Pot navzgor bo mogoča, ko si bomo vrnili optimizem

Slovenija je bila do leta 2003 ena boljših učenk EU, vzorčni primer, kako se prestrukturirati, ko z 20-milijonskega vstopaš na 400-milijonski trg, rudarsko Zasavje pa učni primer prestrukturiranja regije. A v nekem trenutku sta oba izstopila z razvojnega vlaka. Tomo Garantini, direktor Regionalnega centra za razvoj (RCR) Zagorje, pravi, da bo leto 2014 priložnost, da nanj spet vstopita. Ve tudi, kako.

Kateri vagon je torej odpeljal mimo nas?

Zanemarili smo znanje, ki smo ga pridobili v predpristopnem obdobju, in kadre, ki smo jih trenirali. Del teh kadrov je bil izločen iz razvojnega načrtovanja in implementacije na vseh ravneh. Namesto v znanje in ljudi smo vlagali v infrastrukturo.

Toda Zasavje je znalo ceniti znanje.

Razmerja vlaganj v ljudi, podjetništvo in prostor smo precej dobro obvladali. Pripravili smo štiri podprojekte za prestrukturiranje regije: finančne spodbude (garancijski sklad), podjetniške inkubatorje, razvoj turizma ter delo z ljudmi, predvsem brezposelnimi, saj je masa brezposelnih bazen za potencialne dejavnosti. V socialnih državah se ljudje ves čas izobražujejo za dejavnosti, ki jih bo trg potreboval. Vedeti moraš, kam gre globalni razvoj. V Sloveniji smo zaspali. Namesto socialnih transferov bi morali spodbujati podjetniško žilico v ljudeh. V RCR smo to naredili. Inkubacijska doba je trajala petnajst let ... Če bi Slovenija več vlagala v ljudi in podjetništvo, takšne krize ne bi bilo.

Kako je RCR videl dlje od države? Ste bolje načrtovali?

Ko je kriza vstopala, so nas večkrat povabili v Pahorjevo vlado. Nad rešitvami so bili navdušeni, nato pa zaradi akutnih aktualnih dogodkov nanje pozabili. V Sloveniji ne odpravljamo vzrokov krize. Banke so le njena posledica. Če bi vzrok iskali v gospodarstvu in težave reševali z instrumenti, ki jih država ima, bi z zagonom gospodarstva sanirali tudi banke. Le ozdravljena banka lahko spet posoja za nove projekte. Tako pa je 70 odstotkov gospodarstva nezdravega. Država bi lahko vanj vstopila z lastniškim kapitalom ali z odkupom nepremičnin, ki jih gospodarstvo v recesiji ne potrebuje; morala bi določiti primerjalne prednosti. Nisem vseved, a glede na 60-odstotno poraščenost z gozdovi je čudno, da ne znamo narediti preboja. Obnašamo se kakor tisti, ki je poln nafte, pa kuri na drva.

Torej je neumen, kdor odkriva toplo vodo?

Irska je imela 83 milijard obveznosti. Pa je rekla Bruslju, da jih ne more vrniti, naj ji povedo, kakšna je cena tega denarja. Reprogramirali so ji dolgove, Irska pa je navznoter še kar operirala s 83 milijardami in jih preusmerjala v podjetništvo in ljudi. Zato bo tudi izšla iz krize. Slovenija pa je v krizi začela vračati denar. Danes je zadolžena skoraj toliko kot v trenutku vstopa v krizo. Četrtina denarja se je vrnila, a namesto v razvoj v socialne transfere. Reševali smo mir, vsi pa so vedeli, da bo udarec za takšno politiko prej ali slej priletel.

Bruselj tudi nagrajuje. RCR je dobil nagrado za projektno učenje mladih (PUM). Od enajstih slovenskih PUM-ov so opazili ravno zasavskega.

V državi pa ga nihče ne opazi. Gre za delo z ljudmi, ki so se znašli v precepu, zavozili del življenja zaradi okoliščin. Poskušamo jim vrniti del optimizma, jim dopovedati, da se splača v življenju še kaj drugega, kot pobrati kakšno substanco ali presanjati dan ali noč. To bi morala postati stalna metoda dela: sanacija znotraj družbe.

Drugo veliko skupino mladih ste zmotivirali v projektu Podjetno v svet podjetništva, kjer ste orali ledino, zdaj pa ste ga celo »prodali« državi.

To ni izvirna inovacija RCR. Ideja je nastala, ko smo ugotovili, da je začel v trenutku finančne krize trend prehoda mladih z univerze na zavod za zaposlovanje nenehno rasti – zdaj je že 40-odstoten. Na eni strani imamo bazen 110.000 brezposelnih, na drugi menedžment v bolehnih podjetjih, ki je bil prešibek, da bi pravi trenutek zaznal, kaj se dogaja. Da en sam konča šolanje, ogromno stane. Znanje v najbolj konservativnih vedah zastari v dveh letih. Če se mlad izobražen človek znajde na zavodu, je, kakor če bi dolga leta delal avto, na koncu pa ga peljal na odpad: naj tam stoji, če morda kdo pride mimo.

