Revizijska komisija ni sodišče, dela pa kot sodišče

Intervju s predsednikom revizijske komisije Borutom Smrdelom, ki pravi, da na presojo vrednost javnega naročila ne vpliva.

Objavljeno
15. september 2013 19.09
Aleš Stergar, gospodarstvo
Aleš Stergar, gospodarstvo
Ljubljana – V iztekajočem se poletju sta odločitvi državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil o zavrnitvi razpisa državne avtocestne družbe za elektronsko cestninjenje in razpisa cestne direkcije za izbor izvajalca, ki bi dokončal škofjeloško obvoznico v Poljansko dolino, dvignili veliko prahu, a prvi slovenski revizor Borut Smrdel pravi, da drugače ob veljavni zakonodaji ni šlo.

V igri je veliko – tudi evropskega – denarja?

Kot državljan se, tako kot zagotovo tudi vsi kolegi na komisiji, zavedam pomena učinkovitega črpanja evropskih sredstev. A na našo presojo vrednost javnega naročila in način njegovega financiranja ne sme vplivati. Naše odločitve so strokovno utemeljene, posameznih primerov pa ne morem komentirati.

Bi lahko odločali hitreje?

Komisija svoje odločitve sprejema v zelo kratkih rokih, zato še toliko bolj boli očitek, da delamo počasi in da so zaradi nas v nevarnosti evropska sredstva. Da bi na uspešnost črpanja teh sredstev pri projektu, ki se pripravlja leto dni ali več, vplivalo nekaj tednov, preprosto ne morem sprejeti. Vemo, da se končuje finančna perspektiva 2007–2014, toda če nam pridejo stvari v roke pet pred dvanajsto, jih do pol enajstih ne moremo končati.

Kako dolgo trajajo postopki drugod po EU?

Zelo različno. Po naših podatkih je naša komisija med najmanjšimi organi, hkrati pa o sporih odloča v precej krajših rokih kot drugod. Čim gre za dvostopenjsko odločanje, ko je na drugi stopnji primer na sodišču, se stvari lahko zavlečejo na nekaj let. V tujini so revizijske komisije kadrovsko precej močneje zasedene.

Občutek je, da se revizorji prevečkrat ustavljate pri malenkostih?

V postopkih oddaje javnih naročil se res lahko zgodi, da je neka ponudba iz postopka izločena zaradi nepravilnosti, ki ima »težo« le nekaj evrov. A stvari ni mogoče poenostavljati. Zakonodaja odpravo nekaterih pomanjkljivosti ponudb omogoča, odpravo drugih pa ne. Če se ugotovi, da je zakon slab, pa ga je treba spremeniti. Enako velja glede sposobnosti ponudnikov. Komisija ne more odločiti, da se nekdo, ki ne izpolnjuje finančnega pogoja, ne more udeležiti razpisa, kajti ponudnik lahko tak pogoj izpolni tudi s partnerjem v skupni ponudbi.

Takšna sta bila primera pri škofjeloški obvoznici. Kaj pa prevelika zavarovalnina pri cestninjenju?

Izpostavljen je le del odločitve, čeprav je komisija ugotovila več kršitev naročnika. Podrobneje vsebine ne morem komentirati, so pa vse naše odločitve javno objavljene.

Pa vendar je en prijavljeni takšne pogoje zmogel?

Komisija je v zadevi odločala o revizijskih zahtevkih treh vlagateljev, ki so bili vloženi pred rokom za oddajo ponudb. To, da je pozneje neki ponudnik oddal ponudbo, na presojo ni smelo vplivati.

Pred leti je eden od velikih razpisov padel zato, ker na eni od tridesetih strani ni bilo parafe, podpisa ponudnika?

Drži. Več zakonov je določalo, da morajo biti izločene vse ponudbe, ki ne izpolnjujejo vseh zahtev naročnika, tudi na primer zahteve po parafi na spodnji desni strani. To je zdaj na srečo spremenjeno. Res pa so še danes nekatere zahteve naše zakonodaje povsem nepotrebne. Če je v evropskih predpisih zapisano, da se lahko uporabi neki način, se pri nas vse prepogosto v zakonodajo zapiše, da se mora uporabiti natančno takšna ali pa še strožja rešitev.

Kar je seveda bolj papeško od papeža. Zakaj revizorji ne opozorite na take neživljenjskosti?

V resnici je bila komisija pri pripravi zakonodaje v preteklosti vključena tako nekako kot različne odvetniške pisarne, ki se ukvarjajo s postopki javnega naročanja. Vtis imam, da se na tem področju pristop pozitivno spreminja. Osebno sem prepričan, da bi morali biti postopki javnega naročanja preprostejši, saj bi s tem povečali preglednost in učinkovitost, naročniki pa za njihovo pripravo ne bi potrebovali zunanjih svetovalcev.

