Tiskane izdaje
Ljubljana – Dominika Švarc Pipan je mednarodna pravnica, ki se je začela ukvarjati tudi s pravnimi vprašanji pri uporabi tehnologije veriženja podatkov (angl. blockchain). Postopki javne ponudbe kriptožetonov (ICO) so preprostejši, hitrejši in cenejši od zbiranja kapitala na kapitalskem trgu, vendar s tveganji za izdajatelje, predvsem pa pridobitelje žetonov. Regulacija tega področja bo v Evropski uniji po napovedih sprejeta prihodnje leto.
Kako bi opisali blockchain, veriženje podatkovnih blokov?
Gre za računalniške programe, ki omogočajo, da se med razpršenimi in praviloma anonimnimi udeleženci sistema, v mreži računalnikov po celem svetu, ustvarjajo arhivi digitalnih zapisov določenih dejstev - vsak zapis predstavlja podatkovni blok, celotni arhiv pa verigo teh podatkovnih blokov. Značilnost sistema je tudi avtonomnost, saj sistem ne potrebuje posrednikov za transakcije.
Zapisi v podatkovnih blokih imajo štiri pomembne lastnosti. So edinstveni, torej so vsak trenutek na vseh računalnikih v sistemu enaki. So preverjeni, saj se pravilnost vključitve zapisa pred vpisom v omrežje preveri po pravilih, ki jih razvijalci postavijo, in so preverljivi, saj je vsak podatkovni blok enoznačno označen in povezan s predhodnim. Poleg tega so ti zapisi tudi za nazaj nespremenljivi.
Zakaj se vam zdi tehnologija veriženja podatkovnih blokov izjemna?
To je revolucija, podobno kot je bila iznajdba spleta. Tehnologija veriženja podatkovnih blokov bo prežemala skoraj vsa področja našega življenja. Fokus je na njeni uporabi v finančno-tehnološki industriji, se pa že kaže tudi njena uporabnost drugje. Omogoča veliko digitalnih storitev tudi, denimo, določene pravne in notarske storitve, kjer bo z uporabo pametnih pogodb lahko avtomatiziran velik del poslovanja.
»Blockchain« omogoča upravljanje podatkov, produktov, storitev, nepremičnin na decentraliziran in varen način. Uporabna je tako v zasebnem sektorju, v energetiki se aplikacije za prodajo, nakup in shranjevanje električne energije že preizkušajo, prav tako tudi v javni upravi. Na platforme veriženja podatkovnih blokov so lahko prevedene zemljiške knjige in vsi drugi javni registri, denimo tudi podatkovne baze v zdravstvu.
Kaj je pametna pogodba?
To je računalniški program, pri katerem gre za digitalni zapis pogojne pogodbene obveznosti. Sistem podatkovnih blokov, v katerem je pogodba zapisana, samodejno in v celoti preveri uresničitev pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izvedbo transakcij in ob izpolnitvi pogojev pogodbene obveznosti samodejno izvrši.
Pametna pogodba je uporabna, kjer so transakcijski pogoji črno-beli, prevedljivi v binarno kodo: na primer jaz ti plačam določen znesek v zameno za neki produkt, storitev oziroma upravičenje. Transakcije so lahko tudi kompleksnejše in težava nastane, denimo, ko so pogoji odprti za interpretacije.
Kako bo uporabnik občutil tehnologijo veriženja blokov?
Odvisno, kje se bo najprej začela uporabljati. Nekatere banke že preizkušajo možnosti te tehnologije, ki omogoča veliko varnejše in hitrejše plačilne sisteme. Zdaj transakcija z enega na drug tekoči račun traja nekaj časa, da se v zaprtem sistemu banke preveri verodostojnost transakcije.
Prek platforme veriženja blokov se transakcija izvrši takoj, ker izpolnitev pogojev samodejno preveri decentralizirano računalniško omrežje. Drugi primer je prodaja nepremičnin, kjer je nujna pridobitev dokumentacije iz zemljiške knjige. Če bi bili vsi ti podatki preneseni na sistem veriženja blokov, bi se tudi te transakcije lahko izvršile takoj, brez posrednikov, ceneje, hitreje in varneje.
Kako varne so v resnici te denarne transakcije in hramba osebnih podatkov, denimo v zdravstvu?
Tehnološko gledano je sistem zelo varen, čeprav se seveda lahko zgodijo človeške napake, denimo že pri zapisu kode, ali če se v kodo prikrade hrošč. V vsakem primeru je potrebna primerna regulacija, tudi s področja zaščite osebnih podatkov.
Zagonska podjetja za pridobivanje sredstev koristijo javne ponudbe kriptožetonov (ICO). Kakšna je pravna narava izdajatelja in žetonov?
Izraz ICO ni najbolj posrečen, saj asociira na IPO oziroma prvo javno ponudbo vrednostnih papirjev, vendar sta ta postopka pridobivanja kapitala zelo različna. Pri ICO, denimo, izdajatelji niso nujno registrirane pravne osebe, pogosto so tudi subjekti, ki nimajo pravne osebnosti. Tu je ena od pasti pomanjkanja specifične regulacije teh postopkov, zato pridobitelji žetonov nimajo zagotovil in zaščite kot na reguliranih kapitalskih trgih. Prvi regulatorni ukrepi po svetu pogosto urejajo tudi pravno naravo izdajatelja in nekateri določajo, da mora biti pravilno registriran v državi, kjer izdaja žetone.
