Proračun 2016 pred burnim finalom

Ministrstva imajo le še nekaj dni časa za pripravo finančnih načrtov, vlado pa čakajo še napeta pogajanja s sindikati. 

Objavljeno
17. avgust 2015 18.49
Miha Jenko
Miha Jenko

Ljubljana – Državni proračun za prihodnje leto bo glavni izziv za koalicijo. Vlada načrtuje za skoraj 700 milijonov nižje odhodke proračuna kot letos, tudi zaradi manjše porabe evropskih sredstev. Proračunski uporabniki imajo za pripravo finančnih načrtov čas še do petka.

»Predlogi finančnih načrtov po posameznih proračunskih uporabnikih so v pripravi, ministrstvo za finance pa vmesnih faz sprejemanja proračuna javnosti ne pojasnjuje,« je bilo vse, kar so nam v teh dneh v zvezi s pripravo proračuna odgovorili iz finančnega resorja, ki ga vodi Dušan Mramor.

Vlada je sicer že konec julija sprejela razrez proračunskih izdatkov po integralnih sredstvih in za prioritete velikopotezno poudarila izobraževanje, zdravje, socialo, infrastrukturo, pravosodje in poplavno varnost. Ker integralna sredstva ne vključujejo evropskih in namenskih sredstev, je primerjava porabe po ministrstvih za zdaj še nekoliko otežena, a iz podatkov je v vsakem primeru razvidno, da naj bi se v letu 2016 povečali proračunski izdatki na ministrstvih za notranje zadeve, pravosodje in javno upravo, z nekoliko večjo porabo v letu 2016 se je pred dnevi pohvalil tudi minister za kmetijstvo.

Zaradi manjšega pritoka denarja iz evropskega proračuna bomo v prihodnjem proračunskem letu najbolj zmanjšali izdatke za investicije. A to gotovo ne bo dovolj, da bi proračunsko porabo znižali tako, kot so si zamislili na ministrstvu za finance: z devetih milijard 947 milijonov evrov v letošnjem letu na »le« devet milijard 271 milijonov evrov v prihodnjem letu. Cerarjeva ekipa se bo tako morala še odločiti, katere naložbe bodo ostale v proračunu in kje bo še varčevala – pri materialnih izdatkih, transferjih, subvencijah, masi plač ali pokojninah –, da bi ne bi presegli zastavljenega proračunskega primanjkljaja.

Trda pogajanja s sindikati

Vlada napoveduje, da bo proračuna za leti 2016 in 2017 sprejela že 17. septembra, kar bi bilo rekordno zgodaj. Skladno z ustaljeno proračunsko proceduro morajo sprejeti proračun poslati v državni zbor do konca septembra. Do takrat pa je mogoče pričakovati še trda pogajanja, ne le v koaliciji – kjer je šef Desusa Karl Erjavec zadovoljen, ker regres za upokojence bo –, ampak predvsem s sindikati, ki se ostro upirajo spremembi protikriznih ukrepov v sistemske in stalne.

Poleg proračuna čaka vlado to jesen čaka še nekaj drugih domačih nalog na gospodarskem področju: recimo kadrovska in organizacijska vzpostavitev fiskalnega sveta, priprava temeljev za novo pokojninsko reformo (bela knjiga do decembra) in nadaljevanje privatizacije.

V znamenju fiskalne konsolidacije

Glavni vladni imperativ pri pripravi proračuna bo zdaj očitno fiskalna konsolidacija. Slovenija se je s fiskalnim pravilom zavezala, da bo do leta 2020 izravnala svoj državni proračun, kar pomeni, da moramo do takrat proračunski primanjkljaj vsako leto znižati za približno pol odstotka BDP. Vlada je sredi junija določila, da v letu 2016 proračunski strukturni primanjkljaj po denarnem toku ne bo presegel 1,95 odstotka bruto domačega proizvoda. Po našem preračunu in upoštevajoč Umarjev podatek o obsegu BDP v letu 2016 iz pomladanske napovedi, je to približno 770 milijonov evrov. Strukturni primanjkljaj leta 2017 pa naj ne bi presegel 1,82 odstotka BDP oziroma po našem preračunu 740 milijonov evrov, kar je za približno 600 milijonov manj kot znaša letošnji proračunski primanjkljaj v višini malo manj kot 1,4 milijarde evrov. Ta številka je sicer izračunana po nekoliko drugačni metodologiji ESA 95. A kakorkoli, mogoče je pričakovati, da nas v letu 2016 čakajo načrtovani tako imenovani proračunski napori – torej dodatno varčevanje ali pa povečanje prilivov, kakor hočemo – v višini vsaj 0,6 odstotka BDP oziroma vsaj 200 milijonov evrov. To nam navsezadnje zapoveduje prav sprejeto fiskalno pravilo.

Glavna bitka v javnem sektorju

Glavna bitka za manjši primanjkljaj se bo tako prihodnji mesec bíla pri izdatkih, predvsem plačah v javnem sektorju, kjer minister za finance Dušan Mramor že nenehno opozarja, da bodo še naprej nujne nekatere omejitve pri plačah in spremembah nekaterih protikriznih ukrepov v stalne in sistemske – v skladu z napovedjo iz nacionalnega reformnega programa in programa stabilnosti. Temu po »fenomenalni« 2,6-odstotni gospodarski rasti v letu 2014 ostro nasprotujejo sindikati z zahtevo po uresničitvi dogovora s Cerarjevo vlado s konca 2014 (podpisan je bil, da bi letos spravili proračunski primanjkljaj pod tri odstotke BDP), ki bi 1. januarja 2016 prinesel sprostitev plačne lestvice in zvišanje plač, izplačilo delovne uspešnosti itd.

Vlada je sicer pripravljena sprejeti sprostitev nekaterih napredovanj javnih uslužbencev (kar po nekaterih ocenah pomeni povečanje proračunskih izdatkov za dodatnih 130 milijonov evrov), vse drugo pa bo očitno še stvar pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja, ki so napovedana za prihodnji mesec. Za zdaj so stališča obeh strani izključujoča, kar je dokaj slaba popotnica za sprejetje proračuna z vzdržnim primanjkljajem. Ni pa zanemarljiva tudi napoved, da se bo gospodarska rast v letu 2016 še nekoliko upočasnila in bo le približno dvoodstotna.

Proračun za leto 2016 bo morda proračun preživetja za koalicijo, vsekakor pa brez resne prenove proračunskega načrtovanja ne bo šlo. Linearno zniževanje izdatkov, ki smo mu priča iz leta v leto in takšen način pogajanj, kot se dogaja z občinami, sindikati itd., vladi navadno ne dajeta dovolj ekonomskih in drugih argumentov za to, da bi nasprotni strani lahko dokazala svoj prav, če ga ima. »Gre bolj za merjenje moči, kdo bo dlje vzdržal v teh pogajanjih in praviloma dlje vzdržijo tisti, ki niso odgovorni za sprejemanje dokumentov. Zato je končni rezultat slabši,« pravi poznavalec javnih financ, ki ni hotel biti imenovan.

Če bi vlada imela jasno povezavo med prioritetami, programi in projekti, cilji in rezultati, bi precej lažje dosegla fiskalni cilj in zmanjšala odhodke za nekaj sto milijonov evrov brez dramatičnih posledic za pomembne socialne izdatke in plače – in po drugi strani za naložbe, ki so ponavadi žrtev varčevanja.