Sindikati bi zdaj višje plače, na GZS temu nasprotujejo

V ZSSS menijo, da je čas za zvišanje plač, za delodajalce so take zahteve nevarne, MF opozarja na vzdržnost financ.

Objavljeno
13. julij 2017 17.21
Miha Jenko
Miha Jenko

Ljubljana – Če kdaj, je zdaj pravi čas za dvig plač, menijo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) ter oblast in delodajalce pozivajo, »naj sledijo opozorilom finančnih ministrov EU in zvišajo plače ter tako spodbudijo potrošnjo in gospodarsko rast «. Na gospodarski zbornici in ministrstvu za finance nad tem niso navdušeni.

Med argumenti, ki jih za zvišanje plač navajajo v svobodnih sindikatih so lanski visoki dobički gospodarskih družb, za 70 odstotkov višji kot leto prej, letošnja napovedana 3,6-odstotna letna gospodarska rast (lani je bila 2,5-odstotna), vse nižja brezposelnost.

»Delodajalci jamrajo o pomanjkanju kadrov, hkrati pa ima več kot dve tretjini slovenskih delavk in delavcev nižjo plačo od povprečne (ta že leta stagnira pri okoli 1500 evrih bruto oziroma okoli tisoč evrov neto).« Zajamčena minimalna plača pri nas, izražena v kupni moči, se sicer giblje okoli evropskega povprečja.

»Če se plače ne bodo zvišale, ne bo inflacije in lahko pričakujemo novo krizo ... če kdaj, je zdaj trenutek za zvišanje plač,« so prepričani v ZSSS in pri tem navajajo, da se »z nizkimi plačami niža tudi gospodarska rast, saj sta nižja domače povpraševanje in domača potrošnja«.

Za povečavo kliknite na grafiko.

Delež plač v BDP se po njihovi razlagi znižuje že od leta 1995. »To je treba preseči, pa naj propadejo tisti, ki ne morejo izplačati dostojnih plač, sindikati ne moremo več privoliti v nizke plače.« Po njihovem mnenju »je čas, da se socialni partnerji zavedajo svoje odgovornosti in se odgovorno lotijo problema nizkih plač«.

GZS: Te zahteve so nevarne in škodljive

Delodajalci se z zahtevami sindikatov po zvišanju plač v realnem sektorju pričakovano ne strinjajo. Opozarjajo, da bi višje plače škodile produktivnosti in konkurenčnosti izvozno usmerjenega slovenskega gospodarstva. »Te zahteve so nevarne in škodljive, saj po produktivnosti zaostajamo za državami EU za petino, za državami evroobmočja pa za 30 odstotkov,« poudarjajo na gospodarski zbornici (GZS).

Med argumenti, ki jih navaja glavni ekonomist pri analitiki GZS Bojan Ivanc, pa so še, da se je v zadnjih desetih letih produktivnost pri nas povečala zgolj za pet odstotkov, v državah EU in evroobmočju za osem odstotkov, v nam konkurenčnih višegrajskih državah za kar petino.

Stroški dela za delovno uro so pri nas že lani prehitevali rast produktivnosti – in če primerjamo gibanje produktivnosti s stroški dela, je v zadnjih osmih leta produktivnost porasla za le en odstotek, stroški dela pa za kar osem odstotkov, še navajajo argumente na GZS. Po njihovih izračunih pri nas stroški dela pomenijo kar 57 odstotkov ustvarjene dodane vrednosti, kar je pet odstotnih točk več kot v EU in kar 13 odstotnih točk več kot v državah Višegrajske skupine.

Previdnost je po mnenju GZS nujna tudi glede na dejstvo, da se v zadnjih dveh letih produktivnost pri nas povečuje predvsem zaradi nižjih cen surovin na mednarodnih trgih, kar je po oceni zbornice »začasno stanje. Povečuje se torej razlika med prodajno ceno in vhodnimi stroški, večjih izboljšav v proizvodnem procesu pa ni bilo.«

MF: Najprej konsolidacija javnih financ

Precej zadržani do zviševanja plač so tudi na ministrstvu za finance, kjer jih sicer čaka tudi dokončanje proračunskih usklajevanj, povezanih tudi s plačnimi apetiti v javnem sektorju.

Poudarjajo, da se »gospodarska aktivnost v državah EU in na območju evra postopno povečuje, gospodarstvo se stabilizira, vendar med državami še naprej ostajajo velike razlike glede dinamike in strukture rasti. To pa je odvisno predvsem od stanja javnih financ posamezne države. Te razlike so v razpravah v EU jasno prepoznane; o manevrskem prostoru, vključno z morebitnim zviševanjem plač, ki je tudi posledica povečevanja dodane vrednosti in krepitve produktivnosti, se razpravlja izključno v primeru držav, ki so že dosegle srednjeročne javnofinančne cilje in so njihovi proračuni strukturno uravnoteženi ali v presežku, ter držav, ki imajo vzdržno raven dolga.«

Slovenija v tem smislu še ni dosegla srednjeročnega javnofinančnega cilja in še vedno sledi konsolidaciji javnih financ, tudi na podlagi priporočil iz Bruslja, še izpostavljajo na MF.

»Vlada v procesu javnofinančne konsolidacije skrbno načrtuje ravnotežje med potrebnimi ukrepi za vzdržnost javnih financ in skrbjo za gospodarsko rast. Tako se je, kljub potrebnim strukturnim prilagoditvam javnih izdatkov, zmanjševanje izdatkov za plače in stroške dela, ki jih financira državni proračun, ustavilo že v letih 2014 in 2015. Vlada si bo še naprej prizadevala, da bo vodila politiko plač, ki bo izražala stanje gospodarstva, hkrati pa upoštevala tudi vidik vzdržnosti javnih financ,« pravijo v finančnem resorju, ki ga vodi Mateja Vraničar Erman.