res je tudi kar zelo natančno določeno, kakšna je primerna pojasnilna vsebina v takih primerih. To je zelo dobro vodilo za presojanje v prihodnjih tožbah pred slovenskimi sodišči – ki ne velja le za švicarske franke, ampak za kakršnokoli spremenljivko.

So banke naredile kakšen izračun, kakšne stroške bi utrpele, če bi bil sprejet intervencijski zakon o švicarskih frankih?

Ne, niso, saj je tak izračun na podlagi takega zakona nemogoče narediti. Tako, kot je zakon napisan, je nemogoče karkoli izračunati.

Slišati pa je, da so se v švicarskih frankih pri nas zadolževali in se pri tem opekli tudi sami bančniki in ekonomisti, ki sodijo med najbolje poučene investitorje? Kaj veste o tem?

Gotovo je bilo veliko ekonomistov in tudi bankirjev med temi, ki so v tistem obdobju optimizirali strošek zadolževanja z najetjem posojila v švicarskih frankih. To je zanesljivo dejstvo.

V Sloveniji smo imeli v preteklih letih kar nekaj primerov, ko so ljudje prišli v banko, vložili denar in nato ostali praznih rok. Omenimo le delničarje NKBM ali pa porezane kupce podrejenih obveznic v NLB in drugih bankah. Boste v ZBS spodbujali banke, da bodo skrbnejše in bolj previdne pri trženju svoje ponudbe ljudem?

Da, gotovo. Večja zahteva po pojasnjevanju in predpisan način, kako naj se pojasnjujejo različne spremenljivke, izhaja že iz zakona o varstvu potrošnikov. Ta zelo natančno določa, kaj mora biti potrošniku predstavljeno, da lahko presoja tveganja, ki jim je izpostavljen. Ta zakon se omejuje le na euribor, vendar kaže usmeritev, ki jo je treba upoštevati tudi pri prodaji drugih produktov. Banke so pojasnjevale komitentom in jim dajale izračune. To bi morale storiti, a v življenju ni mogoče trditi, da so vse banke to vedno popolnoma vestno naredile. Ta pojasnilna zahteva je vedno prisotna. Če hočemo, da komitent lahko odplačuje kredite, mu pač mora biti razumljivo, kaj jemlje. Produkti, ki ste jih omenili, recimo delnice, so še bolj vezani na tržne spremembe, ki jih nihče ne more z gotovostjo predvideti.

Res je, a pri izbrisanih podrejenih obveznicah državnih bank so ljudje prišli v banko, ki jim je ponujala njihov nakup, češ da gre za visoko obrestovano naložbo, banka pa da tako ali tako ne more propasti. A na koncu je bilo izbrisanih nekaj sto milijonov podrejenih obveznic.

Ko nekaj kupimo, moramo prebrati splošne pogoje, ki so bili v teh prospektih kar jasno napisani, njihovo vsebino je potrdil ATVP, ki po zakonu ne sme potrditi nobene javne prodaje, če v prospektu ni vseh relevantnih informacij za investitorje.

Je pa res, da ni mogoče izključiti, da banke v nekaterih primerih niso ravnale povsem ustrezno. Bankirji morajo v procesu prodaje produkta predstaviti vsa tveganja, ne samo koristi. Tudi v tem primeru imajo vsi imetniki podrejenih obveznic ali delnic, ki so izgubili svoje naložbe, že zdaj možnost in pravico, da tožijo na sodišču. To jim omogoča slovenska zakonodaja, če lahko dokažejo, da jim v postopku prodaje informacije niso bile ustrezno posredovane ali da so bili zavedeni. Tako kot v Italiji, kjer so morali sprejeti poseben zakon za te namene. In tudi ni mogoče izključiti, da takih primerov ne bo in da nekateri ne bodo razrešeni v korist strank, kot se je zgodilo v primeru švicarskih frankov. Okoliščine so zelo različne, odvisne so od individualnih pogojev, od tega, kako je nekdo na okencu kupoval take instrumente.