Druga razlika med ICO in IPO je sama narava žetonov. Ti nimajo enakih pravnih in ekonomskih lastnosti kot klasični lastniški ali dolžniški vrednostni papirji. Žetoni lahko dajejo neko upravičenje ali tudi ne. Lahko imajo neko vrednost, ki jo praviloma določa trg, ali pa izhaja iz pravice imetnika, denimo pravice dostopa do storitve ali produkta izdajatelja. Dalje, žetoni se ne kupujejo z reguliranimi plačilnimi sredstvi, ampak s kriptovalutami.
Ključno je tudi, da ti postopki omogočajo čezmejno pridobivanje kapitala, uporaba tehnologije veriženja podatkovnih blokov pa omogoča pridobivanje kapitala brez uporabe infrastrukture reguliranih kapitalskih trgov in finančnih posrednikov, zato so postopki preprostejši, hitrejši in cenejši. Po drugi strani pa prav zato pomenijo velika tveganja za izdajatelje, predvsem pa za pridobitelje žetonov.
Ali prve regulacije urejajo tudi pravice pridobiteljev?
Sistemske regulacije teh postopkov ni še nikjer na svetu. Prvo specifično sistemsko regulacijo naj bi v kratkem sprejel Gibraltar. Trendi regulacije gredo v tri smeri. Najekstremnejši pristop imata Kitajska in Južna Koreja, saj sta prepovedali postopke ICO, vsaj dokler ne bodo regulirani.
Večina evropskih držav, vključno s Slovenijo, vsak postopek presoja posebej, od primera do primera, da bi ugotovili, ali glede na lastnosti in obveznosti izdajatelja ter pravice pridobiteljev posegajo v katero od klasičnih reguliranih področij.
Denimo v ZDA so po mnenju regulatorja zaradi zelo široke definicije vrednostnega papirja skoraj vsi žetoni, izdani v ICO, padejo v kategorijo vrednostnega papirja. Če bi slovenska Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) imela takšno stališče, bi izdajatelj moral izpolniti določene obveznosti, kot sta pridobitev licence in izdaja prospekta. Vendar je stališče ATVP, da kriptožetoni ne morejo pasti v zakonsko kategorijo vrednostnih papirjev, ker zakonodaja predvideva, da je vrednostni papir izdan kot pisna listina ali na način, ki bi ga določal drug zakon. Takega zakona pa za kriptožetone seveda še ni.
Vendar bo regulacija teh postopkov prej ali slej morala biti.
Pri nas se o tem že veliko razpravlja, vendar naj bi, kot mi je znano, počakali na sistemsko regulacijo na ravni Evropske unije. Ta naj bi bila po napovedih sprejeta leta 2019.
Regulativa bo morala urejati postopke ICO in uporabo tehnologije veriženja podatkovnih blokov?
Verjetno bo treba prilagoditi zakonodajo o bančništvu, če bo regulirano trgovanje s kriptovalutami. Ključne za postopke ICO so tudi zakonodaja s področja vrednostnih papirjev in davčna zakonodaja, predpisi o varstvu potrošnikov, zaščiti osebnih podatkov, intelektualnih pravic ipd.
Se pa projekti, ki izvajajo postopke ICO, tudi že vse bolj samoregulirajo. Predvsem resnejši projekti v splošnih pogojih prodaje sprejemajo številne obveznosti, včasih je samoregulacija zaradi nejasnih regulatornih okvirov celo pretirana. Pomembno pa je, da vključujejo določila z vidika varstva potrošnikov, obrazložitev mogočih tveganj in obveznosti izdajatelja, a pri večini projektov to še vedno pogrešamo.
Pri veliko projektih je občutek, da izdajatelji ne sprejemajo nobene obveznosti, razen morda vračila vloženih sredstev, če je postopek neuspešen in v prodaji žetonov ni dosežen določen kapitalski prag. Če pa je ICO uspešen, je težava še vedno tam, kjer se izdajatelj ne zaveže k vračilu sredstev, če razvoja izdelka ali storitve ne izvedejo.
Potrebna je previdnost pri kupovanju žetonov.
Ljudje, ki ne razumejo tehnologije, projektov, kriptovalut, naj se s tem raje ne ukvarjajo. Jaz osebno ne trgujem s kriptovalutami, že zato, ker premalo poznam finančne trge. V postopkih ICO je žal tudi zelo veliko primerov prevar.
Potencialni podporniki morajo biti pozorni, kdo so izdajatelji, njihov pravni status, kje so registrirani, kakšne so obveznosti izdajateljev in pravice pridobiteljev, kakšne so tehnološke značilnosti projekta in ali je ta projekt tehnološko sploh izvedljiv. Razumeti je treba tudi tržna tveganja, ki sicer obstajajo tudi na klasičnih kapitalskih trgih. Pri teh vlagatelje delno sicer varujejo državni regulatorji, na področju kriptovalut in ICO pa je vsakdo prepuščen sebi.
Podjetja s postopkom ICO v kratkem času pridobijo za več milijonov evrov sredstev, a še nimajo denarnega toka. Kdaj bodo podjetja, ki se ukvarjajo z veriženjem podatkovnih blokov, tudi komercialno uspešna?
Vprašanje za milijon dolarjev. S kolegi z vsega sveta, denimo, opažamo, da je težko najti neki vzorec, kako projekti določajo vrednost kapitala, ki ga želijo pridobiti. Nekateri projekti sicer pripravijo resnejše tržne analize in poslovne načrte ter na tej podlagi predvidijo potreben obseg sredstev. Pri številnih zagonskih projektih je težko predvideti potrebna sredstva in to, ali bodo produkt znali speljati, kaj šele, kakšna bo njihova tržna vrednost.
