Probanka in Factor banka kandidatki za likvidacijo

Ljubljana – Abanka, Factor banka in Probanka se že dlje časa neuspešno trudijo okrepiti svoj kapital. O tem, kakšna prihodnost čaka te banke in njihove stranke, smo se pogovarjali z Igorjem Mastenom z ljubljanske ekonomske fakultete. Ta je govoril tudi o tem, zakaj je Slovenija zaradi premiera Boruta Pahorja, ministra Franca Križaniča in guvernerja Marka Kranjca izgubila 3,5 milijarde evrov.

Banka Slovenije je Abanki rok za 90-milijonsko dokapitalizacijo postavila do konca leta. Probanki se bo rok za 50-milijonsko dokapitalizacijo iztekel konec septembra, 50 milijoov evrov se trudi najti tudi Factor banka. Jim bo uspelo?

Ne. Predvsem obe manjši banki, Factor banka in Probanka, nimata normalnih portfeljev. Njuni portfelji kažejo namen ustanovitve, to je podpora lastniškim strukturam okoli lastnikov bank. Po drugi strani pa je kupca za banko težko najti že v normalnih časih, kaj šele v slabih finančnih razmerah po svetu in predvsem v Sloveniji, kjer mora vsak investitor dodati še premijo za državno tveganje. Edina možnost je, da sedanji lastniki in z njimi povezane osebe svoj denar v tujini prelijejo nazaj v kapital. Torej da bi končno odigrali vlogo odgovornih lastnikov. A za kaj takšnega nimajo spodbud, ker bi se razkrili. Abanka pa je večja banka, a ima kljub temu slab portfelj. V zadnjih štirih letih in pol se je tudi za NLB naredilo bistveno premalo, a se je vsaj nekaj naredilo. Večina teh drugih bank, skupaj z NKBM, pa je fiktivno prikazovala stanje, za katerega je bilo očitno, da je slabše kot v NLB. Torej slabši portfelj in pomanjkanje svežega kapitala sta vzroka, da se je zadeva sesula sama vase.

Kakšna prihodnost torej čaka te banke?

Odvisno od primera, sta pa dve možnosti. Za manjši dve banki je realna možnost klasična likvidacija banke. Potencialnega kupca bi v teh bankah zanimala zgolj licenca za bančno poslovanje, kar je edino, kar je v teh bankah še kaj vredno, preostalo ima negativno vrednost. Abanka pa je kandidatka za razčlenitev banke na osnovni bančni del, kjer imamo depozite in zdravo aktivo, preostalo pa se izdvoji na neko ustanovo, kjer se bodo realizirale izgube. Načrt, kako bi se to zgodilo, je z novimi načeli delovanja ESM popolnoma jasen. Najprej bodo zredirani lastniški deleži lastnikov, potem pa se bo začelo treti pri upnikih. Imetniki Abankinih obveznic bodo verjetno izgubili večino denarja.

Kaj bi likvidacija Factor banke in Probanke pomenila za deponente?

Ti imata le ime banka, a nista normalni banki. Zato je težava relativno majhna in zato pravim, da sta klasični kandidatki za likvidacijo. Tisti deponenti, ki pa v obeh bankah so, bi bili preneseni na neko drugo banko, lahko tudi v NKBM ali NLB. Ta del je varen, fizične osebe bodo spremembo občutile, ko bodo začele dobivati obvestila in kartice z imenom druge banke. Vsi drugi, podjetja, imetniki obveznic in institucionalni posojilodajalci bankam, pa bodo morali absorbirati izgubo. Zaradi velikosti luknje govorimo o 100-odstotni izgubi. Pa še to ne bo dovolj za pokritje vseh izgub, ki se bodo pokazale v bilancah.

Panika med varčevalci ni potrebna.

Tudi nov okvir delovanja, kako naj bi v prihodnje potekala podobna reševanja bank v Evropi, je zelo jasen in odgovornost za slabe finančne razmere v banki razmeji stran od klasičnih deponentov. Ti imajo svoje vloge zavarovane. Bančna vloga je sveta in noben od nosilcev ekonomske politike, od vlade do centralne banke, si ne more privoščiti hazarda s stabilnostjo bančnih vlog. To se ne dela. Nespametna izjava nizozemskega finančnega ministra ob dogajanju na Cipru je pokazala, kakšno škodo za zaupanje v finančni sistem ima lahko le izjava. S tem se ne bo nihče igral, zato bodo deponenti čutili le tehnične spremembe, ne pa izgube.

Kar nekaj evropskih bank je bilo zadnja leta zaprtih. Likvidacija je torej v enem trenutku lahko dobra rešitev?

To je seveda dobra rešitev. Pa ne le v Evropi, v ZDA se je zaprlo več sto manjših bank, leta 2010 se jih je zaprlo nekaj deset na mesec. To je normalen in nujen proces v finančnem prestrukturiranju gospodarstva. Pri nas se vijejo roke, kaj bo s podjetji, ki so del, denimo, Probanke. Za podjetje bi bilo dobro, da se to zgodi. Kaj bo z lastniki? Koga pa to briga, oni morajo pač izgubiti vse. Dlje ko obstoječi lastniki mečkajo z reševanjem in dokapitalizacijo bank, večja škoda se dela v gospodarstvu. Težave bank namreč niso nikoli izolirane na banke in njene lastnike, ampak na vse komitente. Teh je praviloma veliko, pri Probanki in Factor banki še najmanj.

Vi ste leta 2009 predlagali slabo banko. Ali lahko ocenite, koliko dražje bo za Slovenijo, da slaba banka ni začela delati že pred štirimi leti?

To je težko reči. Moja subjektivna ocena pa je, da je neposreden strošek sanacije bank zaradi nepravočasnega ukrepanja višji za 1,5 do dve milijardi evrov, torej pet odstotkov BDP. Ker pa je poslovanje podjetij vezano na bančni sistem, lahko rečemo, da so posredni stroški podobno visoki kot neposredni, torej pet odstotkov BDP. Niti približno ne pretiravam, če rečem, da je strošek, ki si ga lahko dajo na račun nosilci ekonomske politike v letih 2009 in 2010, torej vlada, finančni minister in centralna banka, visok deset odstotkov BDP, okoli 3,5 milijarde evrov – brez upoštevanja posledic tega neukrepanja v prihodnjih treh do petih letih.

Kako vidite zamike prenosov terjatev na slabo banko?

Glede na to, da zamujamo štiri leta, mesec gor ali dol ni pomemben. Bolj je pomembno, da ti zamiki kažejo na težavo pri komunikaciji med vlado in evropsko komisijo. Ta pričakuje, zahteva, priporoča, nato pa nastane konflikt. Denimo preprečitev prenosa terjatev v zadnjem trenutku in nezadovoljstvo z izvajalcem vrednotenja. Ta velika težava v komunikaciji je lahko posledica mnogih dejavnikov, denimo starih zamer, neznanja, nepripravljenosti politike. Strah me je, kako bo to pripeljalo do oktobra, ko bo evropska komisija ocenila naše ukrepe za zmanjševanje presežnega primanjkljaja. Za te nam je bilo danih pet mesecev, a dva sta bila zapravljena, v počitniškem avgustu se tudi nič ne zgodi, ostaneta nam še dva meseca. V teh dveh mesecih se lahko naredi relativno malo. Samo upam lahko, da mnenje, ki ga bo takrat dala evropska komisija, ni v njihovih glavah že napisano. In to je negativno mnenje.