Imate podatek, koliko je pri nas še posojil v švicarskih frankih in kolikšen je njihov skupni še neodplačani znesek?

Od vseh posojilojemalcev, gospodinjstev, ki so se v letih 2005–2007 – ko je bilo odobrenih največ posojil v frankih – odločali za zadolževanje, se jih je samo deset odstotkov zadolžilo v švicarskih frankih. To že nekaj pove. In do leta 2015, ko se je zgodil hiter in nepredviden dvig vrednosti franka, je bilo odplačanih že približno 70 odstotkov teh posojil. Po podatkih BS je od dobrih devet milijard evrov vseh posojil gospodinjstvom samo še 489 milijonov evrov posojil v švicarskih frankih, kar je približno od 4,5 do pet odstotkov zadolžitve gospodinjstev. Poleg tega je tečaj franka zdaj na skoraj enaki ravni, kot je bil pred skokovito in nepredvideno spremembo. Trenutno je težko najti ekonomski interes – upoštevajoč še obrestne mere – da bi to spet nekdo zamenjal.

Človek bi se zato vprašal, kdo so pobudniki za to spremembo. Ob spremljavi gibanja tečajev in odplačevanja dolga se postavlja vprašanje, ali se ne bi kdo od kreditojemalcev razhudil nad zakonom, ki mu vsiljuje nekaj, kar mu morda ni všeč. Tak zakon marsikomu lahko povzroči zelo veliko krivic in morda prinese nekaj dobička zelo omejenemu številu ljudi, ob vsem tem pa obstaja še pravna nevarnost za sistem. Socialne težave, ki se nedvomno pojavijo, je gotovo treba reševati, a ne na tak način. To ni zakon za reševanje socialnih stisk, vsekakor mu ne moremo reči tako.

Pa so se slovenske banke in BS iz tega primera česa naučile? Je smiselno, premišljeno, ustrezno dajati potrošniška posojila v tuji valuti, ko ta niso le posojila, ampak tudi naložba na finančnem trgu, izpostavljena valutnemu tveganju?

Centralna banka je začela pozivati poslovne banke k omejevanju ali prenehanju dajanja takih posojil že leta 2007, ko se je delež teh posojil povečeval, in ker je pri njih vedno navzoče valutno tveganje – ne gleda na to, da smo državljani Slovenije zelo dobro obveščeni, kaj je valutno tveganje. Centralna banka je takrat ukrepala, priporočala, poslovne banke pa so se odzvale – in to v okolju, ko so v sosednjih državah zelo agresivno ponujali vse vrste produktov, vključno z jeni in švicarskimi franki – in slovenske banke so, ker so se umikale, izgubile kar nekaj svojega prihodka.

Iz vsake take epizode se navadno vsi nekaj naučimo: banke, zavarovalnice, borznoposredniške hiše. Vsi, ki nekaj prodajajo, spoznajo, da je treba še več pozornosti nameniti informiranju. Tudi zveza potrošnikov je na podlagi teh izkušenj lahko zelo ustrezno nadgradila zakon o varstvu potrošnikov. Ljudje se sami odločamo, ali bomo sprejeli nekatera tveganja ali ne. Slovenci smo načelno zelo konservativni – to je razvidno iz stopnje in načina varčevanja. A ko sprejmemo neka tveganja, moramo vedeti, da država ne more nenehno omejevati možnosti odločanja. V končni fazi bi sicer lahko rekli: Slovenec, o ničemer se ne smeš odločiti, ker nisi sposoben oceniti, o čem se odločaš.

Ob vsej konservativnosti Slovencev, ki jo omenjate, se je pred leti v naši največji državni banki NLB intenzivno pral denar. DZ je generalni policijski upravi, uradu za preprečevanje pranja denarja, BS in protikorupcijski komisiji predlagal, da opravijo interni nadzor o odgovornosti pristojnih v primeru Irangate oziroma Farrokh. Kako se v bankah lahko dogajajo take deviacije, ne da bi odgovorni to takoj opazili in ukrepali? Kako boste ukrepali v ZBS?