Ste zato začeli »delati« nove menedžerje?

Nove podjetnike z novo kulturo in z več etike, ker nas je tja, kjer smo, pripeljal prvinski kapitalizem. Želimo podjetnika, smo rekli, ki bo vedel, da se le enkrat živi in da se od 0 do 70 vse zgodi, znotraj tega pa je razen materialnih dobrin ogromno drugih stvari, zaradi katerih se splača živeti. V tej finančni perspektivi je bilo za razvoj regij v Sloveniji namenjenih 600 milijonov evrov, porabili so jih v glavnem za lokalne projekte, le pet odstotkov za regionalne. Vsi imamo radi lepe ceste. A je treba določiti prednostne naloge. To je prvi storil zagorski župan Švagan. Cilj je bil 20-odstotni izhod, podjetja pa je ustanovilo kar 25 odstotkov mladih. To nas je navdalo z idejo, da projekt razširimo na državo. Minister Vizjak je njegovo filozofijo razumel v desetih minutah, birokracija je potrebovala šest mesecev. Če so se včasih izgovarjali na gospoda in partijo, se zdaj na EU. A to je le floskula, ker si pravila doma pišemo sami. K sreči tudi pozitivni politični pritiski še obstajajo. Zdaj se vse razvojne agencije pripravljajo na operacijo Podjetno v svet podjetništva. Usposobile bodo okrog 250 šolanih ljudi na leto. Če je bil to prej poskus znotraj regije Zasavje z občino Zagorje, bo to zdaj poskus znotraj države na ravni agencij. Kar mi delamo že tretje leto, je postala uradna politika EU: mlade ljudi takoj plasirati na trg.

Tudi z garancijsko shemo je Zasavje prehitelo državo.

Grancijski sklad je RCR razvijal s pomočjo italijanske vlade in leta 1997 delno tudi kot obliko tehnične pomoči evropske komisije. Večina takratnih odločevalcev pa ni verjela, da bo projekt spadal v pravila znotraj EU. Potem pa so ga ocenili za najboljšega od štirih slovenskih. Sklenili smo pogodbo za deset let. V primeru, da se zadeva izkaže za učinkovit instrument, so rekli, bo ostala znotraj Zasavja kot regionalna garancijska shema. Po petih letih so projekt evalvirali: cilj je bil trikrat presežen in evropska komisija je rekla, da je zanjo zadeva končana.

Veliko ste v stiku z aktualno oblastjo.

Ministrstvoma za finance in gospodarstvo smo predstavili svoj pogled na to, kako bolj učinkovito porabiti evropska sredstva in najti izhod iz krize. Kako doseči sinergijo med socialnim, regionalnim, kohezijskim in kmetijskim skladom za razvoj podeželja. V Sloveniji bi bila lahko takšen projekt na primer lesnopredelovalna industrija. Iz socialnega sklada bi črpala za usposabljanje ljudi, iz regionalnega za tehnološko posodobitev, iz kohezijskega za logistiko (lokacije tovarn), kmetijski pa bi skrbel za gozdove. Vladi smo predlagali, naj začne projekte financirati programsko, ne pa z razpisi in tenderji. To je sicer demokratično, v resnici pa povzroča največ korupcije. Pravila EK to dovoljujejo, le dogovoriti se moramo: izločiti prednostne nacionalne operacije (železnice, tretja razvojna os, letališča ...) in iz naslednje perspektive denar zanje. Isto ponovimo na regionalni in lokalni ravni. Projekti morajo biti načrtovani vnaprej, ne pa tako, da so rezultat razpisov. Energijska sanacija vrtcev iz šestega javnega razpisa je bila na primer politika ministrice Ploštajnerjeve; izvajamo jo zdaj, čeprav so današnje razmere povsem drugačne.

Kdaj bo sinergija skladov postala politika države Slovenije?

Eno leto imamo časa. Prvega januarja 2014 bo mogoče začeti koristiti denar iz nove finančne perspektive. V Sloveniji obstaja najmanj tisoč operacij na leto. Državi smo predlagali, naj izpelje največ sto operacij na leto – na ravni regije pa naj razvija podprojekte, ki bodo tvorili en projekt. Predlagali smo ji večjo preglednost, fuzijo in večjo učinkovitost na daljši rok ter vzpostavitev nacionalne finančne institucije (NFI) z začetno milijardo evrov, ki bo prevzela vsa pravila in protokole, ki veljajo za dober garancijski sklad.

Kakršen je zasavski?

V državi je zagotovo najboljši. V času krize imamo šest odstotkov slabih naložb, banke jih imajo od 20 do 30. Torej je to učinkovit instrument. Ta operacija bi se od dosedanjih razlikovala po tem, da je možno pridobiti sredstva kot avans; torej jih je možno začeti takoj črpati, ker se garancij ne da izvajati brez denarja. Slovenija bo imela po naših informacijah v finančni perspektivi 2014–2020 en operativni program. Projekt NFI bi bil njegova priloga. To pomeni, da lahko Slovenija že 2. januarja pridobi zanj milijardo.