Ti tako kot svetovalci pri ponudnikih postopek podražijo. Med očitki je, da so revizijsko zakonodajo pripravljali nekdanji člani revizijske komisije, ki potem tudi svetujejo pri zahtevkih za revizijo. Vi ste predsednik komisije skoraj eno leto. Kje so vaši predhodniki?

V komisiji je odhajanje kadrov zelo pogosto. Tako pri funkcionarjih kot svetovalcih. Samo bivša predsednica Marija Bukovec Marovt je dokončala svoj mandat, Aleksij Mužina, Samo Červek in Miriam Ravnikar Šurk so mandate predčasno končali, Vesna Cukrov pa funkcije po prvem imenovanju ni nastopila. Večina je zdaj v odvetniških vodah. In se ukvarjajo tudi z javnimi naročili.

To je tako, kot če bi sodniki, ki imajo prav zato trajne mandate, prešli med odvetnike?

Verjetno imate glede tega prav.

Ob škofjeloški obvoznici je bil prav to očitek in sum na korupcijo?

Prepričan sem o strokovnosti in zakonitosti naših odločitev. Če kdo meni, da o komurkoli od nas obstajajo kakršnikoli sumi, je to dolžan prijaviti pristojnim organom, ti pa so dolžni takšne sume raziskati in jih bodisi potrditi ali ovreči. Tako mora delovati pravna država.

Kot pooblaščenci strank pred Komisijo večkrat res nastopajo tudi nekdanji funkcionarji tega organa. A Komisija svoje odločitve sprejema ne upoštevajoč, kdo so stranke ali njihovi pooblaščenci. Je pa res, da se zdi, da nekaterim naročnikom in ponudnikom tak način dela ne ustreza. Ni neobičajno, da ljudje, ki so se velik del svoje poklicne kariere ukvarjali z javnimi naročili, tudi po odhodu iz javnega sektorja nadaljujejo delo na tem strokovnem področju. Osebno pogoste odstope predsednikov in članov z upoštevanjem okoliščin, v katerih deluje Komisija, in dejstva, da se Komisija kljub strokovnosti in hitrosti dela vidi kot ovira pri učinkovitem javnem naročanju, tudi povsem razumem. Morda je tudi zato samo ena predsednica komisije doslej dokončala svoj mandat.

Kakšne so sploh pristojnosti komisije?

Pristojna je za razsojanje v posameznih sporih med naročniki in ponudniki iz postopkov oddaje javnih naročil, po pravnomočnosti odločitve pa se pristojnost konča in preide na redna sodišča. Enako kot sodišče tudi Komisija postopka ne more začeti na lastno pobudo, odloča pa le v mejah navedb iz zahtevka za revizijo in le o tistih domnevnih kršitvah, ki jih zatrjujejo in dokazujejo stranke. Kljub nazivu »revizijska komisija« nima pristojnosti za izvajanje celostnih revizij, temveč dejansko odloča le o utemeljenosti »tožbe« – revizijskega zahtevka.

Lanska statistika?

Lani smo obravnavali nekaj več kot petsto zahtevkov za revizijo. Postopek oddaje javnega naročila smo delno ali v celoti razveljavili v dobrih dveh petinah zahtevkov. Vrednost sporov je bila 3,8 milijarde evrov, naš proračun pa je en milijon, tako da smo najmanjši neposredni proračunski porabnik.

Koliko časa potrebujete za odločitev?

Zakon določa, da moramo odločitev sprejeti v 15 delovnih dneh, izjemoma se ta rok lahko podaljša še za 15 delovnih dni. Še hitrejšega sistema se preprosto ne da narediti. Postopek pa se lahko zavleče: poleti na primer marsikateri odvetnik ni dobil pošte, kar je zavleklo postopke.

Kako je v EU?

Predvsem ne gre za enotno ureditev. Pravno varstvo je ponekod zagotovljeno pred sodiščem, drugje pred odvisnim organom in nato na drugi stopnji pred sodiščem, tretja oblika pa je takšna kot naša, se pravi, da je revizijska komisija organ, ki ni sodišče, v bistvu pa dela kot sodišče. Zato bi bilo po mojem osebnem mnenju prav, da bi bilo v komisiji še več pravnikov.

Nad vami ni torej nikogar?

Možne so le odškodninske tožbe, če bi zaradi naše odločitve nastala na eni ali drugi strani škoda. Vloženih je bilo že kar nekaj, a še o nobeni ni bilo pravnomočno razsojeno v škodo države.