V ZBS lahko ukrepamo predvsem z izobraževanjem v sodelovanju z drugimi institucijami, predvsem z uradom za preprečevanje pranja denarja. Poleg splošnih nadzornih mehanizmov, ki jih zahteva regulativa, je na tem področju zelo pomemben človeški dejavnik. Tveganje lahko omejujemo z ozaveščanjem in na tem področju je treba imeti tudi nekaj posebnih znanj, ki jih imajo specializirane institucije. Urad pri tem zelo pomaga. Lahko omenim, čeprav nisem več zaposlena v BS, da je ta dobila informacijo o tem posebnem primeru Farrokh leta 2010 – to se je zgodilo malo po mojem prihodu, in to je bil primer, ki ga ni mogoče dati z mize. BS se je takrat tudi takoj odzvala in zahtevala zaprtje računa od poslovne banke, ki pa je ta račun tudi že sama zaprla. Kdaj je bilo vedenje o tem prisotno v drugih institucijah in tudi v banki, ali je bilo ukrepanje pravočasno ali ne, pa je težko presojati.

Denar se je pred leti pral tudi v državni NKBM, transakcije so opravljali poslovneži iz sosednje Italije. Ali Slovenija postaja država za pranje denarja?

Slovenija ima kot majhno, odprto gospodarstvo in del EU poseben položaj, ob mejah je navadno mogoče pričakovati intenzivnejše tovrstne aktivnosti. Iz javno objavljenih podatkov ni mogoče sklepati, da je Slovenija država za pranje denarja. Nikakor ne. In tudi število prijav, ki jih bančni sektor posreduje uradu, in jih ta identificira kot upravičene, se povečuje. To dokazuje, da ima Slovenija sistem, skozi katerega ni mogoče tako preprosto preiti, kar pa ne pomeni, da takih primerov ni.

Aktualna tema je privatizacija NLB, ki je bila letos preložena, država se zdaj o nadaljevanju prodaje pogaja z evropsko komisijo. Bi bil smiseln daljši, recimo dveleten odlog za dokončanje prodaje NLB?

Postopek prodaje NLB je bil ustavljen tik pred koncem, kar pomeni, da je težko zagovarjati stališče, da je treba takoj začeti novega. Zelo priporočljivo je, da bi za prodajni postopek imeli več časa, recimo morda dve leti. Zaželeno je, da bi dosegli pameten dogovor z evropsko komisijo in ne bi bilo dobro, če bi se uresničile sedanje vsebine, ki govorijo o prodaji mreže NLB na Balkan prek pooblaščenca evropske komisije.

Morebitna prodaja banke ali dela banke na tak način, po ravnokar zaključenem postopku prodaje, gotovo ne bi zagotovila optimizacije povračila proračunskih sredstev. Za Slovenijo bi bilo zdaj zelo pomembno, da pridobi nekaj časa. Je pa dokaj nesrečna zgodba, da smo sploh prišli v tak položaj in samo upamo lahko, da se bo Slovenija [o nadaljnji privatizaciji NLB] primerno dogovorila z evropsko komisijo.

Pa je v Evropi še kaj podobnih primerov?

To, da se od prodaje odstopi tik pred koncem postopka, se dogajajo predvsem v Sloveniji, bili smo jim že kdaj priča. Prav takih primerov v Evropi pa vsaj sama ne poznam. Sicer pa se spreminjajo pogoji, dogovorjeni v programih prestrukturiranja, saj je prav, da se razmere spreminjajo. Tudi Slovenija se je za NLB v vmesnem obdobju enkrat že lahko dogovorila za nekatere spremembe. Iz svoje prakse v obdobju, ko sem bila članica nadzornega odbora ECB, lahko povem, da nisem zaznala nekih velikih odstopanj v ravnanju evropske komisije v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, na primer Portugalske ali Grčije. Omejitve so: če evropska komisija vztraja pri svojih merilih v drugih državah, je mogoče pričakovati, da bo tako ravnala tudi v Sloveniji, kar pa ne pomeni, da pogojev ne moremo spremeniti, morajo pa biti argumentirani in umeščeni v gospodarsko okolje. Torej se da.

