Reševanje Grčije: proces v gradnji

Pogajanja med grško vlado in evropskimi voditelji dosegajo nove mejnike. Četrtkov sestanek evrskih finančnih ministrov ni prinesel dogovora in potreben bo še peti v tednu dni.

Zunanji opazovalci se verjetno ne moremo izogniti vtisu, da se voditelji sestankovanja prav močno ne branijo. Iz tiskanih medijev bi sklepali, da so Cipras, Merklova, Juncker in še kdo, milo rečeno, precej zadržani drug do drugega. V večernih poročilih pa lahko vsem nestrinjanjem in zbadljivkam navkljub spremljamo tople objeme in humoristične vložke. Takšna je seveda visoka politika, ki jo spremlja ustrezen diplomatski bonton, a vseeno dajejo vtis, da prav utrujeni od sestankov niso.

Vrnimo se k skrajnemu roku. V torek, 30. junija, bo prenehal veljati program, v okviru katerega ima Grčija na voljo še 7,8 milijarde evrov. Kakšna bistveno nova ovira za Evropo to sicer ni. Prvič so jo premostili decembra lani, ko so dvomesečni zamik upravičevali s politično negotovostjo v Grčiji, drugič pa februarja letos z »izgovorom«, da nova Sirizina vlada potrebuje čas, da se spoprime z realnimi težavami. Tokratni primer je izziv predvsem zato, ker očitnega izgovora za podaljšanje ni, poleg tega pa je vprašanje, ali bi ga bilo sploh mogoče pravočasno potrditi v nacionalnih parlamentih.

Tudi podaljšanje samo Grčiji ne bo kaj dosti pomagalo pri poravnavi obveznosti do IMF. Vsaj ne, dokler ne bo mogla iz njega črpati sredstev. Omenjajo se sicer ideje, da bi grški dolg do IMF poravnala ECB z zaslužki iz grških državnih obveznic, nekateri opozarjajo tudi na morebitne rezerve v občinah in državnih institucijah. Četudi se najde denar, bodo problemi rešeni le do zapadlosti naslednje obveznosti. IMF kot tudi bonitetne agencije sicer neplačila ne obravnavajo kot nastanek nesposobnosti poravnavanja obveznosti (angl. »default«), temveč uporabljajo izraz zaostanek v plačilu (angl. »arrear«), kar pomeni, da vlagatelji zavarovanj zoper grški bankrot ne bodo unovčevali.

Če bo Grčija v zaostanku s plačilom, se bo znašla v družbi držav, kot so Zimbabve, Sudan in Somalija. A posledice bi utegnile biti bolj boleče za IMF kot zanjo. Dokler se bo Grčija pogajala s svojimi upniki in bo obstajalo upanje za dogovor, bankrot v širšem smislu ni verjeten. S tem bodo Grki pridobili čas, hkrati pa imeli manj interesa za poplačilo vseh obveznosti do IMF (okoli 23 milijard evrov). IMF bi na drugi strani izgubil status preferiranega upnika, po katerem naj bi bil poplačan pred katerim koli drugim upnikom. Glavni ekonomist zavarovalnice Allianz opozarja, da IMF velja za glavnega gasilca v izrednih razmerah. Če se zgodi, da obveznosti do IMF ne bodo poravnavane, lahko države financerke zmanjšajo naklonjenost obstoju sklada.