Rezervna utopija

Ko so socialni partnerji leta 2012 dosegli soglasje o novem pokojninskem zakonu, ki je predvidel, da bo država v dveh letih uredila tudi delovanje demografskega rezervnega sklada, verjetno niso slutili, da konec marca leta 2016 tega sklada še ne bo. Vlada je to idejo posvojila in z zakonom o Slovenskem državnem holdingu (SDH) določila, naj se v demografski sklad do konca leta 2015 preoblikuje Kapitalska družba (Kad), a se to še ni zgodilo. Še več, vlada še ni sprejela niti zakona, ki bi to preobrazbo omogočil.

Zatika se pri pričakovanih točkah – vplivu in denarju, kjer sta Desus in minister za finance Dušan Mramor na različnih bregovih. Desus zahteva, naj bo upravljanje demografskega sklada, ki bo imel v lasti tudi deleže državnih družb, pristojnost vlade, Mramor bi ga podredil SDH. Odprto polje je tudi 34-odstotni delež, ki ga ima pokojninska blagajna v Zavarovalnici Triglav. Desus bi ga lastniško prenesel na demografski sklad, Mramor ga ne bi. A ti razkoraki so v resnici politično vprašanje in po tej poti jih bo koalicija najbrž tudi presegla. Veliko večje vprašanje pa je, kako in s čim zagotoviti dodatne vire za demografski sklad, da bo ta čez dvajset, trideset let lahko pokrival vsaj del finančne vrzeli, ki v pokojninski blagajni že zdaj nastaja med prihodki in odhodki.

Kad ima trenutno slabo milijardo premoženja, kar za omenjeni cilj ne zadostuje. Za zdaj sta kot dodatek za to zakonsko predvidena le desetina privatizacijskih kupnin in že omenjeni delež Triglava. Če bo hotela vlada ustanoviti štirimiljardni sklad, kakor se omenja, bo morala v prihodnjih letih zanj torej nameniti več milijard dodatnih virov, poleg tega pa skladu omogočiti vsaj kakšno desetletje akumulacije premoženja, kar pomeni, da iz njega država ne bo črpala sredstev. A težava je, da v shiranem državnem proračunu, ki že zdaj za pokojnine na leto primakne poldrugo milijardo evrov, ni presežkov, ki bi jih lahko namenjal za prihodnje rodove. Idej o dodatnih virih je sicer veliko – od dela nepremičninskega davka, vodnih koncesnin, kupnin od prodaje premoženja države in slabe banke do dividende, vendar vse to pomeni manj prihodkov za državo oziroma občine. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da medtem ko deležniki z upokojenci na čelu mrzlično iščejo dodatne vire, Desus v isti sapi na Kad oziroma premoženje novega sklada že obeša dodatne obveznosti. Pričakuje namreč, da bo Kad prihodnje leto zagotovil manjkajoča sredstva za izplačilo regresa vsem upokojencem. Z izčrpavanjem pa je težko ustvarjati rezerve.

Tako se vse bolj zdi, da je demografski sklad, kot ga imajo nekatere druge države in kakršnega so si leta 2012 zamislili socialni partnerji, vse večja utopija. Zato se postavlja vprašanje, ali je ustanavljanje takšnega sklada sploh smiselno. Navsezadnje njegovo funkcijo delno že opravlja Kapitalska družba in na koncu se lahko zgodi, da bo ta sklad v resnici le Kad z drugim imenom.