So na obzorju kakšni investitorji, ki jih zanimajo naše banke?

V ZB takih informacij za zdaj nimamo in tudi nismo pravi naslovnik za to, vemo pa, da je Evropska banka za obnovo in razvoj izkazala izrazit interes za vstopanje v lastništvo bank in podjetij. Očiten je interes tujih investitorjev za naložbe v Sloveniji – če jih, skupaj s slovenskimi, ne bomo odgnali z različnimi intervencijskimi zakoni.

EU ima na mizi predlog, da bi lahko regulator za banko, ki bi utegnila zaiti v težave, odredil zamrznitev izplačil do 20 dni. Ali imate v ZBS stališče do tega?

ZBS še ni bil pozvan k stališču, ko bo, ga bo pripravil. Ta predlog izvira iz izkušenj v obdobju krize, in sicer v državah, kjer se je zaradi nezaupanja zgodil zelo hiter odliv gotovine iz bank. S tem je bil povzročen stres posamezni banki in sistemu kot celoti. V Sloveniji smo bili priča pomembnemu odlivu depozitov iz sistema leta 2013, zato lahko z razumevanjem spremljamo tak ukrep. Poslovna banka je lahko še solventna, pa se zaradi osipa likvidnosti v dnevu ali dveh prelevi iz solventne v nesolventno. Taki ukrepi so skrajni in niso zaželeni – a ko se to zgodi, je verjetno edini način, ki lahko prepreči zelo hiter padec posamezne banke in prelitje tveganja v sistem. A tak ukrep mora biti časovno zelo omejen. Večina nacionalnih pravnih redov že zdaj omogoča nacionalnim nadzornikom, da znotraj svojih okvirov sprejemajo take ukrepe. V Sloveniji je že od nekdaj tudi brez tega predloga mogoče sprejeti tak ukrep.

ZBS vodite nekaj mesecev. Kako vidite njegovo vlogo v prihodnje, bodo banke pri nas še slovenske?

Združenje se je v zadnjih letih zmanjšalo, po številu ljudi, virih in sredstvih za delovanje, nalog pa nima manj. Predvidevam, da bo približno tako ostalo tudi srednjeročno. Zakaj? Ker se je stanje v bančnem sektorju iz obdobja negativnih poslovnih rezultatov bank in s tem pritiskov na financiranje njihovega lastnega združenja sicer stabiliziralo, a poslovne razmere v prihodnjih dveh do treh letih ostajajo zelo zahtevne.

Združenje ima pomembno vlogo za bančni sektor in srednjeročno se bo ta še krepila zaradi razmer v poslovnem okolju. Ob izobraževanju in publicistiki je glavna funkcija združenja zastopanje strokovnih interesov celotnega bančnega sektorja v postopkih spreminjanja zakonodaje in predpisov.

V prihodnjih letih bo zelo pomembno zagotavljanje skupnih metodoloških ali tehnoloških platform in usmeritev za delovanje vseh bank. Gre predvsem za izvajanje predpisov in spremembe, povezane z razvojem tehnologije. Vloga združenja bi se ob strinjanju poslovnih bank, ki so glavne odločevalke, morala zelo povečati, saj je pritisk za investiranje v tehnološki razvoj v času hitre digitalizacije zelo velik, poslovni del bank pa je izpostavljen veliki konkurenci in ima omejitve glede rasti kreditov, marž in neto obrestnih prihodkov. Centralizacija poslovnih procesov, ki so vezani na skupno zagotavljanje tehnoloških platform, trženje produktov, plačilni promet in podobno je strateško pomembna za bančni sektor. Upam, da bo združenje lahko imelo precej pomembno vlogo.